Spoštovana predsednica, hvala za besedo.

Zdaj, glede na dogajanje v Državnem zboru bi se rad ob začetku te seje iskreno rad zahvalil vsem poslancem, ki danes premorete neko politično higieno, politično kulturo, če želite, da v resnici držite kvorum, kvorum sklepčnosti zato, da se lahko novela zakona normalno obravnava na današnji seji.

Predlagana sprememba zakona, podpisalo jo je 40 poslancev, to je tema, ki v resnici nagovarja družbeno zagato vpliva spola na kariero. S to temo so soočene vse članice Evropske unije, ki so za to tudi samoiniciativno sprejele različne politike. Ravno tako tudi Evropska komisija s svojimi smernicami sama napotuje članice naj zakonodajo uredijo tako, da bo to vprašanje, ki ga politika včasih prevečkrat potiska na rob, čim bolj pravično in enakopravno obravnavano.

V Sloveniji se problem vpliva spola na kariero odraža predvsem skozi oprijemljive analize in statistike, primerjave položaja žensk in moških v družbi, na način, da so ženske v povprečju bolj izobražene kot moški, imajo primerljive delovne izkušnje, pa vendar se vseeno zgodi neka razpoka, da ženske kljub temu redko posežejo po vodilnih delovnih mestih ali konkretneje sodelujejo v oranih odločanja. Ta pojav pri nas poznamo predvsem kot t.i. stekleni strop, torej neka vrzel, ki ženskam, kljub referencam, ki jih imajo, onemogoča napredovanje po karierni lestvici.

Ko smo se pogovarjali na okroglih mizah o tej temi nazadnje na dogodku, ki ga je organizirala francoska ambasada, skupaj z zagovornikom enakih možnostih, torej gre za organ, ki je bil ustanovljene z zakonom, ki smo ga sprejeli v tem sklicu Državnega zbora, so bili na tej okrogli mizi oziroma v tej razpravi podani različni razlogi oziroma mnenja za takšno dejstvo. In ti zagotovo niso enoznačni.

Zdaj sociološko gledano so razlogi zakaj prihaja do tega družbenega pojava zelo različni, od potreb seveda organiziranja družinskega življenja, do seveda tudi močno prisotnega vzroka, ki mu enostavno moramo reči družbena mentaliteta. Žal ta pogostokrat izvira pač iz stereotipne miselnosti, da ženske za vodilno mesto enostavno niso primerne oziroma so zelo redko prva izbira. Ko so pred časom delali raziskavo med zaposlenimi v Sloveniji koga bi raje videli na vodstvenem položaju ali pa naj opišejo kvalitete, ki jih mora imeti vodja, jih je velika večina izbrala moškega, ki ima tudi, lahko rečemo stereotipno potencirane moške lastnosti, kot sta moč, vodstvene sposobnosti, hitra odzivnost v krizi in podobno. Takšna slika pač verjetno izhaja iz nekega splošnega stereotipnega prepričanja, ker se, ta anketa je to pokazala, se ženske ocenjuje kot manj primerne za delovna mesta vodij, pač podčrtano z mnenjem, da tipične lastnosti žensk nekako niso skladne s tipičnimi lastnostmi dobrih vodij. Posledično pa jih potem, tako je pokazala ta analiza, kadroviki nekako ne vidijo kot dobre, potencialne kandidatke za ta mesta, kar seveda potem vpliva na manjšo dostopnost vodilnih položajev za ženske.

Prav tako se to neskladje kaže na slabše ocene žensk na vodilnih položajih. To je v bistvu zelo pomenljiv rezultat, glede dejstva, da podjetja, če samo pogledamo Republiko Slovenijo, ki so večinoma v lasti podjetnic, bolje prosperirajo, ker imajo tudi glede na analize večje dobičke. Kljub temu, da se več žensk vpiše na univerzitetno izobraževanje, da jih več konča študij, so pri končanju študija uspešnejše, se ta vzorec v resnici pokaže takoj, še preden se recimo posameznice odločijo za družinsko življenje. To pomeni, da se ta vrzel pokaže že takoj ob prvem vstopu na trg dela, kjer prvo zaposlitev dobi tretjina njih, medtem ko je statistika pri moških veliko boljša. Torej, kljub temu, da jih manj konča izobrazbo in jih na ta način seveda tudi manj vstopi na trg dela, zaposlitev dobi kar več kot polovica. In ta vrzel se potem znotraj družbe samo še širi po karierni poti, kjer ženske predstavljajo le 18 % mest v organih odločanja na najvišji ravni podjetij. Moških je torej 82 %, med njimi pa je v resnici samo 3 % direktoric in 97 % direktorjev. Zato v resnici ni niti čudno, da je razkorak med mesečnimi prejemki splošno gledano toliko večji, če pustimo ob strani pač to žalostno statistiko, da so ženske pri nas še vedno za enako delo plačane manj kot moški.

Moram dodati, da je Državni zbor sprejel resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, ki določa, da mora Državni zbor do leta 2020, torej ostalo je še dobro leto in pol oziroma slabi dve leti, sprejeti spremembe in ukrepe, ki bodo pristojna telesa in organe javnega prava še bolj zavezali k spoštovanju uravnotežene sestave glede na spol. Temu je Državni zbor do neke mere sledil pri zakonih o nagradah na področju kulture, znanosti in šolstva, kjer se je spolna uravnoteženost uvedla tudi v organe odločanja glede nagrad. Tukaj bi rad poudaril, da smo bili pri tem vprašanju, tako koalicija, kot tudi opozicija soglasni. Pri ostalih sferah pa se mi vseeno zdi, da smo nekako, imam občutek, nekako ostali preveč sramežljivi. Zato je tudi danes pred vami predlagana novela zakona, ki na ravni organa odločanja v osebah javnega prava, torej javnih zavodovo, kot tudi javnih podjetij uvaja 40 % zastopanost pod reprezentativnega spola. Torej, ženskega ali moškega. Ker moramo vedeti, da so nekateri organi pa tudi feminizirani.

Seveda pa kvota velja v tistem delu, kjer se s strani ustanovitelja delegira člane. Torej, ne gre za kvoto na celotni organ, ker je sestava organa zelo različna in tudi delegiranje članov poteka na različne načine. Imamo primer volitev v organ, ampak dejansko se tisti del za katerega je odgovoren ustanovitelj.

Zakaj je to potrebno, lahko pojasnim samo na primeru, kjer imamo v upravnem odboru Univerze v Ljubljani, ki je najvišja kulturno-izobraževalna institucija od 9 članov odbora natančno nič žensk.

Tako, da težko rečemo, da ni primernih kandidatk, ki bi lahko zasedle mesto odločanja. Kandidatke zagotovo so, ampak pač se mi zdi, da neke stvari morda tudi na način spremembe zakonodaje je treba spremeniti v samem miselnem vzorcu naše družbe.

Rad bi poudaril, da novela posega v javno sfero, torej novela ne posega v zasebno sfero, in predlaga tudi rešitve, ki so življenjske in v praksi tudi uresničljive.

Tu bi dodal, da bom kot predlagatelj z amandmajem sledil mnenju Zakonodajno-pravne službe, to pomeni, da bo novela od objave v Uradnem listu veljala samo za novo nastale postopke delegiranja, kar pomeni, da za vse tiste postopke, ki so trenutno v teku, ta novelacija zakona ne velja. To je recimo ta vsebinska rešitev, če lahko tako rečem. Ostale so nomotehnične.

Za konec, na kratko bi samo dodal, da je zakon seveda stvar politične presoje, zrelosti. Dejstva so po mojem mnenju sama po sebi več kot pomembna, pa tudi povedna. Tako, da novelo podpira tako Gospodarska zbornica Slovenije, tako Zveza svobodnih sindikatov, kot tudi Klub parlamentark Državnega zbora.

Toliko za enkrat.

Hvala lepa.