Najlepša hvala.

Mi smo predlog zakona videli predvsem v dveh smereh. Eno je, da ureja položaj in funkcijo spremljevalcev in drugo postopke.

Postopki usmerjanja so bili že večkrat predmet razprav in predlagano spremembo vidimo v tej smeri, da pravzaprav daje podlago strokovni avtonomiji presojanja. Zakaj pravzaprav gre? Gre za ključno vprašanje pravičnosti in enakopravnosti. Mi pogosto v teh postopkih v imenu pravičnosti in enakopravnosti vsem damo potem enako, gre pa za to, da so otroci s posebnimi potrebami zelo, zelo različna skupina. Zato je potrebna resna, profesionalna presoja, komu kakšen način pomoči sploh ustreza in zakaj. Mi pa preprosto ob vseh instrumentih, ki jih imamo, vsem določimo enako, ravno zato, ker je ta avtonomija profesionalne presoje pogosto, morda vprašljiva ali pa jo želimo narediti za vprašljivo. To pomeni, da v postopkih, ki so predlagani, mislimo, da je absolutno nujno potrebno uvesti vprašanje, ali je postopek usmerjanja sploh potreben. Se pravi, gre za to, da je potreben nek presejalni mehanizem, ali je postopek usmerjanja sploh potreben. Drugo, da te spremembe omogočajo hitre ukrepanje, kadar se seveda starši strinjajo, in hitro pomoč, zato da otrok dobi tisto, kar zares rabi. Sami postopki usmerjanja, kot sem že rekla, so bili večkrat predmet razprav in jaz upam, da na podlagi vseh izkušenj, ki jih Zavod za šolstvo na tem področju ima, in na podlagi tega, da se je dr. Murglova z njimi tudi posvetovala, da so ti postopki zdaj zapisani tako, da bodo olajšali in dejansko fokusirali pomoč tistim, ki res rabijo. To sem želela naglasiti.

No, in drug del zakona so spremljevalci. Vi dobro veste, da v zdajšnjem zakonu položaj spremljevalca izhaja iz položaja fizičnega spremljevalca. Tako je bil zakon tudi napisan. Se pravi, spremljevalca smo razumeli predvsem kot fizično pomoč, šele kasneje pa se je funkcija spremljevalca začela spreminjati. Zakon tega ni posebej opredelil in tukaj je nastala neka praznina, možnost zlorab, in tako naprej. Tudi tu je postalo vprašanje, komu je spremljevalec sploh potreben, se pravi, kateri so tisti otroci, ki jih spremljevalec rabi. Zdaj predlagana sprememba dopušča možnost, razširja skupino otrok, ki je upravičena do spremljevalca. Mi smo opozorili na to, da seveda to lahko prinese določene finančne posledice, hkrati pa smo opozorili tudi na to, da je položaj spremljevalca treba temeljito premisliti tudi iz vidika tega, kakšna so njegova dela in naloge, da to preprosto ne gre več za fizičnega spremljevalca. Na vprašanje, ali se to določa z zakonom, lahko najbrž vsi enotno odgovorimo, da detajlno z zakonom položaja spremljevalca in predvsem njegovih nalog ni mogoče določiti ravno zato, ker so otroci zelo različni, imajo zelo različne potrebe in je seveda potrebno zelo natančno in zelo pazljivo opredeliti vlogo spremljevalca pri posameznemu otroku. Ker je pravzaprav ta vloga zelo kompleksna, ker je treba razumeti, da se vključujejo v zgolj izobraževalno delo na nek način, je treba tudi ta razmerja določiti in seveda obstajajo tudi številni drugi razlogi. Na primer, odnos med spremljevalcem in samim otrokom oziroma upravičencem do te pomoči.

Če skrajšam, ministrstvo podpira spremembe zakona, opozorilo pa je na možen finančne posledice zaradi razširitve skupine otrok, ki bo lahko upravičena do spremljevalca. Sicer je pa z mano tudi dr. Logaj, direktor zavoda, ki bo v zvezi s postopki lahko pojasnil še kaj več.