S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora. Prvič, predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, druga obravnava in drugič, razno. Včeraj, dne 4. aprila pa sem v poslovniškem roku s strani Poslanske skupine Nova Slovenija prejela predlog za razširitev dnevnega reda s točko problematika administrativne preobremenitve Urada Republike Slovenije za mladino, zaradi zahteve po prepogosti pripravi poročil. Kot sem navedla že, kot sem navedla že v dopisu s katerim sem odgovorila predlagateljem predloga za razrešitev, se lahko dnevni red po sedmem odstavku 64. člena Poslovnika Državnega zbora razširi le z zadevami določenimi v drugem odstavku 58. člena kamor pa ta predlog ne spada. V kolikor pa želijo, da odbor predlagano problematiko obravnava pa lahko najdemo ustrezen termin in skličemo nujno sejo odbora. Toliko v pojasnilo.

Smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA. V zvezi s to točko ste prejeli naslednje gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora in sicer predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe, zahtevo za sklic nujne seje, pripombe društva Vesele nogice, pripombe Skupnosti staršev za avtizem, pripombe Zveze NVO za avtizem Slovenije, pripombe in prošnja Združenja gluhoslepih Slovenija Dlan in številne pripombe civilne javnosti, nekatere od njih dosegljive v varovanem predlogu v sistemu UDIS zaradi varstvenih podatkov. Dodatno pa ste prejeli še pripombe Združenja mestnih občin Slovenije, mnenje Vlade, mnenje Skupnosti staršev otrok za avtizem, mnenje Komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport.

K točki sem vabila, vabljeni so razvidni iz sklica seje, tako, da jih ne bom zdaj prebrala. Dodatno pa sem povabila še mag. prava Nino Ano Jager. Odbor bo predlog zakona obravnaval na podlagi 126. člena Poslovnika.

Rok za vlaganje amandmajev se je iztekel ob začetku obravnave predloga zakona, v poslovniškem roku pa je amandmaje vložila poslanka dr. Jasna Murgel. Odboru predlagam, da po končanem glasovanju o amandmajih v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 128. člena Poslovnika glasujemo o vseh členih skupaj. Se strinjate? Ugotavljam, da ja. Preden nadaljujem preberem še eno pooblastilo in sicer poslanec Ivan Škodnik pooblašča poslanko Ireno Grošelj Košnik. Torej pričenjam drugo obravnavo predloga zakona v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Besedo dajem predstavnici predlagatelja, dr. Jasni Murgel, izvoli.

Hvala lepa. Lep pozdrav vsem, ki ste prišli na to sejo.

Jaz bi naprej povedala nekaj kar sem že povedala ob tem, ko smo sprožili razpravo o tem zakonu tudi v zvezi s skrajšanim postopkom, zakaj je zakon nastal? Nastal je zato, ker smo tisti, ki smo ga podpisali želeli pomagati otrokom s posebnimi potrebami, želeli smo, da se status otrok s posebnimi potrebami glede spremljevalcev, ki v sedanjem zakonu ni izenačen, torej kot vsi veste, pravico do stalnega spremljevalca imajo samo gibalno, težje gibalno ovirani otroci in slepi otroci, nekateri drugi otroci pa imajo pravico do začasnega spremljevalca in, ker sem nekako skozi pogovore s starši, ne iz svoje lastne izkušnje, ker moje dva otroka spremljevalca nekako ne potrebujeta, v razgovoru z strokovnjaki, z Zavodom za šolstvo, delavci ministrstva, ravnatelji ugotovila z društvi iz tega področja, predstavniki društev, da je ta problem nekako eden najbolj izpostavljenih perečih, veliko jih je na področju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, ampak nikakor ni bil namen tega zakona rešiti vse te probleme, ker jih z enim poslanskim zakonom seveda ne moremo. Namen zakona, tega novele Zakona o usmerjanju ni bil spremeniti celoten koncept zakona in tudi kot sem rekla tega z poslanskim zakonom ne bi niti bilo primerno delati. Šlo je za spremembo, ki bi izenačila vse otroke s posebnimi potrebami, ki imajo, bi lahko imeli pravico do spremljevalca. Preden je bil zakon vložen smo organizirali okrogle mize na katerih smo se pogovarjali tudi s starši o teh problemih, tudi s strokovnjaki, posvetovali smo se tudi z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo in različnimi strokovnjaki, ravnatelji šol, nevladnimi organizacijami za avtizem, vmes sem sedaj tudi bila recimo na Inštitutu za rehabilitacijo, drugače se imenuje zdaj, meni je ostal še vedno Inštitut za rehabilitacijo, da bi čim več mnenj lahko upoštevala in pripomb na obstoječi predlog zakona, na to kar je bilo vloženo, kajti možno je zdaj spreminjati tisto kar je bilo v bistvu vloženega kot novela zakona. Komisija Državnega sveta za izobraževanje kot bo povedano, je soglasno podprla spremembe tega zakona, torej predlagano spremembo. Osnovni namen med drugim je tudi bil, da dosežemo vsaj to spremembo, da izenačimo otroke s posebnimi potrebami glede spremljevalcev pa morda še nekaj drugega, zato, ker je zelo težko doseči sploh soglasje o kakršnikoli spremembi Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, sama sem takoj ob začetku mandata nekako spodbudila, poskušala spodbuditi dejavnosti v okviru ministrstva in strokovnih krogov, pa nisem seveda nikakor samo jaz edini človek, ki bi lahko na tem področju kaj naredil, ampak veliko, veliko stvari je, ki so konceptualno različnih predlogov na kakšen način bi se te zadeve urejale in glede na to, da teh zadev na tej točki še ni mogoče urediti, ni mogoče doseči soglasja, je nekako bilo predlagano, da se uredi tisto kar je najbolj nujno in tisto v zvezi s čemer pa lahko dosežemo soglasje. In kaj je tisto osnovno kar je namen predlagane spremembe? Z novelo se predlaga, da več v zakonu nimamo samo pravice do fizične pomoči spremljevalca, ampak, da gre za pomoč. Veliko je bilo težav s spremljevalci v praksi, ker se je ugotovilo, da otrok več ne potrebuje samo fizične pomoči kot je določeno v zakonu, ampak, da potrebuje tudi vse druge oblike pomoči in z to novelo smo predlagali, da se v bistvu ne določa več v zakonu samo fizična pomoč, ampak pomoč, ki bo opredeljena potem v podzakonskem aktu, bom še rekla na kakšen način. Druga stvar je seveda, če imamo to pomoč, da jo določimo, da ima pravico do spremljevalca, da imajo pravico do spremljevalca vsi otroci s posebnimi potrebami in, da se ne razlikuje med njimi glede na to kakšno posebno potrebo imajo. Ena od pomembnih stvari, ki jih zakon predvideva poleg tega spremljevalca je to, da se v postopku usmerjanja prenese poudarek na osnovno šolo, da naredi tisto kar bi morala narediti v skladu z pravili stroke, da do usmerjanja sploh ne pride, da nam zaradi tega ostane več prostora za odločanje o usmeritvah otrok, ki v bistvu potrebujejo usmeritev. Torej, da osnovna šola naredi to kar sem tudi, kar je bilo obrazloženo v predlogu posebej, da upošteva učni načrt, koncept učnih težav, ki jih je oblikoval, določil strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje in, da do usmerjanja v teh primerih, kjer lahko šola sama zadevo uredi, sploh ne pride. Seveda, o tem ali bo prišlo do usmeritve ali ne bo prišlo do usmeritve pa odloči in tukaj nismo ničesar spreminjali, vedno odloča komisija Zavoda Republike Slovenije za šolstvo za usmerjanje. Tisto kar imamo v Sloveniji je velik problem, je veliko, po mojem mnenju preveliko število odločb o usmeritvi, v bistvu jih je kolikor imamo statistične podatke, okrog 11 tisoč in dejansko nekatere stvari se rešujejo na ta način, da se izda odločba o usmeritvi pa bi šola lahko prej uporabila določene ukrepe, ki so strokovno tudi dorečeni in določeni pa jih morda zdaj v manjšem obsegu uporabi in s tem zakonom smo to želeli spodbuditi. Zdaj glede na to, da je bil zakon vložen februarja in, da so bile nekatere pripombe na sam zakon, smo z amandmaji, ki so bili vloženi k temu predlogu novele, nekako poskušali slediti tem pripombam in seveda aktivno smo se tudi posvetovali tudi z Zakonodajno-pravno službo v zvezi s temi dikcijami, ki so navedene v zakonu. Pomembno je poudariti, da smo v 2. členu, zdaj bom šla skozi amandmaje, da pojasnim kaj prinašajo, da smo v 2. členu, ki prinaša spremembo 10. člena Zakona o usmerjanju, določili komu, kdo lahko ima spremljevalca, še malo bolj določno. Pomembno je, veliko je bilo omenjenega tega lahko zakaj piše, zakaj ne piše ima pravico do spremljevalca, takšna je tudi sedaj dikcija zakona, mi, če damo pravico, da mora imeti praktično, če napišemo ima pravico do spremljevalca, potem bo imel vsak otrok spremljevalca ne glede na to ali ga potrebuje ali ne, o tem ali ga potrebuje ali ne, pa bo odločala še vedno komisija na podlagi strokovnih ugotovitev o katerih mi tukaj, nihče od nas ne more soditi, ampak o tem lahko sodi komisija, ki je zato tudi strokovno usposobljena, če bo rekla, ta otrok potrebuje spremljevalca, ki bo opravljal te in te naloge, bo potem spremljevalca dobil in ta dikcija v zakonu, v tretjem odstavku, ki bo upam, da sprejet, pomeni točno to, da bo komisija imela možnost, da otroku, ki potrebuje spremljevalca tega spremljevalca tudi dodeli in jaz mislim, da s tem ni nobene škode narejene otrokom s posebnimi potrebami, ker ravno s tem, če bi določili, da ima vsak pravico do spremljevalca bi potem v bistvu to pravico omejili, ker bi teh stvari bilo preveč. Kar zadeva pripombe, ki so bile potem upoštevane v četrtem odstavku 10. člena Zakona o usmerjanju, smo v tem odstavku določili v bistvu, da to kar sedaj ne obstaja, mi sedaj imamo Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in imamo pravilnik o dodatni strokovni pomoči, dodatni strokovni in fizični pomoči, seveda, ker je vse naravnano na to, da spremljevalec zagotavlja samo fizično pomoč in seveda pravilnik določa, vsebuje določbe o fizični pomoči, zato, ker tudi zakon ima nastavek samo za fizično pomoč in pravilnik ne more zadeve urejati širše, kot je urejena v zakonu. Z novelo bomo to ureditev razširili in tudi ministrstvu jasno naložili, kaj mora urediti s pravilnikom. Sedaj te obveznosti ni, čeprav moraš po mojem mnenju s podzakonskim aktom to zadevo bolj določno urediti, kot je sedaj urejena. Ampak kljub temu, podlage za to, da bi urejali pomoč, ki ne presega fizične pomoči, sedaj v pravilniku ni, o dodatni strokovni in fizični pomoči. Izrecno piše fizična pomoč. To podlago zakonodajalcu dajemo z novelo, s tem, da, če pogledate, kako je amandma napisan, minister, pristojen za izobraževanje, s pravilnikom podrobneje določi naloge in dejavnosti, ki jih izvaja spremljevalec - to sedaj ne bo več samo fizična pomoč -, obseg izvajanja pomoči in način določitve spremljevalca. Tu notri so zajete potem vse stvari, ki jih bo moralo ministrstvo s pravilnikom urediti. Torej, tudi usposobljenost spremljevalca, način usposabljanja, kriterije, ki jih mora izpolnjevati, in vse podrobnosti, ki jih je treba in se lahko urejajo s podzakonskim aktom. Te podrobnosti, katere, kakšna usposobljenost, kako se usposablja spremljevalec, kako se tudi zamenja, če želite, ne morejo biti, ni niti smiselno, tudi po posvetovanjih s strokovnjaki smo ugotovili, da ne morejo biti predmet samega zakona, ker so preveč podrobne, zato je, jaz mislim in prepričana sem, ta dikcija v zakonu, v bodočem četrtem odstavku 10. člena Zakona o usmerjanju otrok dovolj določna, da bo naložila ministrstvu, da te zadeve uredi bistveno bolj določno, kot so sedaj. Ker zdaj imamo en člen, tam 9. člen pravilnika, ki pač določa nekatere stvari, ampak to še zdaleč ni dovolj in zaradi tega je prihajalo v praksi do težav. Poznam starše, ki so imeli težavo, recimo, da zamenjajo spremljevalca, pa se nikakor ni dalo, ker ni nobene določbe v zvezi s tem. To so stvari, ki jih bo treba urediti potem v pravilniku, v podzakonskem aktu. Takšne izkušnje imamo recimo tudi iz Zakona o zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, kjer smo nekatere stvari uredili v zakonu na splošni ravni in s tem dali podlago, da se zadeva uredi v podzakonskem aktu, ker se na tak način pač zadeve urejajo.

Poleg tega smo 3. člen, ki se nanaša na 16. člen Zakona o usmerjanju, da ne bi kakorkoli prišlo do kakršnihkoli dvomov, ali gre za ustrezen člen ali ne, čeprav sem sama prepričana in kot bodo tudi strokovnjaki, recimo iz Zavoda za šolstvo, povedali, da bi bila ta sprememba dobrodošla, smo ga črtali, da ne bi slučajno obstajala kakršnakoli težava v zvezi s tem.

Potem smo v 4. členu dodali glede na pripombe - to se pravi, to je zdaj 23. člen zakona -, dodali smo ustrezno sestavo komisije, pri čemer je bistveno to, da smo v sestavo komisije kot možne strokovnjake, ki so lahko v komisiji, vključili tudi inkluzivne pedagoge, ki sedaj po tej ureditvi te možnosti, da bi bili vključeni na listo izvedencev, ki lahko sodelujejo v komisijah za usmerjanje, nimajo. Po mojem mnenju gre za pomembne strokovnjake, ki lahko bistveno prispevajo h kvalitetnemu delu komisije in ki so se v zadnjem času izoblikovali strokovno in je seveda zelo krivično, da jih v sestavi te komisije, če bo uradna oseba ugotovila, da jih je potrebno dati notri v komisijo, zdaj nekako sploh ni možno v to sestavo komisije dati.

To so tiste bistvene spremembe, ki smo jih z amandmaji določili. Ja, posebej smo še glede na pripombe Društva za pravice gluhoslepih DLAN dodali v 8. člen pravico otrok z gluhoslepoto, ki se sporazumevajo v prilagojenih načinih sporazumevanja, da dobijo usposobljenega tolmača za gluhoslepe. To smo zdaj pri 8. členu. Potem smo to spremembo nekako dali v 11. člen, da se v individualizirani načrt navede izvajanje tolmačenja v prilagojenih načinih sporazumevanja z gluhoslepimi, ker se nam je zdelo nekako smiselno, da se tudi ta pripomba, ki zadeva gluhoslepe, upošteva.

Če pogledam še, kar zadeva Zakonodajno-pravno službo, pripombo, ki je bila glede 9. člena samega predloga zakona, ki zadeva to, da se lahko usmeritev spremeni, kadar gre za bolj enostavne oblike spremembe odločbe o usmeritvi. V bistvu, v soglasju s starši se lahko odločba o usmeritvi spremeni. Tukaj nismo dajali nobenega amandmaja, kljub temu, da je bila pripomba Zakonodajno-pravne službe, ampak tukaj dajem pojasnilo, da gre v bistvu za manjše spremembe, ki so lahko zgolj v soglasju s starši in so potem seveda zgolj v korist otroku, da postopek v teh primerih, ko je jasno, da je potrebna manjša sprememba, ne bi predolgo trajal in se za to ne bi sestajala komisija. Strokovnjaki lahko, če se starši s tem strinjajo, če soglašajo, zavod sam odloči o neki spremembi, ki je nujna in je nujno potrebno, da se jo hitro določi.

To je tisto, kar je bistvenega v zvezi z amandmaji. Morda, če še povem, da je bil v 4. členu, ki se nanaša na 23.… Samo malo. En člen je še bil. V 5. členu te novele zakona s,p v bistvu predlagali deveti odstavek 25. člena. Tudi tega zdaj ni, smo ga črtali, da ne bi bilo karkoli spornega v zvezi s tem in da morda ne bi bilo odločano v škodo otrok ali se kakorkoli zavlačevalo s postopki.

Če morda povem še glede izvršljivosti, ki je bila nekako v teh amandmajih, predlogih omenjena, tudi v pripombah staršev, to je, da se namesto dokončnosti določi izvršljivost. Jaz ne razumem, zakaj bi bil to problem, kajti to je samo en pojem, ki za 15 dni morda podaljša izvršitev odločbe. Imamo pač te pravne pojme. Izvršljivost je, kadar preteče rok za prostovoljno izvršitev pravnomočne odločbe in to je vse. Tu ni nobene neke druge spremembe, zato verjamem, da bo tudi iz Zavoda za šolstvo nekdo potrdil, da gre v bistvu za to, da je bilo iz sodne prakse razvidno, da se je zahtevala izvršljivost. Tukaj nekega podaljševanja ali pa česarkoli na škodo otrok ne more biti. Tako da, v bistvu gre za zgolj tehnično dopolnitev zakona.

Jaz bom na tej točki zaključila tole dodatno predstavitev. Z amandmaji smo poskušali upoštevati vse tiste pripombe, ki so bile najbolj izrazite, ki so prispevale k temu, da se zakon še bolj prilagodi tistemu, kar je potrebno v praksi, da se morda odpravijo nekatere nejasnosti in da se gre v bistvu z zakonom izključno in samo v korist otrok s posebnimi potrebami, da se njihov položaj izenači glede spremljevalcev in da se nekako olajša ta postopek usmerjanja otrok s posebnimi potrebami tam, kjer je potrebno, nikakor pa, da bi se šlo na škodo otrok s posebnimi potrebami. Zakaj je bil predlog vložen? Še enkrat ponavljam, ker zelo težko pridemo do ene široke, konceptualne spremembe tega zakona, ki bi zajela še vse druge vidike, ki jih je, strinjam se, potrebno zajeti. Ampak do te spremembe res ne vem, kdaj bomo prišli, ker je zelo veliko interesov, mnenj in pogledov, kako je treba te stvari urediti. Ta sprememba je po mojem mnenju nujna, nujno potrebna in večina nevladnih organizacij, ki jih to zadeva, se s tem strinja in, kot bomo slišali, tudi drugi deležniki se s tem strinjajo. Mislim, da jo je potrebno narediti v tej fazi postopka in omogočiti otrokom s posebnimi potrebami enak položaj glede spremljevalcev. To je v bistvu tisti najbolj pomemben namen zakona.

Hvala lepa. V nadaljevanju pa lahko podam še dodatna pojasnila.