Hvala, spoštovani predsednik.

Poslanke, poslanci, drugi gostje.

Današnjo razpravo bom začela tako, da bom najprej ostro zavrnila očitke, ki izhajajo tudi iz gradiva, in sicer da naj bi bile prošnje za mednarodno zaščito, ki so jih v Republiki Sloveniji vložili državljani Turčije, zavrnjene zaradi zunanjepolitičnih odnosov Republike Slovenije s Turčijo oziroma da naj bi bili razlogi za zavrnitev politično motivirani. Če pogledamo gradivo, ki je podlaga za današnjo sejo, lahko ugotovimo, da je to gradivo v bistvu izrazito tendenciozno oziroma zavajajoče. Problematizira se odločitev Ministrstva za notranje zadeve v konkretnem primeru, problematizira se tudi odločitev Vlade o uvrstitvi Turčije na seznam varnih izvornih držav, oporeka pa se tudi legitimnost Natu z utemeljitvami, da gre v bistvu za vojaško plenilsko združbo pod pretvezo zagotavljanja varnosti. Ena od podlag za današnjo sejo pa je, kot tudi izhaja iz prilog, ki so tukaj navedene, sklep in odločba Ministrstva za notranje zadeve, torej individualni akt, izdan v postopku mednarodne zaščite oziroma v upravnem postopku, glede na to, da se v teh postopkih subsidiarno uporablja Zakon o upravnem postopku. Tako so potem zasnovani ti zunanjepolitični sklepi, kot jih je delno predlagatelj že uvodoma obrazložil. Glede na to, kar sem povedala, ugotavljam tudi, da ta koncept dejansko predstavlja prekomerno, poudarjam, prekomerno politično motiviranost predlagatelja, ker namreč, če postavim ob bok očitku, da naj bi bile zavrnitve prošnje politično motivirane, pa je po drugi strani možno tudi ugotoviti, da je sklic nujne seje odborov v zvezi s konkretnimi postopki za priznanje mednarodne zaščite nedopusten poseg, ne samo v izvršilno vejo oblasti in v strokovno odločanje o prošnjah za priznanje mednarodne zaščite, ampak tudi pritisk na sodno vejo oblasti, saj je dejstvo, da je pač zoper vsako odločbo, ki je izdana v postopku priznanja mednarodne zaščite, možno sodno varstvo. Ne bom odpirala primerov, ki so bili v nedavnem času, ko smo dejansko tudi že v konkretnih zadevah doživeli, da so najvišji politiki dejansko zahtevali zakon ulice v odnosu do konkretnih upravnih postopkov. Iz obrazložitve, torej iz tega, kar je v gradivu, in tega, kar smo danes slišali, je jasno, da predlagatelj seje ne pozna zakonodaje s področja mednarodne zaščite in tudi specifike postopkov priznanja mednarodne zaščite, jasno pa je tudi, da predlagatelj ni prebral konkretne odločbe, ki ima sicer izbrisane osebne podatke, ampak je priložena zahtevi za sklic seje. Preden preidem na konkretno vsebino tega, kar je v gradivu, in tega, kar je bilo povedano, še postopkovna pripomba. Na MNZ domnevamo, da kljub temu, da so bili podatki izbrisani, torej, da jih je predlagatelj izbrisal, domnevamo, da je bilo pridobljeno soglasje prosilcev za javno objavo odločbe, glede na to, da tudi ta vsebuje številne druge osebne okoliščine prosilcev. Jaz smatram, da je to neodgovorno in da to dejansko pomeni zgolj eno ponesrečeno politično promocijo nekaterih. To je neodgovorno tudi v odnosu do teh prosilcev.

Kar se pa tiče opredelitve MNZ do konkretnih navedb te zahteve, torej v delu, ki se nanaša na nas … Tukaj lahko povem, da v bistvu ni jasno, od kje podatek, da gre za 38 državljanov Turčije. Namreč, od 15. julija 2016 do 31. 12. 2016 je v Sloveniji prošnjo za mednarodno zaščito vložilo 60 oseb iz Turčije, v letu 2017 102 in v letu 2018 19 prosilcev, torej skupaj 181. 109 postopkov je bilo ustavljenih, ker so prosilci samovoljno po relativno kratkem času zapustili azilne domove, 27 jih je bilo zavrženih, 11 pa zavrnjenih. V tem času je ministrstvo status mednarodne zaščite priznalo petim turškim državljanom, 29 postopkov pa je še nerešenih, tako da ta številka 38 že po matematičnem izračunu ne drži. Nadalje je potrebno poudariti, da nobenemu prosilcu za mednarodno zaščito ne grozi deportacija v izvorno državo, ne glede na njeno državljanstvo, saj vemo, da prosilce za mednarodno zaščito do pravnomočno končanega postopka, skladno z Ženevsko konvencijo, ščiti načelo nevračanja in v postopku mednarodne zaščite se dejansko ne odloča o vrnitvi osebe v izvorno državo, ampak zgolj o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito, postopek vračanja pa je ločen postopek na podlagi druge pravne podlage, drugih pravnih jamstev in z drugimi pravnimi sredstvi v kontekstu Zakona o tujcih. Res je, da je bila Turčija (?) z odlokom o razglasitvi oziroma določitvi seznama varnih izvornih držav februarja 2016 s strani Vlade določena kot varna izvorna država, vendar pa je potrebno poudariti, da se, četudi se država smatra za varno izvorno državo, potem v skladu z določili Zakona o mednarodni zaščiti ta država ne šteje za varno izvorno državo, in sicer, če se izkažejo tehtni razlogi, na podlagi katerih je možno ugotoviti, da ta država ob upoštevanju posebnih okoliščin prosilca, v smislu izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zanj ni varna izvorna država. Še posebej pomembno pa je poudariti, da do sedaj nobena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, vložena s strani državljanov Turčije, ni bila zavrnjena na podlagi uporabe koncepta varne izvorne države, kar tudi zelo jasno izhaja iz priložene odločbe, zato je bodisi predlagatelj ni prebral, bodisi zlonamerno zavaja. Zgolj dejstvo, da je prosilec državljan Turčije, kar velja tudi za druge države, še ne pomeni, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, tudi glede dejstva, da je nekako v teh postopkih jasno, da vsi državljani Turčije tudi ne uveljavljajo pripadnosti gulenističnemu gibanju.

Kar se tiče nadaljnjih navedb v gradivu, pa nekaj je bilo danes nekako že spotoma omenjeno, moram povedati, da so v gradivu tudi določene žaljive navedbe predlagatelja, in sicer, kar se tiče dokazovanja moči in nekompetentnosti Ministrstva za notranje zadeve, zato bom na kratko tudi povedala nekaj na splošno o odločanju v postopkih priznanja mednarodne zaščite, ker mislim, da takšne manipulacije niso primerne, sploh pa ne v Državnem zboru. Ministrstvo v vsakem primeru individualno presoja prošnje za mednarodno zaščito. Upošteva in presoje vse osebne okoliščine vsakega prosilca. Seveda, dolžnost vsakega prosilca pa je, da v postopku čim bolj izčrpno, čim bolj po resnici navede vse razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Tudi se ga pozove k predložitvi ustrezne dokumentacije in dokazov, če jih ima. Dejstvo je, da večina prosilcev te dokumentacije dejansko nima. Torej, nima / nerazumljivo/ dokazov, kar pa še ne pomeni, da je potem prošnja zaradi tega zavrnjena, ampak se to ustrezno potem v nadaljevanju tudi upošteva, ko se presoja notranja skladnost izjav prosilca, ki pač morajo biti medsebojno skladne, verodostojne in verjetne, in potem tudi z zunanjo skladnostjo na način, kot to zahteva zakon. To so dejansko pogoji, ki so predpisani v zakonu, tako da pridemo do neke koherentne celote. Tukaj lahko povem, da takšen način odločanja ni neka slovenska kaprica, kot se to želi danes prikazati, tudi ni slovenska posebnost, gre v bistvu za mednarodno uveljavljen način odločanja v postopkih mednarodne zaščite, ki tudi jasno izhaja iz evropskega pravnega reda, iz kvalifikacijske direktive, iz postopkovne direktive. Vse te določbe so pa potem tudi prenesene v Zakon o mednarodni zaščiti.

Res je, da se v odločbi omenja tudi Wikipedija, ampak ne na tak način, kot je to predlagatelj želel prikazati. Dejansko se Wikipedija omenja v smislu oziroma v tistem delu, ko se samo opisuje gulenistično gibanje, torej kaj to v bistvu je, v ostalem pa se uporabljajo drugi viri. Deset različnih virov informacij o državi izvora, poročila Evropskega podpornega azilnega urada, več dokumentov Human Rights Watcha, več dokumentov Amnesty International, smernice angleškega notranjega ministrstva, kanadskega organa za priseljevanje, članki Independenta, članki Guardiana, tudi informacije, ki so jih sami prosilci predložili, so obdelane v tej odločbi. Tako da, te navedbe predlagatelja, da naj bi ministrstvo s tem oziroma na tak absurden način, kot je bilo rečeno, dokazovalo neko svojo moč in da je nekompetentno za odločanje, so v bistvu žaljive, zavajajoče in tudi iztrgane iz konteksta in mislim, da si že iz neke splošne politične kulture takih stvari ne smemo privoščiti, sploh pa pri tako občutljivih temah, kot je ta današnja.

Skratka, kar se tiče odločbe, lahko povem, za konec, še to, da odločitev obsega 37 strani in je izjemno zahtevna. Od tega je 18 strani opisa dejanskega stanja in pa 21 strani obrazložitve. Ministrstvo se je v odločbi opredelilo do vseh izjav prosilcev in predloženih dokazov in tudi svojo odločitev izčrpno utemeljilo. Za konec tega uvodnega dela, če se navežem na tisto, kar je predlagatelj danes povedal … Ne gre za nobeno taktiko Ministrstva za notranje zadeve. Politika MNZ-ja nikoli ni bila v nasprotju z zakoni, ki jih sprejme Državni zbor, in je bila zmeraj po usmeritvah Vlade, zmeraj po usmeritvah Državnega zbora, zato to ni taktika, kot navaja, ampak je dejansko odraz demokratičnosti in vladavine prava. Predlagatelj se je nekako v začetku zapletel tudi v en paradoks, ker je na eni strani izpostavil absurdnost slovenske azilne zakonodaje, hkrati pa kritiziral MNZ. To je paradoks, ker bo MNZ dejansko ves čas in tudi v bodoče izvajalo samo tisto, kar je zahtevano in opredeljeno v zakonih, ki jih sprejme ta Državni zbor.