Najlepša hvala, predsednik.

Lep pozdrav vsem. Kot okvir za današnjo nujno sejo obeh odborov je potrebno nekoliko povzeti tisto, kar je trenutno ali pa dlje časa trajajoče dogajanje v Turčiji, ker bo to na nek način osnova za to, da se pokaže na določene absurdnosti slovenske azilne zakonodaje in seveda predvsem ali pa posebej ravnanja oziroma politike Ministrstva za notranje zadeve.

Od parlamentarnih volitev v Turčiji, junija 2015, po katerih predsednik Erdogan ni uspel samostojno sestaviti vlade, drvi ta država v nekakšno spiralo nasilja. Kar se je začelo z bombnimi napadi na političnih shodih socialdemokratske stranke HDP in na katerih je skupaj umrlo več kot 150 ljudi, se je kasneje nadaljevalo z vojaškimi napadi na večinsko ali pa pretežno kurdska mesta in vasi, kjer so s topništvom, letalstvom in tudi pehoto po različnih ocenah umorili med 500 in tisoč civilistov. Tako da, državljanska vojna, ki že skoraj tri leta tli predvsem na turškem jugozahodu, je nov polet dobila s poletnim poskusom vojaškega udara, 15. julija 2016, po katerem so poleg politično organiziranih Kurdov, torej tistih, ki so uradno tudi stranke v Turčiji, sovražnik postali še »gulenisti« (v narekovajih). Zakaj v narekovajih? Sprva je ta izraz sicer označeval člane in aktiviste neke široko razvejane mreže organizacij pod vplivom klerika Fetullaha Gülena, ki je bil nekoč podpornik oziroma sodelavec Erdogana, vendar je v zadnjem času postal sinonim za vsakogar, ki se drzne na kakršenkoli način nasprotovati politiki predsednika Erdogana. Pozivi proti vojni v Afrinu, deljenje statusov na Facebooku, požvižgavanje kurdskega napeva ali pa branje napačnega časopisa so pod Erdoganovim režimom postali že dovoljšen razlog za to, da se ljudi zapira brez obtožnic, iz zaporov pa prihaja vedno več poročil o izginotjih, mučenjih in »samomorih« (tudi to v narekovajih, razumite zakaj).

Dejstva so naslednja … Med čistkami, ki jih je po propadlem poskusu državnega udara poleti 2016 uvedel režim turškega predsednika, je bilo do danes po javno dostopnih podatkih priprtih 133 tisoč 257 ljudi. V zaporu je trajno ostala skoraj polovica, skoraj 65 tisoč ljudi, odpuščenih ali suspendiranih je bilo 151 tisoč 967 ljudi. Govorim o državnih uradnikih, policistih, vojakih, zdravnikih in tudi denimo skoraj 6 tisoč visokošolskih učiteljev in raziskovalcev in skoraj 5 tisoč sodnikov in tožilcev. Dalje, skoraj 75 tisoč ljudem so bili razveljavljeni potni listi in oblasti so v celostnem obračunu z opozicijo, se pravi demokratičnimi izvoljenimi predstavniki, ob tem zaprli 3 tisoč izobraževalnih institucij. Mediji niso ubežali temu pogromu, v zadnjem letu in pol jih je bilo ukinjenih 189. Ob tem je bilo aretiranih 319 novinarjev, polovica jih je še vedno zaprtih, nikjer drugje na svetu, to je treba poudariti, pa ni zaprtih toliko novinarjev kot v Turčiji.

To je torej opis današnjega ali pa trenutnega stanja v Turčiji. Kot sem rekel, to so podatki iz uradnih statistik in poročil. Danes so tako Kurdi kot aktivisti široko razvejane mreže organizacij pod vplivom klerika Gülena v situaciji, ko jim v Turčiji skoraj gotovo grozi resna škoda. Iz tega razloga se jih je povsem upravičeno veliko zateklo k begu pred nasiljem, aretacijami, mučenjem, smrtjo, skratka, pred vsesplošnimi kršitvami človekovih pravic v tej državi. Torej, vsaj 38 si jih je pred to moro tudi legalno zateklo v Slovenijo in tukaj zaprosilo za mednarodno zaščito. Teh 38 posameznikov in družin je v preteklih nekaj tednih ali pa v zadnjem mesecu, ne glede na tisto, kar sem prej navedel, torej kakšno je dejansko stanje v Turčiji, kaj se tam dogaja, začelo prejemati negativne odločbe s strani Ministrstva za notranje zadeve in to po 18 mesecih, ne po predvidenih šestih so bile te odločbe negativne. Skladno s tem, kar smo uspeli prebrati iz nekaterih od teh odločb, Ministrstvo za notranje zadeve meni, da v primeru vrnitve v Turčijo niso oziroma ne bodo ogroženi oziroma, če beremo bolj natančno te obrazložitve, ne bodo dovolj ogroženi. Še več, MNZ dalje v obrazložitvah sicer ugotavlja, da so dejansko razmere v Turčiji zaskrbljujoče, priznava tisto, kar sem prej omenil kot statistike, in ugotavlja, da tako Kurdom kot aktivistom različnih gibanj v Turčiji grozi preganjanje in neka splošna nevarnost. Ampak ministrstvo nato uporabi absurden argument, ki je pravzaprav vreden vsakršne obsodbe in ga bom kar citiral: »Čeprav so številke oseb, ki so bile pridržane, aretirane ali zaprte oziroma so v kazenskem postopku, velike, pa je potrebno ugotoviti, da v primerjavi z ocenjenim številom oseb, ki podpirajo to gibanje oziroma so njegovi člani, te številke ne predstavljajo velikega odstotka. Vsekakor ne takšnega, da bi bilo mogoče govoriti o množičnem ali vsesplošnem aretiranju, pridržanju in zapiranju podpornikov Hizmet gibanja.« Mislim, a si predstavljate to, kar sem ravnokar prebral? Država, ki je članica Evropska unija, ki naj bi bila pravna država, ki spoštuje mednarodne konvencije, naj bi oziroma se predstavlja kot prvak na področju spoštovanja človekovih pravic, prosilcem za azil enostavno reče: »Poglejte, verjetnost, da vas bodo ubili, mučili, preganjali ali pa da boste drugače ogroženi, je prenizka za to, da bi vam nudili zaščito.« Ne vem sicer, kakšna je meja, ki jo tukaj postavlja ministrstvo, kako to ocenjuje, ali jih morajo zapreti polovico, dve tretjini ali pa vse, ki so na nek način pripadniki teh gibanj, zato da bi se ta verjetnost oziroma to tveganje nevarnosti štelo za dovolj veliko. Seveda, ta argument ni osamljen. V obrazložitvi ministrstva, ki se deloma ponekod sklicuje tudi na Wikipedijo, je več podobnih spornih ugotovitev.

Kakšna je politika MNZ-ja zadnje štiri leta, je popolnoma jasno. Videli smo žico na meji, videli smo povečevanje represije, zaostrovanje azilne zakonodaje, krčenje pravic, večinsko zavračanje prošenj in deportacije in to potrjujejo tudi statistike. V letu 2017 je bilo vloženih tisoč 476 prošenj za mednarodno zaščito, pozitivno je bilo rešenih 152 in še to od tega 108 v okviru programa relokacije. V letu 2016 je bilo prošenj tisoč 208, od tega pozitivno rešenih 170 in spet 124 od teh v okviru relokacije. Od leta 2005 do 2015 je bilo skupno pozitivno rešenih 322 prošenj. To je v povprečju 32 na leto in če pogledamo odstotek pozitivno rešenih vlog, je bil ta v teh desetih letih okoli 6 %. Tako da, mislim, da je taktika ministrstva, pa ne samo v zadnjih štirih letih, ampak že dlje časa, povsem jasna. Dajmo zavrniti vse in upati, da se jih pritoži čim manj ali pa manjši del, ki so, to moramo razumeti, s pritožbami na koncu tudi uspešni. To je seveda politika, ki bi morala biti nesprejemljiva, še posebej, ko gre za prosilce, ki evidentno pribežijo zaradi ogroženosti ali pa skoraj gotove smrti. Potem ko smo opozarjali, da je nedopustno zavračanje prosilcev iz vojnih žarišč, se sedaj enako dogaja še s prosilci iz Turčije, pa ni samo to. Turčija je namreč določena kot varna izvorna država, kljub določbam Zakona o mednarodni zaščiti, ki zahteva redno preverjanje razmer. Tukaj bom še nekaj citiral, to je 61. člen ZMZ, ki določa: »Varno izvorno državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republika Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij. Če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli kot varna izvorna država, in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno izvorno državo.« To je prvi sklep, ki ga predlagamo. Torej, da Ministrstvo za notranje zadeve naredi tisto, kar bi sicer že moralo po zakonu, tisto, kar bi moralo itak že redno delati, torej da ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za določitev Turčije kot varne izvorne države in da na podlagi tega seveda tudi Vladi Republike Slovenije predlaga razveljavitev razglasitve Turčije za varno izvorno državo. Tako da, vse, kar predlagamo, še enkrat, je to, da Ministrstvo za notranje zadeve opravi delo, ki ga od njega pričakuje in predvsem zahteva sam zakon. Glede na povedano, mislim, da je popolnoma jasno, da Turčija ne more biti določena kot varna izvorna država. Nepredstavljivo je, da v situaciji, ko je v Turčiji trenutno zaprtih deset demokratično izvoljenih poslank in poslancev, devet iz stranke HDP, Ljudske demokratične stranke in en poslanec CHP, Republikanske ljudske stranke, še petim poslancem pa so dodatno vzeli mandate. Stranka HDP, ki se jo v medijih pogosto označuje za prokurdsko, je poleg zaprtega vodstva ostala tudi brez 80 na, še enkrat, demokratičnih volitvah priborjenih županskih mest, ki so jih po insceniranem poskusu državnega udara 2016 nadomestili nastavljenci Erdoganove AKP. Tako da, to je, kar se tiče prvega sklepa. Zdaj, ostale sklepe bom pa predstavil v nadaljnji razpravi, ker mislim, da je to dovoljšnja kost, da se jo začne glodati na začetku.