Ja, naj še jaz predstavim stališče Poslanske skupine Levica.

Prvič, kar je tukaj potrebno poudariti, je to, da bi, če bi hoteli, da ne pride do te zagate ali pa da se jo pravočasno ustavi, morala Vlada na nek način ustrezneje odreagirati, ko je prišlo do zahtev, da se NLB sploh privatizira. Tako da, seveda bi morali najprej na podlagi politično-ekonomskih argumentov ustaviti privatizacijo NLB-ja, ampak Vlada se je seveda potem odločila, da bo raje igrala na karto varčevalcev, ki je seveda odprla bok za ranljivost in zdaj smo pristali v nekakšni zagati oziroma v tem nehvaležnem položaju. Sedaj lahko pristanemo recimo na hrvaške zahteve in s tem odpadejo vsi argumenti proti privatizaciji, po drugi strani pa Evropska komisija sili še naprej v privatizacijo, kar mogoče sili Vlado v to, da sprejme poroštvo za hrvaške terjatve do NLB-ja, za katere pa pravi, da ne obstajajo. Tako da smo tudi zaradi te politike, ki je seveda šla gladko v to, da se pač NLB mora privatizirati, čeprav bi jo lahko na neki točki tudi zaščitila, ne glede na vse pretekle dogovore, smo pripeljali situacije do te točke, da smo v zelo nezavidljivem položaju.

Drugo, kar želimo opozoriti, je to, da bi morali ustaviti ne samo politiko privatizacije, ampak tudi politiko izsiljevanja. Tako vladi Boruta Pahorja kot Janeza Janše sta v letih 2009 in 2013 podpisali sporazuma s hrvaško vlado, ena je bila o arbitraži, druga o varčevalcih, za katera se je izkazalo, da nista rešila ne problema meje, niti varčevalcev Ljubljanske banke, ampak pravzaprav povzročila ravno obratno. S temi dejanji se je šlo odkrito izsiljevati Hrvaško, po eni strani s pogojevanjem vstopa Hrvaške v Nato in v Evropsko unijo in izkupiček je bil, da se teh težav ni rešilo. Seveda tudi zaradi tega, ker so bili te sporazumi tako ali drugače vedno izigrani. Problem pa je, da, če gremo na to karto izsiljevanja, tako ali drugače načenjamo odnose med slovenskim in hrvaškim narodom in tu je treba poudariti, da politiki seveda lahko pridejo in gredo, spori med njimi so lahko tako ali drugače prehodni, državljani in države pa ostajajo in če se na tak način krha odnose med dvema državama, ki bi prav zares morali biti zaveznici, je to neka škoda, ki je zelo težko popravljiva. Tako da, tisto, kar je še potrebno poudariti, je torej to, da se hrvaškega vstopa v Schengen ne sme pogojevati z drugimi odprtimi vprašanji. Po eni strani so to ravno varčevalci, po drugi strani se te zgodbe ne sme mešati z arbitražo. Mislim, da to ne bo pripeljalo do rešitve, bo pa samo še nadalje poslabšalo odnose med tema dvema državama, ki so že tako na zelo nizki ravni.

Tako da, to, kar spremljamo danes, torej spremembe Ustave, ni nič drugega kot predstava za javnost. To je predstava za javnost pred volitvami in ni nikakršna rešitev problema. Zakaj ni rešitev problema? Ker, če bi Hrvaška izterjala sredstva od NLB-ja, naj bi Slovenija rubila hrvaška podjetja v Sloveniji. Ampak – kaj bo pa Vlada naredila, ko bo Hrvaška rubila slovensko premoženje na Hrvaškem, recimo, če bi do tega prišlo? Zdaj, če samo pogledamo, imajo slovenska podjetja na Hrvaškem skoraj dvakrat več premoženja, kot ga imajo hrvaška v Sloveniji, tako da tudi tu se odpira ena precej velika past. Tako da, zaradi tega v Levici teh sprememb Ustavnega zakona v tej fazi ne bomo podprli, ker nočemo prispevati ali pa pomagati k temu, da bi se sprožila nekakšna rubežna vojna med državama, med Slovenijo in Hrvaško, ki je seveda tretja najpomembnejša trgovinska partnerica Slovenije. Tudi tega ne pozabiti. Tako da, za nas rešitev obstaja nekje drugje. Bistveno bolje bi bilo predlagati direktna pogajanja s Hrvaško, se dogovoriti na kakšen način bi prišlo do vzajemnega poplačila, torej slovenskih deviznih varčevalcev in seveda tudi terjatev, ki jih ima Ljubljanska banka do hrvaških podjetij. To bi bil edini način, da bi se po vsem tem času, ko so vlade načrtno na nek način šle zelo ostro proti hrvaškim vladam, ki so na nek način ves čas vztrajale na tem stališču, da gre za zelo težke, zapletene in seveda tudi sovražne odnose med tema dvema državama, da bi se že lahko naučili, da na tak način seveda ne bomo prišli do ugodnih rešitev. V Levici se bojimo, da tudi tak način lahko dolgoročno prinese več škode kot koristi in nenazadnje tudi tisto, kar je bilo s strani več strokovnjakov, pa tudi s strani Vlade izpostavljeno, najbrž so vsi pravni temelji za to, da se izvaja to, kar se danes predlaga, že postavljeni in najbrž spremembe Ustavnega zakona ne bodo nič prispevali k dosegi tega cilja. To so stališča Levice in mislim, da bi morali na eni točki zares začeti razmišljati drugače oziroma tudi v tem predvolilnem času mogoče malo stopiti iz stopalke za plin in aktivirati diplomaciji, ki je sploh v odnosih s Hrvaško v zadnjih desetletjih zelo klecala oziroma ni delala tistega, kar je bilo potrebno.