Hvala za besedo. Sem podpredsednik tega Društva brezdomni – do ključa in tudi predsednik Društva Kralji ulice. Govoril bom predvsem v imenu Društva brezdomni- do ključa.

V bistvu bi se mi tu lažje pogovarjali, če bi imeli neko sprejeto definicijo kdo je sploh brezdomna oseba. Če bi to imeli, bi se lažje pogovarjali okoli številk itd. Če res hočemo na tem področju delati večje premike, bi se morali najprej dogovoriti okrog definicije, ki je v bistvu v nekaterih državah, ki se dlje časa ukvarjajo z brezdomstvom že sprejeta. Imajo tudi strategije preprečevanja brezdomstva. Na Finskem imajo celo strategijo preventive brezdomstva. Tako da imamo nekaj, kjer bi se lahko naučili oziroma kjer bi lahko neke dobre prakse prinesli v naše prostore.

V Sloveniji je trenutno relativno dobro pokrito kar se tiče zavetišč po vsej Sloveniji. Praktično imamo zavetišča vsepovsod, kar je v redu, ampak po drugi strani zavetišča sama kot taka sploh ne rešujejo težav brezdomstva. Oseba, ki je v zavetišču, je še vedno brezdomna oseba. Standardi zavetišč so zelo različni, torej so sobe, kjer spi v eni sobi po 15 ljudi, nekje sta po dva, ampak to je še daleč od tega, da bi temu lahko rekli dom. Zdi se mi, da je tu zelo veliko stvari za narediti in zavetišča so v redu podlaga za razvijanje nadaljnjih programov. Pri tej problematiki je zelo pomembna vloga Ministrstva za delo, predvsem pa manjkajo tudi druga ministrstva. Ministrstvo za zdravje bi bilo zelo v redu, če bi bilo vabljeno. V končni fazi tudi Zavod za zaposlovanje ali pa ne vem, kjer je tudi zelo ključno zaposlovanje brezdomnih oseb. Ministrstvo za gospodarstvo, ki je sedaj prevzelo socialno podjetništvo, ki je tudi obvezno, da se razvija tudi na področju brezdomstva, če hočemo kvalitetno res te stvari reševati. Zdi se mi zelo pomembno, da se vsi ti akterji povežejo in predvsem se bo lažje te stvari reševalo.

Absolutno manjka tudi preventiva brezdomstva. Kralji ulice izvajamo nekaj od tega, ampak je jasno samo Ljubljana in Maribor je zelo omejeno kadrovsko in finančno itd. Potrebno je absolutno veliko več. Če hočemo res dolgoročno stvari reševati, bo treba absolutno na preventivi delati.

Kaj bi bilo najbolj smiselno? Najbolj smiselno bi bilo to kar smo že slišali. Najbolj smiselno bi bilo sprejeti neko strategijo, akcijski načrt itd. Verjetno bo tu vprašanje katero ministrstvo bi prevzelo to pobudo in to vse skoordiniralo itd. Upam, da se bo to nekoč zgodilo. Me pa veseli – sam delam že 10 let na tem področju in je prvič v Državnem zboru problematika brezdomstva, kar se mi zdi vseeno nek napredek. Mogoče se bomo čez 10 let pogovarjali o strategiji, čez 20 let pa jo bomo sprejeli.

Nujno bi potrebovali stanovanja. Ampak samo zgolj stanovanja niso rešitev. Ti ljudje potrebujejo tudi podporo, da obdržijo to stanovanje, da se naučijo živeti v stanovanju. Nekateri sploh nimajo izkušenj kako je živeti v stanovanju oziroma kako je imeti v končni fazi svoj ključ. Torej po naših izkušnjah ni dovolj samo stanovanje, samo zaposlitev, samo nekaj, ampak sklop vsega, pa še to ni ključ, da bo človek uspel. Še vedno obstaja možnost, da se bo vse porušilo in bo spet pristal na cesti.

Pri tem brezdomstvu je vedno tako oziroma pri večini teh socialnih nekih težav je vedno tako, da se začne v tem našem srečnem oziroma nesrečnem otroštvu in ti ljudje so zelo zaznamovani in imajo zelo slabe izkušnje s primarno družino, z institucijami itd. Marsikdo je raje na cesti, kot pa da gre v zavetišče in tam spi s 15 ljudmi. To je treba sprejeti kot dejstvo in obrniti neko logiko. Ko smo bili pred leti na Norveškem, smo imeli eno strokovno ekskurzijo, bili smo v Oslu in tam so res razvejani programi. Praktično si človek težko zamisli, kaj bi še bilo potrebno, pa so še vedno nekateri ljudje na cesti. Cca 200 ljudi, Oslo pa mislim, da je velikost Ljubljane, kar je v bistvu kar veliko. Tam nihče ni rekel, da ti ljudje, ne želijo pomoči, jim je boljše biti na cesti, ampak vsi so rekli, da nimajo še primernega programa za te ljudi. Torej je logika obrnjena. Če mi želimo tem ljudem pomagati, moramo storitve prilagoditi njim. To je edina možnost in drugih pač ni.

Predvsem ta koncept najprej stanovanje, je zelo v redu. Tudi Kralji ulice izvajamo ta program in tudi nekatera druga društva po Sloveniji. Tu je čisto preprosta logika, da menimo, da človeku najprej pripada stanovanje. Šele takrat ko ima stanovanje, si bo začel urejati svoje težave, ki jih ima. Ne pa ta logika, da naj si najprej uredi življenje in bo že imel stanovanje in službo itd.

Ne vem ali se lahko sprejme kakšen sklep ali karkoli, v glavnem bi vseeno pozval tudi vse ostale. Mi bomo imeli konec meseca v Portorožu brezdomni kongres, tako kot vsako leto, tako da ste vabljeni, da se ga udeležite in tudi pobliže spoznate to problematiko. Vseeno pa bi, če bi bilo možno, da se odpre ta tema neke strategije ali nekega dokumenta, ki bi bil malo bolj zavezujoč in da bi imeli vsaj neke načrte, v katero smer se razvijajo programi.

Nevladne organizacije vidimo kadrovski primanjkljaj, kjer so standardi in normativi zelo visoki na strokovnega delavca in število uporabnikov, glede na to, da je brezdomstvo precej kompleksna stvar. Človek ponavadi nima samo ene težave, ampak več hkrati. Ponavadi človek pristane na cesti, ko so že vse institucije, vse socialne mreže izginile in samo še cesta je edina in zadnja možnost. Torej, gre za zelo kompleksne stvari. Pade nam vse tisto, kar pade skozi sistem, skozi šolo, skozi socialno varstvo oziroma Center za socialno delo, zaposlovanje itd., potem pač pristanejo na cesti in se moramo s temi zgodbami oziroma s temi ljudmi ukvarjati. Absolutno bi bilo potrebno kadrovsko okrepiti programe.

Prostorsko je v končni fazi zelo prepuščeno. V končni fazi od organizacije do organizacije kako se znajdejo, kakšno srečo imajo, koliko je lokalna skupnost pripravljena prisluhniti. Absolutno pa menim, da je potrebno, da se poleg Ministrstva za delo angažirajo še druga ministrstva, če hočemo res bolj konkretno reševati te stvari.

Absolutno primanjkljaj stanovanj, ampak stanovanj s podporo. Primanjkljaj zaposlitev, zaposlitve spet s podporo, potrebno je, da je prilagojeno delovno okolje. Čisto preprosta logika je. Ali bomo te ljudi sedaj imeli vsaj 5 ur, da so zaposleni, ali pa nič. Torej nek minimum, da pridobimo iz teh ljudi tisto kar še zmorejo. Hkrati pa vemo, da je zaposlitev še najmanj denar, v bistvu je tu še veliko drugih stvari, ki ti jih zaposlitev prinese. Sploh pri brezdomstvu, ko so socialno izključeni. Zadnja leta se pojavljajo starejši brezdomni. To so ljudje stari okoli 50 let, ki zgledajo stari 85 let. Torej za institucionalno varstvo niso primerni, res jih nikamor več ne moremo nastaniti. Niso se sposobni držati teh osnovnih pravil v zavetiščih. Nobene poceni nastanitve, ki obstajajo, jih ne želijo sprejeti. Tu bo potrebno absolutno razvijati nek nov program oziroma neke nove programe, neke nove storitve, ki so mogoče še bolj zdravstvene kot pa socialne.

Počasi bi zaključil. Hvala.