Hvala lepa. En lep pozdrav prav vsem prisotnim. Verjetno razumete, da se bom omejila pri tej tematiki in pri izpostavljanju nalog in urejenosti področja na tiste pristojnosti, ki jih v okviru Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti imamo. Z našega vidika bi rekla, da je najprej treba poudariti, da že vrsto let na ministrstvu spremljamo problematiko brezdomcev, in sicer na vsaj treh različnih nivojih. Prvi nivo je upravičenost do socialnih transferjev, ki jo imajo osebe, ki si same svojega materialnega položaja ne morejo zagotoviti na način, da bi zadoščal za preživetje. Drugi sklop, ki so ga deležni tudi brezdomci, so redne storitve Centrov za socialno delo. Tretji sklop, ki je z našega vidika izjemno pomemben, na katerem zelo delamo in je izjemno pomembno, zlasti sodelovanje z nevladnimi organizacijami in tudi lokalnimi skupnostmi, to pa so socialnovarstveni programi, ki jih sofinanciramo.

Kar se tiče številk ste povedali kakšna je naša ocena teh številk. Dejstvo je, da statistični urad ne zbira natančno ločeno segmentirano števila brezdomnih oseb, hkrati pa je tudi res, da se nekako brezdomstvo deli v štiri kategorije in zato različno lahko zajamemo podatke. Govorimo tako o osebah brez strehe nad glavo, o osebah brez stanovanja, torej tisti, ki so nameščeni v različnih zavetiščih ali pa drugih oblikah bivanja, potem so to osebe z negotovo nastanitvijo, ki bivajo pri nekom drugim ali pa ki bivajo v tistih stanovanjih, kjer jim grozi izselitev in pa osebe v neprimernem stanovanju – to so četrta kategorija. Zato so pač tudi ti podatki zelo različni.

Kar je pomembno in zlasti bi tukaj res izpostavila socialnovarstvene programe in to je način, na katerega država financira ali sofinancira nevladne organizacije, zato da lahko izvajajo te socialnovarstvene programe na način, na katerega dosegajo bistveno večje zaupanje s strani uporabnic in uporabnikov, kjer je manj formaliziran pristop in so zato učinki lahko bistveno večji kot če bi to delala sama država preko nekih svojih institucij.

Naj povem, da imamo podatke za leto 2017, kjer je bilo ministrstvo sofinanciralo 21 socialnovarstvenih programov za brezdomce v višini 1.250.000 evrov in zelo podobno bo tudi v letošnjem letu. 13 je takih programov, ki uporabnikom in uporabnicam nudijo ležišča, temu rečemo nastavitveni programi, ki pa se v zadnjih letih ti programi vse bolj usmerjajo v neko celovito podporo in pomoč, torej ne samo zagotavljanje bivališča, ampak celovita podpora tistim osebam, ki pač to potrebujejo.

V prihodnjih letih bomo dali še večji poudarek tej namestitveni podpori. To pomeni, da ne bo zagotovljeno samo to bivanje ali pa prenočevanje, ampak res ta celovita podpora, kjer se je to pokazalo v praksi kot nekako najbolj človeški, prijazen in pa najbolj učinkovit način reševanja te problematike ali pa vsaj človeški način, zato da se za ljudi poskrbi.

Ministrstvo v povprečju sofinancira 50 % celotne vrednosti posameznega programa, lokalne skupnosti v povprečju 28 %, potem so še sofinancerji Zavod za zaposlovanje, zato ker se veliko programov dodatno nudi kot podpora zaposlenih preko javnih del, FIHO je tudi v enem deležu sofinancer v 3 % in tudi delež uporabnikov se upošteva v višini cca 9 %.

V letu 2017 je bilo vključenih v te različne programe, ki sem jih naštevala preko 2.300 oseb. Podatek, na katerega moramo biti še posebej pozorni, je to, da kljub temu, da so ti programi namenjeni osebam starejšim od 18 let, torej polnoletnim, je bilo v programe vključenih tudi nekaj več kot 100 mladoletnih uporabnikov. Tukaj so všteti tako nastanitveni kot tudi drugi programi. Zlasti v te druge so bili vključeni tudi mladoletniki.

Kar je potrebno omeniti z vidika druge oblike materialne pomoči, torej omenila sem že transferje, torej denarno socialna pomoč, izredna denarna socialna pomoč, varstveni dodatek, v kolikor so pogoji izpolnjeni in pa materialna pomoč v hrani, torej v paketih hrane, ki se izvaja preko Karitasa in Rdečega križa.

Mogoče bi omenila še to, da so ti naši socialnovarstveni programi in tudi namestitvene kapacitete nekako mrežno razporejeni po vsej državi, ker skušamo zagotoviti na tistih območjih, kjer so potrebe, da so tudi tam omogočeni ti bivanjski programi, nastanitveni programi in tudi drugi programi.

Kar pa se dogaja v zadnjih letih, pa je to, da se nekoliko spreminja struktura brezdomnih oseb. Povečuje se število mlajših brezdomcev, povečuje se število uporabnikov drog, ki so brez strehe nad glavo in so vključeni v te programe, zato tudi v tem okviru potem zagotavljamo še dodatne programe. Ker je pomembno, to je bilo izpostavljeno v tem predlogu predlagatelja za obravnavo te teme, da se seveda nudi celostna oskrba tudi z vidika možnih izhodov iz te situacije, zato nekako tudi Centri za socialno delo, ko obravnavajo ljudi, skušajo ugotoviti kakšne so možnosti izhodov, na kakšen način vključiti ljudi v posamezne programe, ali je možnost vključitve, recimo tam, kjer gre za odvisnost, tam kjer gre za alkoholizem v programe odvajanja od te odvisnosti, v programe socialne aktivacije za kasnejšo možnost približevanja trgu dela in tudi same nevladne organizacije, verjetno bomo slišali, zlasti Kralji ulice so tukaj res zastavonoše pri tem kaj vse delajo, kakšne programe nudijo. Eden izredno pomemben in za moje pojme res vzorčen primer programa je tudi ta zaposlitveni program, ki so ga uvedli v lanskem letu, da tudi zaposlujejo brezdomce in na ta način nudijo tudi možnosti izhoda iz te situacije. Hvala.