Spoštovana poslanka, spoštovani poslanci, dragi gostje, pričenjam 61. nujno sejo Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za obrambo, ki je bila sklicana na podlagi 47. in drugega odstavka 48. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.

Pozdravljam vse prisotne, posebej ministrico za obrambo, gospo Andrejo Katič, načelnika Generalštaba Slovenske vojske, generala Alana Genderja, predstavnika vrhovnega poveljnika obrambnih sil Republike Slovenija, predstavnika gospoda Boruta Pahorja, gospoda Uroša Kreka in pa ostale vabljene.

Obveščam vas, da na seji kot nadomestne članice in člani s pooblastili sodelujejo naslednji poslanci: namesto poslanca gospoda Dušana Radića, poslanec gospod Anton Ranc, namesto poslanca gospoda Marjana Dolinška, poslanec mag. Dušan Verbič, namesto poslanca mag. Aleksandra Kavčiča poslanka gospa Anita Koleša in pa namesto poslanca gospoda Franca Jurše gospod Uroš Prikl.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora, s sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Predlog priporočila Vladi Republike Slovenije v zvezi s stanjem v Slovenski vojski in zahteva za mnenje predsednika Republike Slovenije o tem vprašanju.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za razširitev dnevnega reda oziroma za umik predlagane točke dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem. V zvezi s to točko se je naknadno opravičil za odsotnost predsednik Vlade Republike Slovenije, dr. Miro Cerar.

S tem prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - NA OBRAVNAVO PREDLOGA PRIPOROČILA VLAVI REPUBLIKE SLOVENIJE V ZVEZI S STRANJEM V SLOVENSKI VOJSKI IN ZAHTEVA ZA MNENJE PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE O TEM VPRAŠANJU, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev s prvo podpisanim Jožetom Tankom in je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Kot gradivo objavljeno na spletni strani Državnega zbora imamo na voljo še mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 28. 2. 2018 in mnenje Vlade Republike Slovenije. V poslovniškem roku ni bilo vloženih amandmajev. K tej točki so bili vabljeni naslednji: predstavnik predlagatelja poslanec Jože Tanko, Borut Pahor predsednik Republike Slovenije, dr. Miro Cerar predsednik Vlade Republike Slovenije, Andreja Katič ministrica za obrambo, general Alan Geder načelnik Generalštaba Slovenske vojske, Zakonodajno-pravna služba, Urad predsednika Republike Slovenije in pa Kabinet predsednika Vlade Republike Slovenije.

Pričenjam obravnavo predloga priporočila, v katerem bomo na podlagi 171. člena poslovnika v povezavi s 126. členom Poslovnika Državnega zbora opravili razpravo in glasovanje o posameznih točkah predloga priporočila.

Za uvodno besedo bom najprej sam kot predstavnik predlagatelja dodatno obrazložil predlog priporočila. Spoštovane gospe in gospodje, Slovenska vojska je že 4. leto zapored na najnižji ravni sposobnosti delovanja, kar je naravnost zaskrbljujoče. V Slovenski demokratski stranki kot tudi v Novi Sloveniji smo zaradi tega stanja predlagali izredno sejo Državnega zbora, kjer predlagamo 3 konkretna priporočila, kako stanje v Slovenski vojski izboljšati. Od leta 2010 pa vse do danes je Slovenska vojska izgubila več kot 40 % finančnih sredstev. Posledice zmanjševanja proračuna so tako nižja usposobljenost, tehnološki zaostanek, nizka stopnja vzdrževanja, zastarela zaščitna sredstva in pa tudi vozni park. Nobenemu resorju v času krize ni bilo odvzeto toliko denarja, kot je bilo odvzeto obrambnemu sistemu. Razloge za to lahko iščemo na več področjih. Glavna 2 razloga pa sta zagotovo odsotnost konflikta oziroma krize v Evropi in njeni ožji regiji in pa nezavedanje, kaj zmanjševanje sredstev pomeni. In tukaj je šlo za zmanjševanje tudi zaradi pritiska javnosti, zaradi znanih, lahko temu rečem, floskul: za obrambo denar imamo, za zdravstvo, šolstvo, socialo ga pa ni. Vidimo, kakšno je stanje v zdravstvu, kakšno je stanje na socialnem področju, kakšno je stanje v šolstvu, pa niso vzeli toliko denarja, kot smo ga vzeli Slovenski vojski. Glede na to, da smo Slovenski vojski vzeli 40, lahko govorimo, praktično 50 %, bi na podlagi tega pričakoval, da bo stanje v drugih sektorjih normalno, da bodo delovali kot servis, kvaliteten servis državljankam in državljanom, ki ne nazadnje vse te storitve tudi plačujejo, pa temu žal ni tako. Glavni krivec za stanje, kakršno je danes v Slovenski vojski, je predsednik Vlade Republike Slovenije v mandatu 2009 do 2012, danes pa vrhovni poveljnik obrambnih sil in predsednik Republike Slovenije, gospod Borut Pahor. Takrat je Vlada nepremišljeno izvajala reze v slovenski obrambni sistem in vojsko pripeljala na današnjo točko, ko, če povzamem besede zdaj že bivšega načelnika generala Ostermana, lahko govorimo o eksistenčni krizi Slovenske vojske. Ministri Ljubica Jelušič, Janko Veber in Andreja Katič, vsi iz stranke Socialnih demokratov, pa so to stanje nadaljevali. Če pa govorimo o zadnjem delu, ko lahko rečemo, da je bil trend padanja finančnih sredstev ustavljen in da vojska počasi dobiva več, a hkrati veliko, veliko premalo, pa je odgovornost na zadnji ministrici takšna, da ni storila več. Vedno se lahko minister ali ministrica za obrambo zgovarja, da minister za finance ne da več sredstev, da ni posluha v Vladi za izboljšanje stanja v obrambnem sistemu, ampak če minister nima posluha s strani predsednika Vlade, s strani Vlade, svojih kolegov ministrov, če se dogaja to, kar se je dogajalo v tem mandatu, da kadarkoli je ministrica omenila in smo se tudi na tem odboru glede priporočil pregovarjali, kako bomo dvignili sredstva, tako za Slovensko vojsko kot direktno za vojake, se je vedno oglasila, ne direktno, predvsem bolj posredno, ministrica za notranje zadeve, razumem jo, ščitila je policiste, a hkrati je povzročila to, da smo danes v situaciji, ko se vojaki in policisti med sabo grdo gledajo. Eni so pod to Vlado, in to so policisti, nekaj dobili in prav je, da so dobili, drugi, pripadnice in pripadniki Slovenske vojske, pa žal niso. Če minister za obrambo želi rešiti stanje v Slovenski vojski in zato nima podpore Vlade in premiera, takšen minister sam odstopi. Če nekdo nima podpore, potem odide, če ne more uresničiti svojih ciljev. Veliko vprašanj je bilo, zakaj ni bila vložena interpelacija proti ministrici za obrambo. Preprost odgovor: ker je vsak razumen politik računal, da bo ministrica odšla sama, ker več kot očitno nima podpore s strani premiera in s strani svojih ministrskih kolegov in kolegic.

Finančna sredstva se odražajo tudi v zvezi Nato, kamor smo leta 2004 vstopili na podlagi odločitve državljank in državljanov na referendumu. Zaradi spremenjene geopolitične, geostrateške in varnostne situacije v svetu, ko lahko govorimo, posebej po letu 2014, o pojavu novih groženj, kot so agresivna ruska politika (napad na Ukrajino, zavzetje Krima in vzhodnega dela Ukrajine), pojav hibridne vojne in znotraj tega posebnega elementa kibernetike, ki ogroža ne samo Slovenijo, pač pa vse države članice zveze Nato, da ne govorim o islamskem radikalizmu in tukaj pojavu Daesha oziroma Islamske države, so razlogi, da so narekovali spremembo politike zveze Nato in vse države članice so se leta 2014 na vrhu v Walesu zavezale, da bodo do leta 2024 2 % BDP namenile za obrambo, znotraj tega pa 20 % sredstev za razvoj in investicije. Kje je danes Slovenija? Slovenija kot edina država članica zveze Nato zmanjšuje obrambni proračun za leto 2018 za 0,02 odstotne točke bruto družbenega proizvoda. Res je in drži, da se obrambni proračun nominalno zvišuje za 30 milijonov evrov, ker pa se toliko zaradi gospodarske rasti viša bruto družbeni proizvod, pa za 0,02 odstotni točki pademo tudi na tej lestvici. V Natu, gospe in gospodje, gledajo samo, koliko odstotkov BDP da neka država za obrambo, ne pa ali dviguje nominalne izdatke za obrambo ali ne. Znotraj tega, ko bi morali 20 % proračuna nameniti za razvoj in investicije, za posodobitev opreme, smo mi v točki, ko kupujemo šele osnovno opremo pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske, pa še za to vidimo, kakšna je. Na tem segmentu smo samo na 1 % obrambnega proračuna. Ne vem, kako se pod smernicami, ki jih ima ta Vlada, ki jih ima ta ministrica, pričakuje uresničitev zavez, ki smo jih dali. Govorimo o tem, kako je potrebno v primeru arbitražnega sporazuma, spora z Republiko Hrvaško, da se spoštuje mednarodne pogodbe, sami pa eklatantno kršimo praktično vsako mednarodno pogodbo, ki jo v zadnjih letih podpišemo. Slovenija je na samem repu po obrambnem proračunu in kljub temu, da imamo gospodarsko rast, da imamo »surplus«, da imamo presežek v proračunu, Vlada ni namenila toliko, da bi bili zopet kredibilen partner v zvezi Nato. Verjetno svoje odigra tudi politika zunanjega ministra Karla Erjavca – trinajstkrat na obisku v Moskvi, nikdar v Washingtonu. To ni samo posledica neznanja angleščine, ampak jasne politične usmeritve zunanjega ministra.

Zaradi tega, ker ni denarja za Slovensko vojsko, se manjša tudi število pripadnikov Slovenske vojske, ki je že krepko pod spodnjo mejo, ki smo si jo začrtali v vseh strateških dokumentih. Če pogledamo samo strategijo nacionalne varnosti lahko ugotovimo, da je napisana v skladu s tem, kar se je politika več kot 10 let nazaj odločila. In takratne smernice so bile pravilne. Ugotoviti pa je potrebno, da je od vseh poglavij znotraj te strategije nacionalne varnosti prišlo do uresničitve edino zadnjega poglavja, ki pa pravi, da prejšnja poglavja ne bodo uresničena, če ne bo politične volje in če ne bo finančnih sredstev. In žal smo danes v trenutku, ko niti lastnih zavez, ki ne da smo jih podpisali, ampak jih je sprejel Državni zbor z večino glasov poslank in poslancev, da se to ne upošteva. Da ne govorim o tem, da Vlada krši tudi zakonodajo, ki je bila sprejeta. Eden od teh je Zakon o financiranju razvojnih programov v Slovenski vojski, ki je bil sprejet leta 2007 in kjer točno piše koliko bomo za potrebe izvajanja dokumentov, konkretno srednjeročnega obrambnega programa Republike Slovenije dali v naslednjih 10 letih in seveda zakon se je kršil oziroma finančna sredstva so se namesto za toliko denarja kot jih opredeljuje tisti zakon vsako leto zvišala, so se za več kot opredeljuje zakon za zvišanje v nasprotju znižala.

V Slovenski vojski bi morali imeti 8 tisoč pripadnikov stalne sestave in pa 2 tisoč pripadnikov pogodbene rezerve. In kakšno je stanje danes? Namesto 8 tisoč pripadnikov stalne sestave, poklicne sestave, imamo okoli 6 tisoč 800 in namesto 2 tisoč pripadnikov pogodbene rezerve jih imamo okoli tisoč. Kako je bilo z vpoklicem le-teh vemo v času migrantske krize. In kakor sedaj mediji poročajo, glede na to, da namerava novi načelnih generalštaba general Geden vpoklicati pogodbeno rezervo, se bojim kakšni bodo rezultati tudi v tem primeru. Močno dvomim, da bo odziv več kot 40 %.

Tukaj bi citiral vrhovnega poveljnika obrambnih sil, ki je dejal sledeče: »Izboljšanje gospodarskega položaja, odpiranje delovnih mest ter boljši pogoji zaposlitve v sorodnih poklicih bodo imeli dodaten učinek na stanje v vojski. Nizki prejemki, zaposlitev za določen čas, skrb kaj po 45. letu starosti, vpliv poklica na zdravje in družino so dodatni oteževalni dejavniki. Zato je potrebno vojaški poklic ponovno ovrednotiti, tako glede statusa kot tudi plačila. Le na ta način bomo ohranili tudi bojni značaj Slovenske vojske.« Zanimivo je, da neke nauke očitno po spoznanju, da je naredil napako, deli vrhovni poveljnik obrambnih sil, ki je najbolj zarezal, ko je bil premier, v obrambni proračun. Pa vendarle le bi pričakoval, da bi vsaj nekdo, z izjemo opozicije, njegove besede vzel resno in začel pripravljati predloge in pa spremembe, ki bi šli v smer kot je sam dejal in v smer kot smo na tem obrambnem odboru govorili skozi celoten mandat.

Trenutno imamo v Državnem zboru Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski. In okoli teh dveh zakonov bom podal pojasnilo, kljub temu, da ga bom moral še enkrat. Zakoni so v Državnem zboru. Na rezultat glasovanja obrambnega odbora, ki je z 10 glasovi za in 3 proti izglasoval sklep, da se opravi javna predstavitev mnenj. Poslanci, ministri in pa tudi ostali iz stranke Socialnih demokratov mi očitajo, da zavlačujem s sprejemom te zakonodaje. Prvo, kar je potrebno povedati je to, da je z obrambno zakonodajo zavlačevala ministrica, ker z zakoni ni prej prišla v Državni zbor. Zakon, kjer potrebuješ dvotretjinsko večino, kjer, kot ministrica, sama ugotavlja niti ni bilo nekih odzivov stroke, ko je bil zakon v javni obravnavi, kjer stalno poslušamo, kako stroka opozarja, kako je zakon slab, kjer je tudi aktualni, sedaj načelnik opozoril, da zakoni situacije ne poslabšujejo, ne bojo pa je tudi izboljšali, potrebno vedeti, da ni Odbor za obrambo tisti, ki je kriv, da zakonodaja ni sprejeta. Takoj, ko je bil izglasovan sklep, sem poslanske skupine pozval, naj posredujejo vprašanja, ki jih imajo okrog Zakona za obrambo. Odziv je prišel iz Poslanske skupine SMC, SD in pa SDS. To so trije sklopi vprašaj in te tri sklope vprašanj sem posredoval raziskovalnemu sektorju, da opravi tri raziskovalne naloge. Do konca naslednjega tedna bodo raziskovalne naloge narejene in potem se bo lahko javna obravnava in pa vse nadaljnje obravnave v zvezi z Državnim zborom tudi nadaljevale, bojim pa se, da se bo izkazalo točno to, kar je že rekla Zakonodajno-pravna služba, da je zakon neustaven.

Priporočila, ki jih predlagamo v Slovenski demokratski stranki in v Novi Sloveniji, bi trend slabšanja razmer v Slovenski vojski obrnile v drugo smer, kajti danes je žal Slovenska vojska kot delodajalec na trgu delovne sile nekonkurenčna. Če držijo informacije, da bo Magna na Štajerskem ponudila najnižjo plačo tisoč 600 evrov bruto, potem vemo, kam to pelje. Marsikdo v vojski takšne plače nima in vojaki se bodo odločili, da bodo sistem zapustili in šli delati v gospodarstvo za boljšo plačo. Trenutno znaša osnovna bruto plača vojaka 927 evrov, medtem ko je osnovna oziroma povprečna slovenska bruto plača tisoč 591 evrov. Veliko pove tudi podatek, da je bila plača vojaka v letu 2006 le evro nižja, kot je danes, saj je znašala 926 evrov, vendar je bilo to takrat 95 % slovenske povprečne plače, danes pa je to samo še 55 % slovenske povprečne plače. Skratka, zgovoren podatek o tem, da je Slovenska vojska v vseh teh letih zanemarjena in da Slovenska vojska ne spada v enotni plačni sistem in da Slovenska vojska tudi ne sme biti del javnega sektorja. 6 tisoč 826 pripadnikov je bilo po zadnjih podatkih v mesecu novembru 2017, od tega je bilo 16 % častnikov, skoraj 30 % podčastnikov in 40 % vojakov. Zopet alarmanten problem v Slovenski vojski, da imamo do konca porušeno razmerje častnik:podčastnik:vojak. Zopet, če greste gledati Strategijo nacionalne varnosti, Resolucijo o dolgoročnem opremljanju in razvoju, tudi nenazadnje Srednjeročni obrambni program, boste videli, da smo močno skrenili in da počnemo sledeče. Te dokumente, ki strateško usmerjajo, kje bi morala biti obramba čez 10, 20 let, spreminjamo po dnevnih potrebah in predvsem za dnevne potrebe. Namesto, da bi stanje v Slovenski vojski spreminjali v smeri, ki bi sledila ciljem teh dokumentov, te dokumente prilagajamo aktualnemu stanju, kar pa je seveda napačno početje. V Generalštabu so že večkrat povedali, da stalni sestavi primanjkuje vsaj 700 vojakov, kar je tudi seveda po strateških dokumentih. Slovenska vojska ima še en problem – je ena izmed najstarejših med profesionalnimi vojskami, saj je povprečna starost približno 40 let, povprečna starost ostalih vojsk pa se giblje okrog 30 let. Kot član parlamentarne skupščine zveze Nato sem imel v tem mandatu možnost obiskati nekatere države, se srečati z njihovimi pripadnicami in pripadniki in starostna struktura je tista, ki ti najprej pade v oči. Pri nas, žal, stara vojska, drugje mlada vojska. Priporočila, ki jih predlagamo v Slovenski demokratski strani in pa v Novi Sloveniji, so priporočila, ki povzemajo točno to, kar je general Alan Geder govoril, da bi bilo potrebno storiti, če ne želimo, da pride do tega, da leta 2020, 2021 ne bomo imeli več Slovenske vojske. 3 tedne nazaj na seji Odbora za obrambo, ko je govoril o tem, da je potrebno Slovensko vojsko izvzeti iz enotnega plačnega sistema, da je potrebno dvigniti plače in da je potrebno spremeniti še ostalo zakonodajo. Kaj mi predlagamo? Predlagamo točno to, gospe in gospodje, da se Slovensko vojsko izvzame iz enotnega plačnega sistema, da se dvigne plača vojakom za 30 % in pa da se naredi reorganizacijo Slovenske vojske v smeri, da se ohrani stalna poklicna sestava in pa da rezervo spremenimo na način, da imamo pogodbeno rezervo, ki je hibrid še s selektivno vojaško obveznostjo. Če sem direkten, današnje glasovanje o naših priporočilih je glasovanje o zaupnici generalu Alanu Gederju. Če ima podporo Vlade, če ima podporo ministrice, predvsem njene stranke Socialnih demokratov, potem bodo danes ta priporočila izglasovana. Če general nima podpore, potem ta priporočila ne bodo izglasovana in bo to jasen signal državljankam in državljanom, da si vladajoča politika ne želi, da se stanje v Slovenski vojski in v našem obrambnem sistemu izboljša. Ne pomaga govoriti, kaj vse bi bilo potrebno storiti, če takrat, ko glasujemo o tem, kar predlaga tisti, ki je prvi zadolžen za Slovensko vojsko na taktično-operativni ravni, če ga seveda v konkretnih dejanjih, ne samo besedah, tudi ne podpreš. Problem je prihod in pa odhod pripadnikov iz Slovenske vojske. Če je bilo največ pripadnikov, kar se tiče odhodkov, leta 2015, 381, je bilo največ prihodov leta 2010, 342. Danes smo glede prihodov okrog številke 200, glede izhodov okrog številke 300, skratka trend, ki gre v to smer, da je čedalje manjše zanimanje za Slovensko vojsko. Kakšni so razlogi, je znano. Kaj je povedal današnji načelnik general Geder na 60. nujni seji Odbora za obrambo? Povedal je, da mora Slovenija za naloge, ki so Slovenski vojski določene po zakonu in po bilateralnih dogovorih ter v zvezi z zavezništvom, zagotoviti 8 tisoč profesionalcev in 2 tisoč pogodbenih rezervistov, kar skupaj znaša 10 tisoč ljudi. To je minimum od minimuma, s katerim ta vojska lahko preživi, da vse naloge realizira. Po njegovih podatkih trenutno dela v Slovenski vojski 6 tisoč 700 vojakov, kar pomeni, da vojski manjka tisoč 300 ljudi. Poudaril je še, da je za rešitev vojske potrebno sprejeti temeljite spremembe, ki se dotikajo plač, beneficij in spremembe zakonodaje. Skratka, danes imamo priložnost oziroma, ker glasovi iz SDS in Nove Slovenije bodo, imate priložnost, da pokažete, da resno mislite s tem, ko govorite, da so potrebne korenite spremembe in da imate rešitve, kako Slovensko vojsko obrniti na bolje.

O neprimerni opremi pripadnic in pripadnikov se je veliko govorilo v zadnjih 2 tednih. Kakšna je ta oprema, smo govorili že leta 2016, ko je bila podobna seja, ko je bilo zahtevano mnenje predsednika Republike Slovenije, gospoda Boruta Pahorja, ki je v svojem poročilu jasno predstavil tabele, kako je z opremo, kako je z njeno dotrajanostjo in kdaj opremi poteče, recimo temu, življenjska doba. Mi bomo imeli v naslednjih letih dveh hude težave z nekaterimi oborožitvenimi sistemi. Velikokrat smo se na tem Odboru za obrambo že pogovarjali o helikopterjih in ostali opremi. Raztrgane uniforme, poškodovani škornji, poškodovane rokavice, vse to je eden od razlogov, da se je zgodilo kar se je. Ministrica zagotavlja, da je bila kupljena nova oprema, da je bila kupljena kvalitetna oprema, poslušamo pa predstavnike sindikatov, posamezne vojake, kako se ta oprema trga, kako si celo barvajo stare škornje. Poskušamo na drugi strani kako je tisoč 500 parov v Rojah in jih nihče ne pride iskati, skratka strinjam se s predsednikom Vlade Mirom Cerarjem in pa podpredsednikom Odbora za obrambo gospodom Dolinškom, več kot očitno je, da ministrica nima pod nadzorom kaj se dogaja na Ministrstvu za obrambo in pa Slovenski vojski, v tem mandatu ministrica Andreja Katič, ni bilo narejeno nič, da bi se ta trend z opremo ustavil. Nadaljevalo se je sicer dopolnjevanje z uniformami in pa škornji, vendar s tem še zdaleč predstavniki vojske oziroma njene pripadnice in pripadniki niso prišli na zeleno vejo. Kvaliteta škornjev je tako še vedno nizka, podplati se sami odlepijo po nekaj dneh usposabljanja, uniforma se trga na najmanj primernih mestih. To so besede pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske, ki ne sedijo v pisarnah tako kot ministrica, ki gre na teren takrat, ko ji vojsko postrojijo z loščenimi čevlji in v najboljših uniformah, to gospa ministrica, ni realna slika, ko pa gredo na teren, pa je stanje opreme takšno kakršno je. Da ne govorimo o vseh blamažah in o vseh problemih, ki so se zgodili v tem mandatu, ko bi naša vojska morala iti na misijo v Estonijo, ni prišel avtobus in so zaradi tega zamudili. V zadnjih mesecih se je v javnosti pojavil primer, ko so pripadniki enote, ki se je odpravljala na misijo, množično dobivali garje, ki so bile na dotrajani opremi za nadzor množic. Ta oprema je bila uporabljena v migrantski krizi. Dotrajana oprema, ki jo je uporabljala v enem letu pet ali deset ljudi, je seveda neprimerna in povzroča škodo na posameznih pripadnicah in pripadnikih vojske, tako škodo njihovemu zdravju, morali, predvsem pa usposobljenosti enote. Velik problem Slovenske vojske je nesposobnost ustavitve padca morale in dviga apatičnosti njihovih predstavnic in predstavnikov. Kot lahko zaznamo v medijih ter izjavah pripadnic in pripadnikov slovenske vojske, je mogoče opaziti očiten padec morale in apatičnosti v zadnjih treh letih. V tej Sloveniji je odmevalo kako je bil problem tudi z odhodom na misijo v Latvijo, kjer so vojaki na svoj način izrazili nasprotovanje temu kar se dogaja v Slovenski vojski. Problem je tudi padec zaupanja v nadrejene na podlagi zgodovinskih primerov alarmanten znak padca bojne morale v enotah. Če posamezniki ne zaupajo svojim poveljujočim, je to tudi odraz tega kar se je zgodilo na Počeku. Velik problem Slovenske vojske je tudi neprimerna kadrovska politika. Na taktični ravni se opaža nenačrtno in kampanjsko odlikovanje kariernih poti posameznikov, ki so močno odvisni od trenutnih poveljnikov enot, ki pa se menjujejo s tako frekvenco, da se vsak načrt podre še preden se začne uveljavljati. Ta proces dodatno ruši ministrica s tem, da samovoljno dodaja ter odvzema pogoje za napredovanja in zasedbo delovnih mest s čimer povzroča zmedo med pripadnicami in pripadniki Slovenske vojske, ki se jim novi pogoji predpisujejo skoraj da na mesečni ravni. Velik problem Slovenske vojske je, ker odhajajo tudi častniki in podčastniki, na vseh ravneh se opaža preferiranje političnih neprimernih, neizkušenih, nekarizmatičnih poveljnikov ter eksodus sposobnih, šolanih in primernih kadrov. S prihodom ministrice Andreje Katič se je začel eksodus teh sposobnih kadrov na poveljstva v tujino, dolgoletna šolanja v tujino ter umik kadrov na različne katedre Centra vojaških šol ter na manj vplivne položaje znotraj Generalštaba Slovenske vojske. Začelo se je to z bivšim načelnikom Generalštaba, generalom Dobranom Božičem, nadaljevalo se je z generalom Mihom Škerbincem, poveljnikom prve brigade Slovenske vojske, dokler ni prišlo do celotnega razkroja in do umika vseh kadrov, ki so bili strokovni, sposobni, kompetentni, profesionalni, šolani na najboljših šolah v tujini. Zamenjalo se jih je s poveljniki, bivšimi oficirji Jugoslovanske ljudske armade, bivšimi predstavniki Službe za državno varnost, bivšimi pripadniki Jugoslovanske ljudske armade, ki so se leta 1991 borili proti Sloveniji, in pa takimi, ki bolj kot pod zvezo Nato okrilje vidijo pod Rusko federacijo. Če ne bo potrebno, ne bom izgubljal besed, ker je bilo na tem Odboru za obrambo in pa v javnosti že večkrat povedano, ampak brigadir David Humar, brigadir Franc Koračin, brigadir Milko Petek, brigadir Furlan so ena od imen, ki jim lahko v zadnjih letih naštejemo številne napake, številne nekompetence, številne manke tako znanja kot prepotrebnih izkušenj, pa danes zasedajo pomembne pozicije v Slovenski vojski. Da ne govorim o tem, kako sta vojsko povišala dva pripadnika, gospod Unger in pa gospod Pörš, tudi o tem smo govorili na seji Odbora za obrambo, ko sta bila izvedenca v primeru Popov. Kaj se jima je zgodilo? Dali ste jima opomin pred enoto. Tukaj bi moral predsednik Vlade, dr. Miro reči, da pa gre za načrtno samoponižanje Slovenske vojske. Ko imaš takšne poveljnike, ni čudno, da se vojaki ne znajo gibati po bojišču, ampak, gospe in gospodje, vojaki se gibajo po bojišču tako, kot jim ukažejo poveljniki. Jaz verjamem, da se pripadnice in pripadniki Slovenske vojske še kako znajo gibati po bojišču, ampak ker ste pripeljali takšne poveljnike, kot sem prej našteval, ki ne znajo poveljevati, ki nimajo potrebnih izkušenj, pa se zgodi to, kar se je zgodilo na Počku, ko smo padli na CREVAL. Postavljanje takšnih kadrov, ki nimajo zaupanja, ki nimajo karizme, je zbilo tudi bojno pripravljenost na dno. Zaradi tega odhodi iz Slovenske vojske niso več vprašanje, niso več del začudenja, ampak so del realnosti, so del normalnosti in so del vojaškega vsakdana. Sistem zapuščajo izkušeni vojaki, ki so razočarani nad razvojem dogodkov v Slovenski vojski ter so podplačani, slabo opremljeni, poveljujejo jim neprimerni poveljniki na vseh ravneh. Vsak, ki da kaj nase, verjetno premisli, ali ima še smisel biti del takšnega sistema, ko pa je gospodarska situacija trenutno takšna, da boljše pogoje dela za boljše plačilo ponujajo drugje. Kadrovski potencial Slovenske vojske je eden izmed glavnih bojnih multiplikatorjev bojne moči Slovenske vojske v boju.

Gospe in gospodje, priporočila, ki smo jih dali, so dobronamerna, ne vem pa, kdo je pisal mnenje Vlade. Če je to res stališče Vlade, potem me močno skrbi. Če bi vprašal ministrico, kdo je to pisal, bi verjetno rekla: »Vlada.« Ampak Ministrstvo za obrambo je del Vlade, tako da dvomim, da je mag. Lilijana Kozlovič prebrala, kaj je podpisala. Pa vendarle, kdor je to pisal, ko je zavračal po treh točkah vsa tri naša priporočila, bi mogoče bilo dobro, da si prebere vsaj kakšne osnove, da si prebere vsaj kakšno analizo, da pogleda, kako je v tujini, v katerih državah je še vojska del javnega sektorja in tako naprej. Kar se tiče našega priporočila, da Državni zbor priporoča Vladi, da izvede reformo Slovenske vojske, po kateri bo imela Slovenska vojska poklicno stalno sestavo in hibridno rezervno sestavo, sestavljeno iz prostovoljne pogodbene rezerve in selektivne vojaške obveznosti, poglejte, kaj so napisali: »Iz predloga priporočila, ki v nadaljevanju niti ni utemeljeno, ni mogoče razbrati, kakšno spremembo se predlaga na področju po navedbah predlagateljev hibridne rezerve.« Tisti, ki je pisal to priporočilo, je tako len, da niti v Google ni vpisal in pogledal ter se pozanimal, kaj je to hibridna rezerva, ker to ni nov pojem. In takšnega bi bilo potrebno takoj nagnati. In če bi to vpisal, bi videl, da imata takšen sistem Švedska in Norveška. In verjamem, da ima Vlada službe, da lahko naredi analizo in da pogleda, kaj ta sistem pomeni. In potem napišejo še večjo bedarijo: »Vlada ob tem opozarja na konsistentnost predlagateljev iz Slovenske demokratske stranke, ki so v tem mandatu kot enega od predlogov za izboljšanje stanja v vojski že predlagali oblikovanje nacionalne garde, z amandmaji k Predlogu zakona o obrambi pa tudi prostovoljno rezervo.« To je eno in isto, to je eno in isto. In tisti, ki je to pisal, zopet nima pojma od pojma, ker če bi vedel, kaj je prostovoljna rezerva, bi tudi vedel, da ne moreš v Zakonu o obrambi napisati besedo nacionalna garda, ker to ne pomeni nič, ker bistveni je način popolnjevanja. Zato smo dali prostovoljno rezervo. Kar se pa predlaga v tem priporočilu, ker vidimo, kaj je s pogodbeno rezervo, je pa hibridna rezerva, ki ohranja to, plus dodaja selektivno vojaško obveznost po vzoru Norveške in Švedske, kar pa pomeni, da vojska reče, toliko rezervistov želimo imeti, in če se jih toliko prostovoljno ne prijavi za pogodbeno rezervo, potem gremo v selektivno vojaško obveznost, kar pa pomeni, selektiven nabor. In gospe in gospodje, to je samo nadgradnja. In če se ne bo sprejelo teh priporočil, bi po drugi strani pričakoval, da pride Vlada s svojo strategijo in z jasnimi cilji, kako stanje urediti. Zamenjali ste načelnika. Po mojem mnenju je bil general Osterman še najmanj kriv za to, kar se je zgodilo. Če pa rečete, da je bil objektivno odgovoren, pa lahko rečemo, da je za vojsko objektivno odgovorna tudi ministrica za obrambo, ki bi morala odstopiti isti dan, kot je odšel general Osterman. Tako bi lahko rekli, da je bila sprejeta odgovornost. Vemo pa, kako je bilo, kdo je poveljnik 74. pehotnega polka v 72. brigadi Slovenske vojske, vemo, kdo je poveljnik 72. brigade, vemo, kdo je poveljnik poveljstva sil. Ti trije so prvi, ki bi morali zapustiti položaj, tako zaradi subjektivne kot objektivne odgovornosti. Če pa ste menjali načelnika zaradi objektivne odgovornosti, pa bi morali – in to na strokovni ravni – pa bi morali menjati in zamenjati tudi objektivnega odgovornega na politični ravni, to pa je ministrica za obrambo. Sedaj imate novega načelnika, imamo novega načelnika. Jaz menim in sem trdno prepričan, da je eden od boljših v Slovenski vojski, eden od boljših kadrov, kar jih imamo trenutno na voljo, kar je že večkrat dokazal. In gospe in gospodje, če takšnemu načelniku ne boste dali podpore, potem je res nesmiselno, da se še pogovarjamo o kakršnikoli profesionalnosti vojske in bo po mojem osebnem prepričanju zaradi vseh razmer potrebno iti nazaj na naborniški sistem. Mogoče pa je to seveda tudi cilj v ozadju nekaterih. Toliko z moje strani za začetek in za dodatno obrazložitev.

Sedaj pa dajem besedo ministrici za obrambo, gospe Andreji Katič. / oglašanje iz dvorane/