Hvala lepa za besedo.

Dobro jutro vsem! Spoštovani predsedujoči, spoštovane članice in člani komisije, jaz bom na začetku, kljub temu, kako se je seja začela, podal nekaj uvodnih razlag, pa potem poskusil odgovoriti na vprašanja, ki so bila postavljena v razpravi.

Tema današnje seje se nanaša na nerešeno vprašanje prenesenih deviznih vlog stare Ljubljanske banke oziroma njene podružnice, ki je delovala na Hrvaškem. Tema zadeva eno od bistvenih nevralgičnih točk v naših odnosih s sosednjo državo, ki izhaja predvsem iz nerazrešene dediščine sobivanja v skupni državi in kjer se Slovenija še enkrat več sooča s posledicami nespoštovanja mednarodnopravnih obveznosti sosednje države. Kot taka je tematika izredno občutljiva in narekuje skrajno mero previdnosti pri komuniciranju. Takšnega pristopa smo se na Ministrstvu za finance doslej vedno držali in tudi danes bo to tako. Ta seja je javna in treba je upoštevati, da je njena vsebina dostopna tudi javnosti onkraj meja Slovenije. Zato vnaprej napovedujem, da bom v tej uvodni razpravi, pa tudi v nadaljevanju se omejil zgolj na vsebine, ki smo jih doslej že javno komunicirali v zvezi s to problematiko. Sama problematika nerešenega vprašanja deviznih vlog seveda ni nova, kot je bilo tudi razbrati iz dosedanjih razprav. Privredna banka Zagreb in Zagrebačka banka sta tožbe proti Ljubljanski banki in Novi Ljubljanski banki v imenu in za račun Republike Hrvaške začeli vlagati v bistvu leta 1994. Slovenija vse od takrat vztraja, da gre za nasledstveno vprašanje, in tega stališča do danes ni nikoli spremenila in ga tudi ne bo. To pomeni, da iz vprašanja prenesenih deviznih vlog ne izhaja nikakršna obveznost, niti za Ljubljansko banko niti za NLB, niti za Republiko Slovenijo. Da gre za vprašanje nasledstva, so izrecno potrdile, kot je bilo danes tudi že ugotovljeno, vse države naslednice nekdanje Jugoslavije, ko so junija 2001 na Dunaju sklenile sporazum o vprašanjih nasledstva. Sporazumele so se, da se obveznosti nekdanje Jugoslavije, Narodne banke Jugoslavije v povezavi z deviznimi vlogami v bankah in njihovih podružnicah rešuje med državami naslednicami pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave, ki ima sedež v Baslu. Poleg tega sta marca 2013 predsednika slovenske in hrvaške vlade sklenila memorandum o soglasju med vladama, s katerim je prišlo do dogovora, da bo rešitev za prenesene devizne vloge za Ljubljansko banko, Podružnico Zagreb, temeljila na sporazumu o nasledstvu in da bo hrvaška vlada ustavila vse sodne postopke, ki sta jih sprožili omenjeni banki v zvezi s prenesenimi deviznimi vlogami na Hrvaškem. Kljub temu Hrvaška ni izpolnila svojih obveznosti po memorandumu o soglasju in noben od sodnih postopkov v teku ni bil prekinjen. Hrvaška sodišča še naprej nadaljujemo s temi sodnimi postopki, izdane so bile tudi že prve pravnomočne sodne odločbe. Te sodne odločbe finančne obveznosti nalagajo tako Ljubljanski banki kot Novi Ljubljanski banki. To je, kot je bilo tudi že ugotovljeno, v izrecnem nasprotju z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, pa tudi z dejstvom, da NLB skladno s slovenskim pravnim redom ni univerzalni pravni naslednik Ljubljanske banke. V nasprotju s tem je Vrhovno sodišče Republike Hrvaške ugotovilo solidarnostno sporništvo /?/ NLB kot univerzalnega pravnega naslednika Ljubljanske banke. Na tej podlagi hrvaška sodišča izdajajo sodbe tudi v škodo Nove Ljubljanske banke. Finančne posledice, ki lahko nastanejo iz takšnih ravnanj Hrvaške oziroma hrvaških sodišč, so povezane predvsem z vplivom na vrednost kapitalske naložbe države v Novi Ljubljanski banki, ki je še posebej izrazito v luči predvidene privatizacije Nove Ljubljanske banke in pa z možnimi odzivi regulatorja. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da je NLB kot sistemska banka v okviru enotnega mehanizma nadzora pri Evropski centralni banki regulirana neposredno s strani Evropske centralne banke. Torej, zaradi ravnanj Hrvaške, ki so v nasprotju z njenimi mednarodnopravnimi obveznostmi, pa tudi v nasprotju z našim ustavnopravnim redom, bodo nastala finančna in poslovna škoda Novi Ljubljanski banki, pa tudi škoda Sloveniji.

Zaradi tveganj, ki jih prinašajo sodbe hrvaških sodišč, bi torej lahko prišlo tudi do oškodovanja slovenskih davkoplačevalcev. Zato je Vlada že sprejela odločitev za niz ukrepov, nekatere pa še pripravlja, ki so namenjeni zaščiti kapitalske naložbe v NLB in s tem državnega premoženja. O podrobnosti teh ukrepov na odprtem delu seje, žal, ne morem govoriti. Hvala za pozornost.

Kar se tiče vprašanj, ki so bila izpostavljena do zdaj v razpravi. Kot doslej tudi danes ne moremo komentirati konkretnih sodnih postopkov, na javnem delu seje gotovo ne. V skladu s sedanjo prakso lahko ponovim zgolj načelna stališča. Torej, postopki proti Ljubljanski banki in Novi Ljubljanski banki na hrvaških sodiščih so v nasprotju z mednarodnopravnimi obveznostmi Republike Hrvaške in so tudi izrazito v nasprotju z ustavnopravnim redom Republike Slovenije.

Glede morebitnih plačil takšnih pravnomočnih sodnih odločb je treba jasno poudariti, da bi bilo kakršnokoli plačilo iz naslova teh odločb, ki se nanašajo na problematiko prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem, v nasprotju s slovenskim pravnim redom in sklenjenimi mednarodnimi pogodbami. To stališče Vlade, kot je tudi predsednik Vlade že povedal javno, daje jasno sporočilo vsem relevantnim deležnikom, kaj naš pravni red dopušča in kako je treba ravnati v primeru teh sodb. Gospod Horvat je govoril o tem, da je predsednik Vlade govoril o potencialnem znesku izplačil. Tu moram popraviti, predsednik Vlade je govoril o celotnem obsegu tveganj, ki izhajajo iz sodnih postopkov na Hrvaškem, ne pa o potencialnem znesku izplačil, to je pomembna razlika. Dejal je tudi, da Vlada ne kaže proaktivne politike, ko gre za soočanje s temi tveganji. Kot rečeno, Vlada je o določenih ukrepih, ki jih bo Slovenija in jih je že začela izvajati, v bistvu že odločala. O določenem in glavnem, to pomeni zaščito banke in premoženja države, ki ga ima v tej banki, pa namerava odločati v kratkem.

Gospod Horvat je očital tudi nedoslednost pri spoštovanju vladavine prava. Naj tu opozorim na dve dejstvi, predvsem v povezavi s privatizacijsko zavezo, ki smo jo dali leta 2013 Evropski komisiji. Prvič, Slovenija je v položaju, ko je spoštovanje te zaveze otežkočeno ali pa celo onemogočeno, ravno zaradi tega, ker druga država članica krši svoje obveznosti. To je, če pogledamo čas, ko je Republika Slovenija sprejemala to zavezo, posledica novega momenta - namreč, memorandum iz Mokric je bil podpisan marca 2013, zaveze pa so bile sprejete konec leta 2013, torej, ko se je še v bistvu črnilo na memorandumu še ni dobro posušilo. Takrat, ko je Slovenija sprejemala te zaveze, je imela določeno garancijo, da do nadaljnjih kršitev na hrvaških sodiščih, do katerih prihaja danes, ne bo prihajalo. In je takšno zavezo lahko sprejela brez tveganja, da bi vprašanje prenesenih deviznih vlog vplivalo na privatizacijski postopek. In drugo, Slovenija trenutno je v kršitvi glede privatizacijske zaveze, tu gre za NLB, ampak se s komisijo še vedno in zelo konstruktivno pogovarja o alternativnih rešitvah, kako bi to zavezo izpeljala. Torej, od te zaveze ne odstopamo, ampak iščemo alternativno rešitev.

Poslanka Bratušek je omenjala, da je neodgovorno, da je šla Vlada 21. decembra spreminjati zaveze glede privatizacije. Kot veste, in smo tudi javno komunicirali o tem, da bi poskušali zaveze spremeniti, nismo začeli govoriti decembra 2017, to je res tik pred iztekom roka, ampak mnogo prej, v trenutku, ko se je izkazalo, da vprašanje prenesenih deviznih vlog in s tem povezano tveganje za prodajni postopek predstavlja veliko oviro, glavno oviro v resnici za izpeljavo privatizacije, to je bilo maja 2017, in smo takoj stopili v kontakt z Evropsko komisijo in začeli pogovore o tem, kako bi lahko našli skupno rešitev. 21. 12. predstavlja datum, ko je Slovenija formalno vložila predlog za spremembo zavez.

Poslanka Bratušek je tudi spraševala, ali je vprašanje prenesenih deviznih vlog in s tem povezane prošnje Slovenije za odlog privatizacije za eno leto zgolj izgovor, da se prepusti vprašanje privatizacije novi Vladi - to ni tako. Kot rečeno, ta problem je bil, glavni razlog, zakaj do privatizacije ni prišlo doslej, ampak to leto odloga, kakršenkoli odlog pač naj bi bil, se bo izkoristilo za to, da se išče rešitev, kako banko in državno premoženje v njej zaščititi, zato da bi lahko prodajni postopek stekel.

Sprašujete tudi, kakšen je predlog ministrice za takšno zaščito banke. Jaz lahko v tem trenutku, glede na to, da Vlada o tem sploh še ni govorila, se pa rešitev pripravlja, povem samo to, kar je ministrica do zdaj rekla, da gre za princip odškodovanja banke v primeru, če bi prišlo oziroma bi prihajalo do prisilnih izvršitev hrvaških sodb. Torej, odškodovanje banke v primeru in samo v primeru, če prihaja do prisilne izvršitve sodb hrvaških sodišč.

Poslanec Janša je omenjal oblikovanje rezervacij in da Vlada o tem razpravlja. Vlada o tem ne razpravlja. Seveda ima ta scenarij, da bi bilo treba oblikovati rezervacije iz naslova tveganj, ki izhajajo iz prenesenih deviznih vlog oziroma sodnih postopkov na Hrvaškem, v mislih, zato ker to tudi pomembno vprašanje za finančno stabilnost, ampak razprava o oblikovanju rezervacij pa ni v njeni pristojnosti, o tem odločata revizor in poslovni subjekt, glede na tveganje, torej verjetnost, da bi se ta tveganja uresničila in bi v bistvu banka morala oblikovati dodatne rezervacije.

Toliko zaenkrat. Hvala lepa.