Ja, hvala lepa.

Na začetku naj rečem, da je tudi meni žal, da tukaj ni predsednika Vlade, ki očitno podcenjuje problem katerega del je, včeraj je imel čas biti v Kopru na otvoritvi neke makete, kar je bom rekel unikatni primer v zgodovini predsednikov Vlad pri nas in drugod, danes ga pa tukaj ni. Čeprav danes Državni zbor dopoldne in popoldne obravnava neke stvari, ki so, mislim na delovnih telesih, ki so vitalnega pomena za prihodnost države in predvsem za žepe slovenskih davkoplačevalcev. Razpravljamo o nečemu česar sploh po mojem mnenju ne bi smelo biti, ne vem, če to poznate to knjižico, imenuje se Ustava Republike Slovenije in v 153. členu piše, Zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z Ustavo, zakoni morajo biti v skladu z splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral Državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z Ustavo in z zakoni, posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Predpisi morajo biti objavljeni preden začnejo veljati, se pravi najkasneje od decembra leta 91 imamo v tej državi neko hierarhijo pravnih aktov, ki je določena v najvišjem pravnem aktu, kjer na vrhu Ustava, potem so ratificirane mednarodne pogodbe, zakoni, podzakonski akti na ravni Vlade in tako naprej. In nižji akti morajo biti v skladu z višjimi, ker, da pride do nasprotij, o tem odloča Ustavno sodišče. Nekje sredi poletja leta 94 je v tej hiši prišlo do neke situacije, ki je bila unikatna. Državni zbor oziroma poslopje Državnega zbora je bilo takrat blokirano, poslanci niso smeli ne ven, ne notri, niti novinarji, sklicana je bila izredna seja in na tej seji se je sprejel ustavni zakon. Postopek je bil izpeljan v nekaj urah od začetka do konca. Ta ustavni zakon je objavljen skupaj z Ustavo, še vedno in še vedno velja, v veljavo pa je stopil takoj, ko je bil sprejet. Ta zakon je izhajal iz dejstva, ki je napisano na samem začetku. Piše: »Izhajajoč iz ugotovitev, da je zaradi pomanjkanja volje nekaterih drugih držav, nastalih na ozemlju nekdanje SFRJ in bank s sedežem v teh državah, zaradi dejanskih in pravnih razlogov Republika Slovenija prisiljena sprejeti ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.« V Državni zbor so takrat prišli guverner Banke Slovenije gospod Arhar, finančni minister gospod Gaspari, predsednik vlade dr. Drnovšek in razložili situacijo, na podlagi katere je potem Državni zbor, mislim da, soglasno na zaprti seji z združevanjem vseh možnih postopkov sprejel med drugim tudi naslednje: »Ljubljanska banka d.d., Ljubljana in Kreditna banka Maribor, d.d. Maribor prepustita poslovanje in premoženje novima bankama, ustanovljenima po določbah tega ustavnega zakona. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka Ljubljanska banka d.d., Ljubljana in Kreditna banka Maribor, d.d. Maribor obdržita: prvič, celotne potencialne obveznosti iz naslova solidarne odgovornosti po NFS in druge potencialne obveznosti iz razmerij do Narodne banke Jugoslavije in nekdanje SFRJ za tisti del, za katerega so dolžniki v drugih republikah nekdanje SFRJ; obdržita tudi pripadajoče terjatve iz teh naslovov.« Oboje je bilo. Od dne, ko je bil ta ustavni zakon, 27. julija 1994 objavljen v Uradnem listu, je ta zakon veljaven in s temi terjatvami Nova ljubljanska banka in Nova kreditna banka Maribor nimata nič po slovenskem pravu. Ta zakon še vedno velja. Zdaj, če obstaja še kakšen tajni Uradni list, ki ga mi ne poznamo, kjer je bil ta zakon razveljavljen, naj mi ga kdo pokaže, mislim pa, da ga ni. Tudi nobenih izrednih razmer v tem času ni bilo, kjer bi bilo to možno. Torej, ta zakon še vedno velja in se je do nedavnega tudi izvajal. Ker seveda sosednja država tudi na tem področju ni veliko dala na svoje zaveze, Republika Hrvaška je namreč podpisala sporazum o nasledstvu, kjer so te terjatve prepoznane tudi iz njihove strani kot del pogajanj o nasledstvu… Skratka, Hrvaška se tega ni držala in hrvaška sodišča so začela postopke, na podlagi katerih so skušala izterjati nekaj, kar ni možno izterjati od subjektov, kot sta Nova ljubljanska banka ali pa Nova kreditna banka Maribor. Ta ustavni zakon je Slovenija prenesla tudi v Evropsko unijo. Se pravi, temu nihče ni osporaval, ko smo stopili v Evropsko unijo. Takrat smo morali spremeniti in evropskemu pravu prilagoditi vrsto zakonov, nekatere tudi anulirati, tega pa nismo in še vedno velja. Ker je ustavna materija, je tudi nad morebitnimi predpisi na evropski ravni. Ti ne morejo biti, če veljajo za Slovenijo, v nasprotju s slovensko Ustavo in s tem ustavnim zakonom in pravno formalno je ta stvar popolnoma čista za Slovenijo. Čista bi morala biti tudi za Republiko Hrvaško, kajti, ker so hrvaška sodišča ob opogumljanju s strani hrvaške vlade, predvsem njihovega Ministrstva za finance in centralne banke kljub Sporazumu o nasledstvu, ki so ga podpisali, sprožala postopke proti slovenskim finančnim institucijam in ker hrvaška centralna banka ni dovolila Novi ljubljanski banki in Novi kreditni banki Maribor poslovanja na Hrvaškem, zaradi česar je nastala velika škoda in zaradi česar bi seveda morala Slovenija blokirati poglavje o prostem pretoku kapitala, ko je Hrvaška vstopala v Evropsko unijo in ga je tudi blokirala, dokler ni prišla blagoslovljena vlada Boruta Pahorja, ki je to potem kljub vsem opozorilom spregledala. Problem se je potem zaradi naših spregledov, pa seveda zaradi ravnanja Hrvaške in kršenja nekega sporazuma, ki ga niso razveljavili, so ga pa kršili, izpostavil tik pred dokončnim vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. Zdaj, naslednji teden, 13. marca bo minilo pet let, od kar smo pravno formalno to vprašanje potem ponovno zaprli. Po dolgih pogajanjih, neprespanih nočeh in poskusih številnih mediacij smo 13. marca leta 2013… Sva 11. marca 2013 (trinajstega je bil potem / nerazumljivo/ ratificiran) s predsednikom hrvaške vlade, takrat je bil to gospod Milanović, podpisala memorandum, v katerem piše: »Vlada Republike Slovenije in Vlada Republike Hrvaške soglašata, da se rešitev za prenesene devizne vloge Ljubljanske banke na Hrvaškem najde na podlagi Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Priloga C).« Hrvaška je ponovno podpisala, da se bo držala nečesa, za kar se je enkrat itak že zavezala. Potem, v tretjem odstavku 1. člena tega memoranduma tudi piše: »Vlada Republike Hrvaške na podlagi tega memoranduma o soglasju do končne rešitve tega vprašanja skladno z drugim odstavkom zagotovi ustavitev vseh sodnih postopkov, ki sta jih začeli dve hrvaški banki zvezi s prenesenimi deviznimi vlogami. Vlada Republike Slovenije zagotovi, da bo Ljubljanska banka kot tožena stranka v teh postopkih soglašala z ustavitvijo.« In: »Vlada Republike Slovenije se zavezuje, da bo v Državnem zboru nemudoma začela postopek za ratifikacijo Pogodbe o pristopu Republike Hrvaške k Evropski uniji.« To smo tudi naredili in Slovenija je ratificirala to pogodbo in Hrvaška je šla v Evropsko unijo. Zdaj, ta memorandum je bil dva dni po podpisu v Sloveniji ratificiran in objavljen v Uradnem listu in je postal del pravnega reda te države, ki velja za vlado, Banko Slovenije, Novo ljubljansko banko, Novo kreditno banko Maribor in vse ostale banke, ki poslujejo v Sloveniji.

Zaradi vsega naštetega je eno majhno presenečenje kljub vsemu, kar smo že dali skozi v poskusih urejanja razmer s sosednjo državo, da se v sosednji državi vlada, sodišča ne držijo tega sporazuma. Ampak, kot pravim, to je majhno presenečenje, ker tega nismo doživeli prvič. Zelo veliko presenečenje pa je, da se Nova ljubljanska banka v 100-odstotni državni lasti pet let potem, ko je bil ta memorandum objavljen, in 24 let potem, ko je bil sprejet ta ustavni zakon, dela, da tega ni, če držijo ti podatki, in očitno držijo, da je bila ena od teh tožb, iztožena na hrvaških sodiščih, plačana. Kako se je to dogajalo, kakšne so bile okoliščine, bomo zelo z zanimanjem prisluhnili tem razlagam. V nobenem primeru se to ne bi smelo zgoditi.

Da zadeva ni slučajna in da se to ni zgodilo po kakšni računovodski pomoti, dokazuje tudi izjava predsednika Vlade, iz katere izhaja, da je Vlada to očitno sprejela kot neko dejstvo, ki ga je treba vzeti v obzir, in zdaj Vlada razpravlja o tem, kako omogočiti rezervacije za primer, če se na hrvaških sodiščih iztoži vse, za kar se lahko toži, vključno z obrestmi tam za 400 in več milijonov evrov. To, da se Vlada sploh pogovarja o tem, ob dejstvu, da ustava in ustavni zakon še vedno veljata, je zame, bom rekel, prvovrstno presenečenje. Čakali smo dva tedna, da bi od nekod prišlo neko logično pojasnilo, in tega pojasnila nimamo. Vse, kar je še dodatno bilo rečeno, je samo potrjevalo naš vtis, da gre za eklatantno kršitev pravnega reda v Republiki Sloveniji. Zaradi tega smo skupaj z Novo Slovenijo včeraj vložili - smo bili prisiljeni vložiti ustavni zakon za dopolnitev že citiranega ustavnega zakona, kjer se enostavno na ustavnopravni ravni takšno ravnanje prepoveduje, dodatno, in vzpostavlja mehanizme, da se stvari, če do kršitev pride, praktično avtomatsko povrnejo v prejšnje stanje, tako da slovenski davkoplačevalci, glede na to, da je banka v državni lasti, niso oškodovani. Kot že rečeno, tak zakon bi pravzaprav bil nepotreben, če do tega ne bi prišlo, in do tega sploh ne bi smelo priti, vidimo pa v situaciji, ko je do tega vendarle prišlo, v tem edini izhod, da se prepreči nadaljevanje škode in da zadeva deluje tudi preventivno.

Preden rečem še kaj več o odgovornosti, pa, kot že rečeno, bom zelo z veseljem prisluhnil razlagam predstavnikov Vlade, Slovenskega državnega holdinga in Nove Ljubljanske banke, ker ne glede na neke očitnosti v tej zadevi je meni vse skupaj še zmeraj zadeva na meji verjetnosti.