Okej, hvala za besedo in lep pozdrav.

Naša sprememba Stanovanjskega zakona je povsem enostavna. Predlagamo, da bi občine v 115.a členu, ki ga dodajamo, dobile možnost, da postavijo najvišjo vrednost najemnin na svojem teritoriju. Zdaj bom pa poskušal na kratko razložiti, zakaj je to.

Prva stvar, na katero bi opozoril, je 78. člen Ustave, ki nam veli, da država ustvarja možnosti, da si vsak zagotovi primerno stanovanje, to je nekako duh ustave, se pravi pač država naj bi bila tista, ki naj bi nam ustvarjala možnosti, da si pridobimo ustrezno stanovanje. Realnost zadnjih 25 let je na žalost povsem drugačna, od zloglasnega Jazbinškovega zakona, kjer so se stanovanja razdelila med neko generacijo, so zdaj generacije, ki prihajajo za njo ostale brez kakršnekoli ustrezne stanovanjske politike. Vse je prepuščeno posamezniku, pač stanovanje je stvar za katero moraš poskrbeti sam, zdaj, če si dovolj dobro plačan, da ti plača omogoča prebivanje tam kjer bi rad živel, recimo v nekem urbanem okolju, v redu, če nisi imaš najverjetneje možnost mansarde pri svojih starših, ki so bili, tega ne znam dobro razložiti zakaj, ampak v sedemdesetih in osemdesetih toliko daljnovidni, da so pač po navadi zgradili eno nadstropje v hiši več kot so ga rabili. Zdaj jaz prihajam iz periferije in tam je praktično v Železnikih moja cela generacija stanovanjsko vprašanja rešila na identičen način, to je, da so si zgradili mansarde pri starših, prizidek ali kaj podobnega. Moja generacija, ki živi v mestu pa je v popolnoma drugačni realnosti. Zdaj nekateri seveda imajo tudi v mestu starše, ki so tukaj pridobili stanovanje in s tem kapital s katerim lahko svojim otrokom pomagajo pri pridobitvi stanovanja, se pravi starši, ne država. Za vse ostale je pa tukaj peklenski najemniški trg ali pa astronomske cene stanovanj. Če vzamemo recimo nek par iz Ljubljane, oba dva dobivata povprečno slovensko plačo, se pravi 1050 evrov na mesec, skupno gospodinjstvo dobi 2100 evrov, se odločita, da bosta najela stanovanje, ki bo primerno zanju pa mogoče še za enega majhnega otroka, nekje 55 kvadratnih metrov, bosta za najem stanovanja plačala 11 evrov v povprečju na kvadrat, se pravi nekje 600 evrov za najem plus nekih 200 evrov na mesec za stroške, se pravi cca. 40 % njunega celotnega prihodka tega gospodinjstva gre samo za to, da pokrijeta najemnino. Seveda je pa pred njima prihodnost vprašljiva, ne ve se kakšna bo njuna pokojnina, ne ve se ali bosta na dolgi rok zmogla takšno najemnino plačevati in najemnina je tista, ki jima odškrtne praktično celoten proračun, ki bi ga sicer lahko pretvorila v varčevanje. To je eden izmed prvih razlogov zakaj predlagamo omejitev najemnin, zdaj, če pogledamo malo čez mejo, zadnjič smo gostili v Levici avstrijske goste, ki so nam povedali kako so stvari urejene pri njih, seveda je neprimerljivo, ker tam niso šli v privatizacijo stanovanj, ampak imamo recimo Dunaj, kjer je več kot 220 tisoč stanovanj v javni lasti, v njih prebiva prek 800 tisoč prebivalcev tega mesta, kar pokrije nekje polovico celotnega prebivalstva, ampak najemnine so kljub neprimerno višji kupni moči, tam nižje. Recimo v Grazu, kjer imajo prav tako zgledno stanovanjsko politiko so na različne načine prišli do tega, da je povprečna najemnina za stanovanje v Grazu za četrtino, za tretjino manjša kot v Ljubljani in sicer 8 evrov na kvadratni meter, kljub temu, da je tam standard krat dva, kljub temu, da tam recimo občinski svetnik, imajo, profesionalni občinski svet zasluži 4 tisoč evrov na mesec, kar je več kot pri nas premier in tako naprej. Se pravi oni so, se s tem problemom soočali na način, ki ljudem dejansko omogoča to kar piše v naši ustavi, pridobitev primernega stanovanja za bivanje. In to ima seveda posledice potem za celotno družbeno dinamiko od družbene mobilnosti do razvoja socialnega kapitala in vseh drugih ciljev, ki bi jih radi sledili. Zdaj Vlada je naši, našemu ukrepu, ki bi občinam zgolj ponudil možnost, da najemnine začnejo regulirati, odgovorila, da je v neskladju z ustavno določbo o svobodni gospodarski pobudi in razpolaganju z lastnino. To me čudi, ker, če bi, če pogledamo spet malo naokrog, recimo po Evropi bomo videli to kar piše na spletni strani Global property guide, tam ugotavljajo naslednje, da v večini evropskih držav takšne ali drugačne regulacije najemnin obstajajo, oni jih razdeljujejo v različne tipe, nekje imajo sisteme za nadzorom rastjo najemnin, drugje imajo določene najvišje možne najemnine, spet v tretjih državah poznajo mehanizem o zamrznitvi najemnin, v Nemčiji imamo sistem primerljivih najemnin, ki pač omejuje rast in tako naprej in na tej, ta institucija Global property guide ugotavlja, da so v petnajstih evropskih državah zakonodaje naklonjene najemnikom, v šestih evropskih državah so nekje nevtralne, v šestih pa je zakonodaja, ki je naklonjena, izrazito naklonjena najemodajalcem in ugibate lahko v kateri skupini držav se je znašla Slovenija, seveda v tej zadnji, zakonodaja, ki je izrazito naklonjena najemodajalcem, razlog zato pa je ravno branje Vlade Republike Slovenije, da je stanovanje pač navadna lastnino s katero lahko vsak prosto razpolaga, da je kakršnakoli regulacija oddajanja tega stanovanja poseganje v svobodno gospodarsko pobudo in, da zato mora biti razpolaganje s stanovanji prosto in tržno. Zdaj tukaj, če bi verjetno šli naprej bi nam začeli razlagati, da je stanovanjski trg tudi tisti, ki bi moral odgovoriti na družbene potrebe na katere mi opozarjamo. Jaz na žalost vidim, da ne odgovarja, cene stanovanj v Ljubljani samo v zadnjih dveh letih od 2015 poskočile za 18 %, ampak ni nikjer videti interesa investitorjev za novogradnje, ne vem, nikjer po Ljubljani praktično, razen tistih projektov, ki so se končali leta 2008, pa se zdaj nekako nadaljujejo, ne vidite gradbenih jam ali pa tega, da bi se gradile nove stanovanjske soseske, posebej ne iz neke privatne pobude, kar bi pričakoval ob naraščajočih cenah stanovanj in ob visokih cenah najemnin, ampak tega ni. Edino kar se trenutno dogaja je to, da se s prihodom raznih platform kot je Airbnb že tako, za tukajšnje prebivalstvo, nevzdržne cene najemnin in stanovanj še povečujejo. Namreč stanovanje danes postaja nekako investicija, ki je precej donosna, če imaš to srečo, da lahko vzameš kredit za 200 tisoč evrov, po mojem ni boljše investicije od tega, da si kupiš neko stanovanje v centru mesta, 50 kvadratno, ga oddaš preko platforme Airbnb in to ti lahko prinaša tudi po 80, 100 evrov na dan v času turistične sezone, skratka ustvariš si stroj, ki ti sam odplačuje kredit in v par letih dobiš na ta račun, se pravi s kreditom lastnino vredno 200 tisoč evrov, verjetno se bo v tem času njena vrednost še povečala. Tako, da zdaj sem temo precej razširil, ampak, če se poskušam sfokusirati nazaj na naš predlog. Naš predlog je, ponavljam, povsem enostaven, dodajamo 115a. člen v stanovanjski zakon, s tem členom omogočamo občinam, da določi najvišjo možno ceno najemnine, cilj tega zakona pa je, da se najemniški trg pri nas začne regulirati in, da se višina najemnin začne omejevati. To je povsem primerljivo s sistemi, ki jih vidimo drugod po Evropi, ne gre za nikakršen poseg v svobodno gospodarsko pobudo, ampak gre za nek skromen poskus zaščite interesa najemnikov stanovanj, ki so bili do zdaj povsem prepuščeni prostemu trgu in prostemu določanju najemnin, kar sta pa tudi glavna razloga zakaj so te v Sloveniji glede na kupno moč toliko astronomsko visoke. Zavedamo se, da bo treba tukaj storiti bistveno več, izboljšati nadzor nad najemniškim trgom, vzpostaviti sledljivost in transparentnost, se pravi, da se ne bo plačevalo najemnin na roke, kar mislim, da se kar pogosto pri nas dogaja, ampak, da bo pač nad tem nek jasen nadzor vzpostavljen, je pa predlog, ki ga danes dajemo na mizo pač nek začetni kamenček v mozaiku zato, da od popolnoma ne reguliranega trga najemnin pridemo v sistem, ki bo primerljiv z državami po katerih se Slovenija rada zgleduje. Toliko za začetek.

Hvala.