Govor

Branko Zorman

Hvala gospa predsednica, lep pozdrav kolegice, kolegi, vsi vabljeni, predstavniki ministrstva, predstavniki Športne loterije.

Torej že vrsto let na matičnih odborih kjer se obravnavajo poročila fundacije za financiranje športnih organizacij in fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij poslušamo kako se sredstva iz naslova koncesijskih dajatev vsako leto zmanjšujejo, kako ne morejo več zagotavljati izvedbe programov, ki jih financirajo preko svojih razpisov in rotijo vsakič ta Državni zbor in pa Vlado, da naj le naredi nekaj in, da naj zagotovi nove vire, se pravi, da bodo te koncesijske dajatve iz katerih oni financirajo svoje programe oziroma programe naprej tem organizacijam, da se bodo povečali. Naj povem, da je že leta, to se pravi prvega aprila leta 2015 Ministrstvo za finance pripravilo svoj predlog spremembe Zakona o igrah na srečo, v katerem je poleg tematike, ki jo urejam jaz v svojem predlogu predvidelo še neke druge vsebine, ki niso danes predmet te razprave, zato jih niti ne bom omenjal. Vsekakor je pa v tem prvem predlogu Ministrstvo za finance samo predvidelo odprtje področja prirejanja športnih stav več prirediteljem. Zdaj pa morda najprej korak nazaj. Po trenutnem zakonu poznamo klasične igre na srečo kamor spadajo loterijske igre, to se pravi po domače na primer Loto, po zdajšnji ureditvi sem spadajo tudi športne stave, ki jih jaz s svojim predlogom izvzemam, odpiram novo poglavje v samem zakonu in seveda v popolnosti to področje urejam, potem pa poznamo še posebne igre na srečo, ki se seveda prirejajo v igralnicah ali pa v igralnih salonih. Predmet mojega predloga zakona je zgolj prirejanje športnih stav.

Zdaj pa, kako to zgleda v naravi? Po trenutnem zakonu imata možnost prirejanja klasičnih iger na srečo, kamor, kot rečeno, še vedno spadajo tudi športne stave, dva prireditelja. V naravi to zgleda tako, da Loterija Slovenije, d. d. prireja loterijske igre, klasične igre na srečo, Loto in podobno, Športna loterija, d. d. pa prireja športne stave. Ta ureditev, kot bom v nadalje razložil, je seveda izrazito neprimerna, da ne rečem, da je tudi v neskladju z EU redom, na kar je nenazadnje opozorila tudi Evropska komisija in kar je bil nenazadnje tudi eden od povodov, da je leta 2015 Ministrstvo za finance pripravilo tisti svoj predlog. Igre na srečo so v državi dopuščene zato, da se iz tega naslova ustvarjajo tudi koncesijske dajatve, ki se namenjajo za tako imenovane dobre namene. Če v bistvu ostanem pri področju prirejanja športnih stav … Tukaj se iz naslova športnih stav koncesijske dajatve delijo na način, da gre 80 % teh koncesijskih dajatev FŠO, torej Fundaciji za financiranje športnih organizacij, 20 % pa FIHO oziroma Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij. Pri klasični loteriji je to razmerje 80:20 ravno obratno in gre 20 FŠO in 80 FIHO. V nadalje bom uporabljal kratice FŠO in FIHO, zato da ne bom predolg. Skratka, kot rečeno, obe fundaciji vsako leto opozarjata na to, da jima sredstva upadajo in da imata probleme, kako vsem tem svojim organizacijam, ki se seveda financirajo preko njih, zagotavljati sredstva za njihovo delovanje in razvoj. Kot rečeno, tudi Ministrstvo za finance je takrat, leta 2015 pripravilo predlog, kjer predvideva, da se uvedeta dva nova tipa koncesij, in sicer koncesijo za prirejanje stav, tri koncesije in koncesijo za prirejanje posebnih iger na srečo. Čez en mesec smo v koalicijo prejeli nov predlog, ki je iz neznanega razloga to njihovo idejo obrnil za 180 stopinj in s tistim trenutkom so pričeli zagovarjati monopol Športne loterije na področju prirejanja športnih stav. V svojem predlogu oni tudi izdano utemeljujejo, zakaj so se odločili za to, da se področje odpre, zakaj more biti več podeljenih koncesij, potem pa kar naenkrat nek zasuk iz, kot že rečeno, nepojasnjenih razlogov, ampak morda o tem nekaj kasneje.

Zdaj pa, zakaj je ta zakon nastal? To je samo mali historiat tega zakona. Tudi to moram povedati, da je moj predlog zakona, če ga boste šli primerjati s tistim vladnim iz leta 2015, praktično v 90 % teksta popolnoma enak, gre za copy-paste teksta, razen pri tej ureditvi, ki sem jo jaz seveda glede prirejanja stav še malo dodelal tam, kjer jo je bilo potrebno. Drugače pa gre za prvotni vladni predlog. Zdaj pa torej, kot rečeno, zakaj je ta predlog sploh vložen? Moramo iti malo nazaj, v leto 2006, ko sta FIHO in FŠO tožila Bwin zaradi tega, ker je Bwin takrat v Sloveniji celo reklamiral svoje produkte, te športne stave, omogočal slovenskim igralcem igranje pri njih in to brez pridobljene koncesije v Republiki Sloveniji. Zato sta takrat FŠO in FIHO sprožili tožbo proti Bwinu, v kateri sta obe fundaciji zahtevali plačilo izgubljenih koncesij. To se pravi, tistih koncesij, ki bi morale biti plačane iz vplačil slovenskih igralcev stav pri Bwinu, pa seveda niso bile, ker jih Bwin ni bil dolžen plačati, ker seveda ni imel koncesije v Republiki Sloveniji. To je bila ena njihova zahteva, druga pa je bila začasna odredba, ki bi prepovedala reklamiranje Bwinu v Sloveniji. Ta začasna odredba je bila sprejeta, Bwinu je bilo prepovedano reklamiranje, ker seveda ni imel veljavne koncesije v Republiki Sloveniji in tega jasno ni smel početi. Leta 2011 je končno po petih letih… No, seveda, tej tožbi je bilo priloženo izvedensko mnenje, ki je bilo podlaga za to tožbo, v kateri že takrat, leta 2006 ugotavljajo, da je 75 % vseh slovenskih igralcev stav le-te igralo pri tujih prirediteljih, to se pravi pri tistih, ki nimajo koncesije v Republiki Sloveniji. V naravi to pomeni kar lepo iz svojega naslonjača preko interneta. Leta 2011 je Okrajno sodišče v Ljubljani razsodilo, da Bwin ni ničesar dolžen povrniti FIHO in FŠO, ker je naša zakonodaja v neskladju z EU redom, kar v uvodu zakona tudi jaz zapišem in to neskladje tudi odpravljam, kot drugo, da ta zakon nesorazmerno in neupravičeno ščiti zasebnega ponudnika, in kot tretje, da je Bwin želel pridobiti koncesijo v Republiki Sloveniji, pa je ni mogel, ker imamo tako zakonodajo, ki tega ne omogoča in je, kot še enkrat poudarjam, v neskladju z EU redom. Na to so se tožeče stranke pritožile, nato pa je višje sodišče razsodilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. To povem in poudarjam zdaj, ker bodo verjetno potem predstavniki Športne loterije to hoteli interpretirati drugače. Skratka, višje sodišče je potrdilo sodbo okrajnega sodišča, je pa res reklo, da okrajno sodišče ni pristojno presojati skladnost naše zakonodaje z EU redom, vendar je potrdilo in ostalo je pri tej razsodbi. To se pravi, Bwin v tistem trenutku ni bile dolžan ničesar plačati obema fundacijama. Danes je stanje še nekaj hujše. Iz podatkov, ki so bili javno dostopni v času, ko sem jaz ta zakon pripravljal, to je konec prejšnjega leta in celo do 16. januarja, ko je bil ta zakon vložen, sem ugotovil, da prihodki pri obstoječem ponudniku, to se pravi pri Športni loteriji, d. d. že od leta 2012 padajo. S tem se seveda zmanjšujejo tudi koncesijske dajatve za FŠO in FIHO, kar nenazadnje, kot sem rekel, FŠO in FIHO vztrajno ponavljata vsako leto in prosita, naj že končno država nekaj naredi. Danes je, kot rečeno, to razmerje slovenskih igralcev, ki igrajo pri tujih ponudnikih preko interneta iz naslonjača, 80 %, le 20 % slovenskih igralcev stav igra pri domačem ponudniku, to je Športni loteriji. To seveda jasno kliče po ustreznem ukrepanju.

Kaj pomeni to, da slovenski igralci igrajo pri tujih ponudnikih, ki v Sloveniji nimajo pridobljene koncesije? To pomeni, da ti tuji prireditelji ne plačujejo niti evra za športne organizacije, ne plačujejo niti evra za invalidske organizacije, niti evra za humanitarne organizacije in niti evra v državni proračun oziroma v lokalne proračune preko treh vrst davkov, ki izhajajo iz prirejanja iger na srečo. Seveda je razumljivo, da Športni loteriji tako stanje ustreza, vendar pa je nerazumljivo, da država v vseh teh letih ni naredilo ničesar, da bi to stanje v bistvu sanirala in dejansko te igralce, ki danes vplačujejo pri tujih ponudnikih pa od njih nima nihče v državi Sloveniji nič, ne prisili, predvsem seveda ne zdaj same igralce, ampak prireditelje, da le te stave prirejajo legalno z pridobljeno koncesijo, ker moj predlog zakona zgolj naredi eno stvar, odpre možnost, da tuji prireditelji pridobijo koncesijo za prirejanje stav v Republiki Sloveniji, s tem trenutkom so dolžni začeti plačevati koncesijske dajatve, ki pomenijo, kot sem rekel, financiranje športa, invalidov in pa humanitarcev ter plačevati davke, od tistega trenutka dalje bo lahko država to kar do sedaj ni počela, vsaj ne dovolj, da rečem, dobro in uspešno, dejansko lahko sprožala tudi sodne postopke in dejansko sodno prisilila vse te tuje prireditelje, da bodo nehali seveda izigravati ta sistem, ki ga zdajle mi imamo in bodo prisiljeni pač zaprositi za koncesijo, če bodo želeli še vedno imeti slovenske igralce. In pa ne nazadnje slovenski igralci bodo zaščiteni, slovenski igralci, ki igrajo pri tujih ponudnikih danes niso zaščiteni, zaradi tega, ker so izven nadzora našega nadzornega organa, to pa je finančna uprava Republike Slovenije znotraj Ministrstva za finance. Da se bo seveda vse to zgodilo je potrebno seveda spremeniti zakon in ta predlog imamo sedaj na mizi. Ne nazadnje kolateralna posledica tega zakona seveda je lahko, kar seveda ni predmet direktno zakona samega, vendar je lahko pričakovati iz praks po drugih državah, da bodo te veliki prireditelji stav postali tudi pomembni sponzorji športnih ekip, posameznikov, športnih zvez, Olimpijskega komiteja Slovenije in skratka vseh, ki pač v športu delujejo. To lahko sklepamo po zgledu ostalih evropskih držav kjer vidimo, da so le ti pomemben sponzor in glede na omejenost potencialnih sponzorjev v Republiki Sloveniji mislim, da se seveda šport tega zelo veseli. Ne nazadnje Fundacija za financiranje športnih organizacij in tudi FIHO so, sta podprla ta zakon in podpirata vsakršne rešitve, ki pomenijo več denarja, res, da je FIHO zdajle prejšnji teden ravno nekaj spremenil mišljenje oziroma del znotraj FIHA je spremenil mišljenje vendar o tem morda malo kasneje.

Še morda en oris. V Evropi imamo le tri države, ki imajo monopolno ureditev, se pravi govorimo o tem kako očitno nekaj je zelo narobe in to sta Slovenija, Madžarska in pa Finska, več o tem verjamem, da bomo v nadaljevanju povedali, ko bomo komentirali lahko države, vendar vse tri države so neuspešne pri tem, da preprečujejo igranje v tujini pri prirediteljih, ki nimajo koncesij v lastni državi. Povsod drugje je področje liberalizirano in bolj ali manj uspešno urejeno, prakse so seveda malo različne, vendar pa je področje odprto za prireditelje iz ostalih držav, po večini iz ostalih držav EU, nekatere pa seveda imajo tudi zahteve po matičnem domicilu. Torej mnenja sem, da je seveda ta zakon, če želimo sistemsko financiranje športa, predvsem športa, ki se, kateremu gre 80 % vseh koncesijskih dajatev v bodoče stabilizirati in zagotoviti športu svež denar, potem je to sigurno eden od predlogov, ki to problematiko rešuje, še mogoče ena manjša vsebina, ki v do zdajšnjih debatah nekako ni bila omenjena, v zakonu predvidevam, da bo vsak novi koncesionar, vsak, ki bo na novo zaprosil za koncesijo za prirejanje športnih stav v Republiki Sloveniji moral plačati vstopno nepovratno dajatev v višini 500 tisoč evrov, od katerih se seveda takoj razdeli 400 tisoč v FŠO in 100 tisoč v FIHO, to je sicer enkratni znesek, vendar so to zneski, ki kar nekaj klubov nižjega ranga držijo več let pri življenju. Tako da, to so zelo pomembni denarji. S to vstopno nepovratno dajatvijo pa se seveda prepreči špekulativne vstope na trg, to se pravi nekim manjšim prirediteljem, ki bi morda zgolj poskušali pridobiti koncesijo in kratkočasno to prirejali. Seveda jih bo ta vstopna dajatev odvrnila, ker mi želimo kredibilne, velike, resne prireditelje, ki bodo vse to, kar zakon predvideva in pričakuje, lahko uresničili.

Kar se tiče pripomb Zakonodajno-pravne službe, bi samo povedal, da sem na podlagi njihovih pripomb pripravil amandmaje, ki so v bistvu zgolj nomotehnične narave, ter k parim členom dodatne obrazložitve, naknadno pa sem danes kot predlog za amandma odbora pripravil amandma, ki govori v prehodnih določbah o tem, da do spremembe Zakona o davku od iger na sreče, Zakona o davku na srečke, Zakona o davku na dobitke pri klasičnih igrah na srečo veljajo te določbe tudi za stave, ker se, kot sem povedal že v začetku, stave izločajo, izvzemajo iz klasičnih iger na srečo in bi morda lahko, če ministrstvo ne bi pravočasno pripravilo teh zakonskih predlogov, prišlo do neke pravne praznine. Tako da ta bojazen oziroma argument, da pa potem stave ne bodo obdavčene, ne more vzdržati. V izogib neki tej sivi coni, ki bi morda lahko nastala ob neustreznemu časovnemu ukrepanju ministrstva, je pripravljen ta amandma in seveda to tudi rešuje.

Zaenkrat toliko, bom pa potem seveda dopolnil še v razpravi. Hvala lepa.