Najlepša hvala pri tem uvodu. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, pozdravljeni. Ravno tako pozdravljeni vsi vabljeni na današnjem srečanju. Moje ime je Nace Kovač, prihajam iz Šent slovenskega združenja za duševno zdravje in sem aktivno vključen že kar tri desetletja v razvoj, načrtovanje službe na tem področju, predvsem v skupnosti. Seveda jaz ravno tako ponovno pohvalim odločen, pogumen in pa vztrajen pristop, predvsem delo delovne skupine, ki je pripravljala to nacionalno strategijo in pa seveda tudi pozdravljam pozitiven impulz Ministrstva za zdravje, da se odloča, da bo po desetih letih obelodanil oziroma stopil aktivno v načrtovanje služb na področju duševnega zdravja. Imamo z našega ferajna ali pa v okviru organizacije imamo predvsem štiri prioritete na katere bi želeli opozoriti. Prva je na tem področju sodelovanje, koordinacija, druga je poudarek pri službah za socialno vključevanje, tretja je pri deinstitucionalizaciji oziroma procesu in četrta je predvsem pri implementaciji tega. Sedaj pa, če grem na kratko, seveda službe za socialno vključevanje so po zakonu o duševnem zdravju pomemben del mreže na področju služb za duševno zdravje. Menim, da če je Ministrstvo za zdravje v okviru svojih pristojnosti in zakonodaje ustrezno pristopilo k razvoju, načrtovanju tako kadrov in drugih normativov, služb na področju zdravstvenega varstva, je dober izziv tudi za službe na področju socialnega varstva, službe za socialna vključevanja, da se temu priključijo, kajti na eni strani bogato načrtovanje služb s področja svetovanja zdravja in vsega ostalega bo ob slabi marginalni podpori služb na področju socialnega vključevanja, tukaj mislim dnevni centri, stanovanjske skupine in pa vsi drugi programi zaposlovanja, bolj prazno izzvenelo pri konkretni kvaliteti življenja posameznika. Kajti, če nimamo možnosti vključiti človeka na delovno mesto, mu zagotoviti ustrezne pogoje bivanja, se vtimo v krogu zaprtih vrat in eno brez drugega ne bo šlo. Tako, da to je poziv Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da to 80 % financiranje teh programov, ki zelo uspešno poizkuša nekako prilagoditi financiranje na področju služb zdravstvenega varstva. Drugi del sodelovanja in koordinacija, tega je v naših dokumentih izredno veliko, ampak koordinacija, če nima konkretnih aktivnosti, protokolov, navodil, bo izzvenela ponovno v prazno. Vemo kaj pomeni sodelovanje v tem trenutku na področju duševnega zdravja, tako da bi bilo potrebno tukaj narediti mogoče malo bolj konkreten dodatek. Deinstitucionalizacija. Mi podpiramo, pa če lahko rečem, bogate zavodske, bolnišnične namestitve in pa bogato skupnostno obravnavo, vendar oboje lahko ima ravno nasprotni učinek. Če mi krepimo skupnostno obravnavo, seveda moramo zavestno tudi nekako z ustrezno kvaliteto, da ne bo nesporazuma, oslabiti bolnišnične namestitve. To je pač pravilo v vseh, dajmo reči, razvitih evropskih državah. Ocenjujem, da Slovenija spada med nje in da s tem izzivu se ne bo mogoče odreči, če ne želimo imeti zgolj nekakšnih eksperimentov v posameznih regijah v slovenskem prostoru.

Tretje, zadnje četrto moje opozorilo pa je, seveda za to implementacijo ne bo zgolj dovolj pogum. Menimo, da bo Ministrstvo za zdravje moralo konkretno okrepiti službe, ki načrtujejo oziroma, ki bodo izvajale implementacijo omenjene resolucije. Tukaj pa je izziv za naslednje štiri, pet let. Kar se pa tiče povzetek z naše strani je ta, da moje podpiramo sprejem resolucije. Menimo, da je to nujno. Na enem izmed srečanjem sem rekel, to ni sedaj več obveznost, dolžnost, to je pravica državljanov in državljank, da imajo ta dokument. Kajti, gentleman agreement na področju duševnega zdravja je lahko zelo abstrakten, tako pa imamo dokument, na podlagi katerega bomo lahko načrtovali, se pogovarjali kaj je dobro in kaj je slabo. Hvala, predsedujoči.