Hvala lepa, gospod predsedujoči. Lepo pozdravljam vse poslanke in poslance, vse vabljene na to pomembno sejo Odbora za zdravstvo.

Danes je to zelo pomemben dan zame, sem prepričana tudi za vse nas, in še bolj prepričana za vse Slovence in Slovenke oziroma za celotno Slovenijo. Namreč po več desetletjih, prvič danes na tem mestu obravnavamo nacionalni strateški dokument, ki bo dolgoročno začrtal smer razvoja in skrbi za duševno zdravje v Republiki Sloveniji. Zadnjih 10 let od zakona o duševnem zdravju, ki je dejansko to resolucijo opredelil, se je zelo veliko strokovnjakov, zelo veliko zainteresiranih prizadevalo in sodelovalo in pripravilo tudi več osnutkov te resolucije, ki so bili po svoji naravi dobri, odlični, vendar iz različnih razlogov pravzaprav niso prišli do tega mesta. Tako, da vsi ti predlogi predhodnih resolucij so pravzaprav tudi izhodišče, so bili izhodišče za sedanji predlog resolucije, ki ga obravnavamo danes in so bili zelo dragoceno gradivo, ki smo ga dejansko zelo vključevali v osnutek sedanje resolucije. Resolucija za naslednje 10-letno obdobje vključuje in upošteva tudi vse druge pomembne mednarodne dokumente Svetovne zdravstvene organizacije, Evropske unij, pravice invalidov, otrok, Združenih narodov in tako smo danes dobili pred sebe oziroma v obravnavo strateški dokument, ki bo pomembno vplival na organizirano skrb za duševno zdravje Slovencev in Slovenk. Resolucija podpira tudi ključne strateške dokumente Republike Slovenije med drugimi tudi resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva, skupaj z družbo zdravja, resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 13 do 20, zakon o rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, strategijo razvoja Slovenije do 2030 in strategijo dolgožive družbe. Zakaj je potrebno imeti dolgoročno strategijo in program na področju duševnega zdravja. Dobro duševno zdravje prebivalstva predstavlja narodno blaginjo in omogoča ter krepi kakovost življenja in razvojni potencial vsakega posameznika in celotne družbe. Kljub temu in kljub tem dejstvom je bila organizirana nacionalna skrb za duševno zdravje zanemarjena več desetletij. Neenakosti v duševnem zdravju so velike in niso le posledice razlik v občutljivosti posameznikov, temveč tudi posledica političnih odločitev in socialnih razlik. Duševne motnje povzročajo trpljenje posameznikom in družinam. Ker zaradi svoje pogostosti vsaj 20 % ljudi v Sloveniji letno na tak ali drugačen način občuti težave z duševnim zdravjem in to ovira družbeni napredek. Na duševno zdravje pomembno vplivajo družbena neenakost, brezposelnost, revščina, socialna izključenost ter dostop do kakovostnih, pravočasnih in prilagojenih obravnav. Osebe z duševnimi motnjami in njihovi bližnji so poleg bremena bolezni pogosto deležni diskriminacije, izključenosti in kršenja temeljnih pravic. Stigma na področju duševnega zdravja negativno vpliva tudi na dostopnost oziroma potek zdravstvene obravnave. Osebe z duševnimi motnjami umirajo nedopustno 20 let prej, kot osebe, ki nimajo teh motenj. Zato je skrb za dobro duševno zdravje populacije in vsakega posameznika dolžnost vsake aktualne vlade in politike in morebiti dolgoročna politična in strokovna kontinuiteta. Slabo duševno zdravje pa ne vpliva le na slabšo kvaliteto življenja posameznika in njihovih bližnjih, temveč obremenjuje tudi zdravstvene, gospodarske, izobraževalne, policijske, pravosodne in druge družbene podsisteme. Odsotnost dela zaradi duševnih motenj je na tretjem mestu v Sloveniji in predstavlja dodaten problem zaradi dolgotrajnosti bolniškega staleža in zaradi velikega deleža invalidskih upokojitev. Stroški slabega duševnega zdravja znašajo v državi 4 pa vse do 7 % BDP. Ključni dokument, ki je v Sloveniji naslovil in nam postavil ogledalo na področju skrbi za duševno zdravje pa je bilo poročilo in usmeritve misije Svetovne zdravstvene organizacije za Slovenijo za področje duševnega zdravja iz leta 2015. Strokovni odposlanec Svetovne zdravstvene organizacije, ki je misijo v Sloveniji izvedel / nerazumljivo/ je v priporočilu zapisal, da Slovenija potrebuje prenos težišča služb in storitev za duševno zdravje na primarno raven in izboljšanje njihove dostopnosti, da je potrebno razširiti število skupnostnih služb v skrbi za duševno zdravje, da je potrebno zmanjšati trajanje psihiatričnih hospitalizacij in število ponovnih hospitalizacij skupnostnim spremljanjem oseb s hudimi duševnimi motnjami. Nadalje, da je potrebno povečati število pedopsihiatrov in kliničnih psihologov ter vzpostaviti triažno in urgentno pedopsihiatrično službo. Da je potreben razvoj več sektorskih psihosocialnih timov za otroke in mladostnike ter podpora postopnemu uvajanja regionalnih interdisciplinarnih centrov za podporo otrokom z učnimi težavami. Nadalje / nerazumljivo/ naslavlja potrebo za načrtovanje izobraževanja in zaposlovanje strokovnjakov skladno z nacionalnimi potrebami ter potrebo po večji vključitvi psihoterapije v klinično prakso. Priporoča tudi oceno potreb oskrbovancev socialnovarstvenih zavodov in možnosti za njihovo deinstitucionalizacijo. V Sloveniji se namreč soočamo z nedostopnostjo oziroma slabo dostopnostjo in razdrobljenostjo strokovnih služb in pomanjkanjem strokovnjakov, dostopnost do strokovne pomoči otrok, mladostnikov in njihovih družin je v večini države nezadostna. Čakalne dobe na prvi pogled kliničnega psihologa ali otroškega psihiatra so daljše od 10 mesecev, kar je vsekakor nedopustno. Soočamo se z nepokritostjo celotnih regij s strokovnimi službami. Obstaja velika potreba po povezovanju služb, strokovnjakov, medresorskim sodelovanju, službe za duševno zdravje, šolski svetovalni delavci, centri za socialno delo, zaposlovalci in drugi. Naš ključni izziv poleg vseobsegajoče promocije duševnega zdravja na vseh ravneh in v vseh okoljih ter preventive duševnih motenj je prav zgodnja pomoč, ki lahko pomaga hitreje, preprečuje dolgotrajne posledice duševnih motenj za posameznika, družino in njegovo izobraževanje, zaposlitev in na družbo. Regionalna dobra dostopnost služb bo omogočila zmanjševanje dolgoročnega bremena duševnih motenj. Kajti, 75 % vseh duševnih motenj se namreč začne do 24. leta starosti, polovica pa že do 14. leta. Mednarodne smernice in smernice Evropske unije glede organizacije služb za duševno zdravje predlagajo vladam, da organizirajo psihiatrične službe skupnostno, kar pomeni, da naj na definiranih regionalnih območjih povežejo obstoječe oblike pomoči v okviru zdravstvenih, socialnih in nevladnih služb. V to organizacijo služb naj bodo čim bolj neposredno vključeni tudi pacienti in njihovi svojci, ki naj sodelujejo pri načrtovanju, ustanavljanju in pri nadzoru nad njihovim delovanjem. Spoznanja iz predhodnih osnutkov resolucij, bremena slabega duševnega zdravja v Sloveniji, analize stanja in potreb na področju organizacije služb in storitev, na področju duševnega zdravja ter mednarodna priporočila in priporočila Svetovne zdravstvene organizacije so nas vodile pri oblikovanju rešitev, zapisanih v pričujoči resoluciji. Resolucija je strateško in hkrati akcijsko naravnana, s ciljem, da začne z implementacijo prvega akcijskega načrta že v letih od 2018 do 2020 prav zaradi urgentnega pomanjkanja potrebne podpore in služb na nekaterih področjih skrbi za duševno zdravje, posebno pri otrocih in mladostnikih, hkrati pa želi resolucija s strateškim načrtovanjem in delovanjem v desetletnem obdobju nadoknaditi zamujeno v preteklih 20 letih. Namen resolucije je, da vsem prebivalcem v Sloveniji zagotovimo podporo pri krepitvi in ohranjanju dobrega duševnega zdravja, pri preprečevanju duševnih težav in motenj od najzgodnejšega obdobja do pozne starosti, da zmanjšamo stigmo in diskriminacijo ter izključenost oseb z duševnimi motnjami, da vzpostavimo podporna okolja za dobro duševno zdravje ter da približamo službe in storitve za duševno zdravje uporabnikom na primarno raven in v skupnost.

In kaj nam prinaša resolucija? Resolucija prinaša celostni pristop v skrbi za duševno zdravje - namreč, iz vidika promocije in varovanja duševnega zdravja na ravni resornih politik in preverjenih ter učinkovitih programov promocije duševnega zdravja in preventive, sistemsko uvedenih v različnih okoljih (šolah, vrtcih, delovnih organizacijah in v lokalnih skupnostih), programov za destigmatizacijo duševnih motenj, zgodnjo diagnostiko, interdisciplinarno in medresorno obravnavo ter rehabilitacijo oseb s težavami v duševnem zdravju. Prinaša nam celostni pristop iz vidika skrbi za vse starostne skupine, od nosečnic, otrok in družin, mladostnic, mladostnikov do odraslih in starejših, in da predvidene aktivnosti temeljijo na specifičnih potrebah posameznih starostnih skupin. Prinaša nam celostni pristop iz vidika zajetja vseh ravni zdravstvenega varstva, od promocije preventive do dopolnitev dejavnosti na primarni ravni ob boku izbranih zdravnikov ter na sekundarni in terciarni ravni, saj bodo prinesle načrtovane dopolnitve, tudi potrebne spremembe na sekundarni in terciarni ravni. Za zagotavljanje kakovostne, pravočasne, vsestranske in dostopne obravnave ljudi z duševnimi motnjami vzpostavljamo mrežo regionalno povezanih medresornih in interdisciplinarnih služb. V to mrežo spadajo občine, službe na vseh ravneh zdravstvenega varstva in v okviru socialnega varstva ter zaposlovanje službe na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, neformalne in uporabniške organizacije ter društva, ki delujejo na področju duševnega zdravja, in druga društva, ki podpirajo socialno vključenost in zdravje v lokalni skupnosti. V mrežo služb za duševno zdravje se vključujejo predvsem tudi koordinatorji obravnave v skupnosti v okviru centrov za socialno delo, zastopniki pravic oseb na področju duševnega zdravja ter številne inštitucije, ki razvijajo skupnostne programe za osebe s težavami v duševnem zdravju. Mrežo obstoječih služb za duševno zdravje z resolucijo dopolnjujemo s 25 regionalnimi centri za duševno zdravje, ki bodo kadrovsko in vsebinsko nadgradili obstoječo mrežo regionalnih služb za duševno zdravje ter omogočili sodelovanje in povezanost z zgoraj naštetimi službami in skupaj z njimi zagotovili preventivno in celostno, multidisciplinarno, pravočasno in kakovostno obravnavo skupnosti. Namen je, da se skrb in obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju v vseh življenjskih obdobjih čim bolj oblikuje v skupnosti, to je tam kjer ljudje živijo. Centri za duševno zdravje vključujejo centre za duševno zdravje otrok mladostnikov ter odraslih z multidisciplinarnimi timi, ki bodo organizirali svoje službe na tak način, da bodo omogočali enako dostopnost vsem prebivalcem na definiranem regionalnem območju. V okviru centra za duševno zdravje je v lokalnem okolju, se naslavlja tudi specifične potrebe starejše populacije na področju duševnega zdravja z vidika preventive, zgodnje diagnostike in obravnave duševnih motenj ter varstva pravic starejših. V okviru resolucije se vzpostavlja skupnostna obravnava duševnih motenj z medresornimi in interdisciplinarnimi skupnostnimi timi, ki zagotavljajo učinkovito obravnavo oseb z duševnimi motnjami za opredeljeno skupino v skladu z njihovimi potrebami. Vključuje zdravstvene, socialne in druge službe, zdravljenje rehabilitacije ter formalne in neformalne mreže pomoči predvsem osebam s hudimi in ponavljajočimi se duševnimi motnjami, ki tako pomoč najbolj potrebujejo. Izvajajo jih javne zdravstvene in socialne ter službe ter službe za poslovanje in izobraževanje. Tako se zagotavlja pravočasno in kontinuirana pomoč tem najbolj ogroženim skupinam, izboljšuje njihovo kakovost življenja in pa življenja njihovih svojcev, izboljšuje izide in stroške zdravljenja, preprečuje in ali skrajšuje hospitalizacije in pa rehospitalizacije. Resolucija izpostavlja tudi okrepitev mreže rehabilitacijskih služb na področju duševnega zdravja kjer imajo pomembno vlogo nevladne organizacije, ki delujejo na tem področju. Resolucija naslavlja z veliko pozornostjo tudi področje samomora in področje duševnega zdravja, ki se veže na pretirano in škodljivo uživanje alkohola in zato posebno pozornost posvečamo osebam, ki poskušajo samomor z nudenjem pravočasne pomoči, prav tako pa tudi njihovim svojcem, oseb ki so poskušale ali pa že naredile samomor. V resoluciji se soočamo tudi s posebnimi izzivi zagotavljanja zadostnega števila kadrov na področju duševnega zdravja, predvsem pedopsihiatrov in kliničnih psihologov, kjer v bistvu v trenutni situaciji imamo v sistemu izobraževanja določeno število pedopsihiatorv, ki bodo lahko ta zelo velik primanjkljaj nadoknadili ob končanju specializacije in ob vzpostavljanju teh centrov za duševno zdravje. Ravno tako pa želimo z resolucijo sistemsko urediti tudi specializacijo iz klinične psihologije in ciljano načrtovati razpisovanje specializacij na nacionalni ravni. Resolucija definira kot specifični cilj tudi izboljšanje dostopa do psiholoških in psihoterapevtskih storitev, ki se bodo financirale iz javnih sredstev. Področje se normativno ureja oziroma se bo normativno uredilo že do naslednjega leta. Uredili se bodo standardi in normativi ter se definirali ustrezni kadri, ki izvajajo psihološke in psihoterapevtske storitve v mreži služb za duševno zdravje. V resoluciji je ustrezno zastopano tudi področje raziskovanja, spremljanja in sprotne evalvacije, kar bo omogočalo morebitne potrebne spremembe v izvajanju resolucije. Resolucija tudi vzpostavlja dopolnitve obstoječih razvojnih ambulant skladno z zakonom o zgodnji obravnavi otrok do šestega leta starosti s centri za zgodnjo obravnavo in jih skladno z zakonom tudi ustrezno dopolnjuje s kadri in s tem omogoča boljšo dostopnost do zgodnjih obravnav otrok in mladostnikov z razvojnimi težavami z razvojnimi motnjami, hkrati bodo pa razvojne ambulante podaljšale skrb za tovrstno populacijo tudi v starejša življenjska obdobja. Resolucija ima načrtovano vzpostavitev upravljavske strukture, ki bo vodila, koordinirala, spremljala in evalvirala implementacijo. Resolucija na nacionalni, regionalni ravni vzpostavlja interdisciplinarne in medresorno sestavljen programski svet, ki bo vključeval tudi predstavnike uporabnikov, svojcev ter nevladne organizacije in bo bdel nad ustreznim načrtovanjem in izvajanjem resolucije ter bo vključen v soodločanje in spremembe. Vzpostavljajo se tudi interdisciplinarne strokovne delovne skupine, ki bodo zagotavljale ustrezen razvoj programov in orodij, načrtovanje, raziskovanje, evalvacije, promocije in drugih pomembnih področij. Vzpostavljajo se tudi politične strukture za podporo implementacije resolucije vladni svet za duševno zdravje, regionalni sveti za duševno zdravje ter lokalne skupine za duševno zdravje. Resolucija ima tudi jasno finančno strukturo in vključen tako v proračunske vire kot tudi vire Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Resolucija je medresorsko usklajena, veseli smo bili tudi široke strokovne podpore, ki smo jo prejeli v času javne razprave, prejeli smo več kot 36 prispevkov iz javne razprave s številnimi konstruktivnimi predlogi, ki smo jih praktično vse upoštevali in na ustrezen način vključili. Mnogi odzivi iz javne razprave pričajo, da je resolucijo težko pričakovana, prepričana sem, da se bodo še odprta pereča vprašanja reševala v medsebojnem sodelovanju. Želim nam vsem skupaj veliko poguma, veliko vztrajnosti ter dobrega medsebojnega sodelovanja, tako med sektorji na državni in lokalni ravni kot tudi med različnimi disciplinami, nevladnimi organizacijami, predstavnikov uporabnikov in svojcev pri udejanjanju te resolucije v medsebojnem sodelovanju. Želim nam veliko poguma in upam tudi, da bo ta odbor že čez 2 leti lahko s ponosom in z veseljem spremljal že pomembne rezultate implementacije prvega akcijskega načrta resolucije, zahvaljujem pa se vsem prehodnim pripravljavcem, sedanjim pripravljavcem in vsem, ki ste v javni razpravi doprinesli z mnogimi dobrimi idejami.

Hvala lepa.