Ja, zdaj čisto najprej kot odziv na mnenje Vlade.

Zdaj to, da dodatno omejevanje ne bo prineslo rezultata, je bolj kot ne špekulacija. Če ne drugo, bo prav gotovo prineslo ene rezultate in to je to, da bo spodbudilo tako ali drugače, da bodo te poslovodne osebe na nek način postale bolj pozorne na to, kakšna je najnižja plača v podjetju ali skupini. In mislim, da je to tisti glavni cilj, ki ga zasledujemo. Torej, če bi recimo, recimo temu, želeli ohraniti plače, kot jih imajo sedaj na takšni stopnji, bi seveda se to moralo preliti oziroma odražati tudi na najnižjih plačah v podjetju. In mislim, da je to glavni cilj, ki ga je potrebno doseči, torej da se v bistvu tisto, kar se v podjetju pravzaprav ustvari, na nek način tudi ustrezno porazdeli med vse, ki ustvarjajo to vrednost. Zdaj ne nazadnje ne more biti tako velik razkorak med poslovodstvom in tistimi, ki dejansko ustvarjajo to vrednost, torej zaposlenimi, tisti, ki dejansko delajo v podjetju. Govorimo namreč o razmerjih 1 proti 18 ali pa 1 proti 20 in zato je potrebno vezati ta 2 ekstrema, torej najnižjo plačo in najvišjo v podjetju. Samo na tak način bomo, dobro, bom rekel, prisilili poslovodstva, da na nek način vklopijo malo tega socialnega čuta, predvsem pa odgovornega upravljanja v podjetju. In mislim, da je odnos, ki se kaže tudi v teh razmerjih do zaposlenih, in tudi potem učinek, ki ga ima do same motivacije, in tudi odnos znotraj podjetja lahko zelo pomemben, če se te razlike zmanjšajo. Zdaj, kar se tiče nekonsistentnosti, državna sekretarka je omenila, da ni možno teh stvari preveriti. In mi smo skladno tudi s tistim, kar je bilo opozorilo Zakonodajno-pravne službe, pripravili amandma, ki to nekonsistentnost, če hočemo, odpravlja. Tako da je ta pomislek na nek način odpravljen. Kar se tiče primerjalne ureditve z drugimi državami, mislim, da smo na različnih področjih lahko neprimerljivi, lahko bi pa temu rekli tudi, da bi lahko na nek način začeli razmišljati onkraj tega, da samo kopiramo tisto, kar se dogaja v tujini oziroma kakšne so ostale ureditve, in da se začne tudi ustvarjati neke zakonodajne predloge, ki so, lahko rečemo, inovativni ali pa pionirski iz tega smisla, ampak, še enkrat poudarjam, mislim, da je ta ukrep, torej omejiti in predvsem pa postaviti razmerje pač tako, kot predlagamo, torej da se to razmerje postavi, vezano na najnižjo plačo v podjetju. Nekaj, kar zasleduje tudi nek dolgoročni cilj in to je cilj večje demokratizacije, transparentnosti tudi, če hočete, v podjetjih, večje pravičnosti, že s tega samega vidika prerazporeditve tistega, kar podjetja ustvarjajo. Tako da tudi ugovor, ki je bil tako ali drugače že izpostavljen, da bi to povzročilo na nek način tudi odhod ključnih kadrov ali pa tega, je, mislim, to je tudi v mnenju Vlade, je na nek način neupravičen, zato ker smo videli situacijo oziroma že sedaj so prejemki takšnih, na takšnih mestih v tujini bistveno višji, pa se naši menedžerji ne odločajo za to, da bi množično se šli zaposlovat v tujino, ampak ostajajo tukaj. Ampak to je verjetno manjši problem. Večji problem je ta, da bi morali dejansko na nek način začet razmišljat o bolj družbeno-odgovornem vodenju podjetij, predvsem tistih, ki so v državni lasti. Seveda v Levici bi tak model videli kot univerzalen. Ampak tisto, kar se da v tem trenutku narediti, je to, da se seveda kot država postavi nek vzorec, nek model, ki bi potem dejansko tudi vplival na ostale družbe. Mislim pa, da živimo v času, kjer bo potrebno začeti razmišljati veliko bolj razvojno in v tem okviru je potrebno razmišljati tudi o vseh zaposlenih. Seveda tu imamo potem še dodatno krepitev vloge zaposlenih pri odločanju podjetij in tako dalje, ampak to so vprašanja za neke druge zakone oziroma smo to tudi že drugače predlagali. Tisto, kar pa je trenutno korak, in tisto, kar je pomembno, vsaj mislim, vsaj to je naše stališče, je to, da se dejansko naredi konec tem ekstremnim izdatkom, ki so bili tudi velikokrat sredstvo za izčrpavanje podjetij, seveda ne edino ali pa poglavitno, ampak eno od… Tako da, skratka, zamenjati je treba paradigmo tega, da so vodilni v podjetjih motivirani zgolj s plačilom, ker to je dokazano, da ni garant ali pa zagotovilo za dobro poslovanje podjetja, ampak da imajo seveda tudi nek drugi cilj v mislih in to je to seveda, da celotna družba, pa seveda tudi tisti, ki so zaposleni in delajo za to družbo, na nek način dobijo tudi ustrezno plačilo za to, kar delajo.