Najlepša hvala predsednica, lep pozdrav vsem, prav posebej tudi gostjam projekta dneva z poslanko.

Zdaj to kar predlagamo je sprememba zakona, ki je bil sprejet pred osmimi leti, 4. marca 2010 je namreč v Državnem zboru bil sprejet Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti. V skladu s tem veljavnim zakonom so direktorji teh družb opravičeni do osnovnega plačila spremenljivega prejemka za uspešnost poslovanja in odpravnine. Zdaj zakon je osnovno plačilo določil v razmerju s povprečno bruto plačo v podjetju, bolj podrobno to razmerje sicer ureja uredba, vendar je načeloma osnovna plača poslovodnih oseb z zakonom omejena petkratnik povprečne bruto plače v podjetju. Omejitev je bila s tako imenovanim Lahovnikovim zakonom vpeljana zaradi, predvsem zaradi ekscesnih izplačil, ki so se dogajala ne glede na poslovno uspešnost družb in nemalokrat tudi navkljub slabemu poslovanju teh subjektov. Spomnimo se recimo leta 2008, ko je takratni direktor Luke Koper, gospod Časar prejemal več kot 25 tisoč evrov bruto plače ali kar je bilo takrat sedemnajstkratnik povprečne plače oziroma petinštiridesetkratnik veljavne minimalne plače, ali pa recimo tudi prvega moža Telekoma gospoda Dremlja, ki je povprečno prejemal 23 tisoč evrov mesečno. Zdaj zanimanje za najvišje stolčke navkljub omejitvam ni niti slučajno splahnelo, omejitev pa direktorjev tudi ni pregnala v tujino, to je na nek način že ugovor tistemu kar je tudi vsebovano v mnenju Vlade. Zdaj oče zakona gospod Lahovnik je tako štiri leta po sprejemu tega zakona dejal, da ne pozna nobenega primera, ko bi se kaj takega pravzaprav sploh zgodilo. Tako, da po sprejetju tega zakona nismo videli kolon nekih menedžerskih beguncev, če jih naj tako imenujem, ki bi bežali za boljši kruh v tujino, ampak ravno nasprotno, ostali so in še naprej delali izključno za lastno korist. Zdaj splošna veljavnost zakona se je leta 2012 začela krhati, prvo oziroma najprej s sprejemom Zakona o slabi banki oziroma Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank, ki je te omejitve za poslovodne osebe na DUTB razveljavil, na to pa kasneje še s sprejemom Zakona o Slovenskem državnem holdingu, ko so bile te omejitve odpravljene še za podjetja pod okriljem SDH. S tem je takratna Vlada Alenke Bratušek vrnila, se je vrnila k tej neoliberalni dogmi, da prenizke plače direktorjev onemogočajo zaposlovanje vrhunskih in odgovornih strokovnjakov, in to kljub temu, da veljavna omejitev v bistvu še vedno dopušča izredno visoke prejemke, to moramo poudariti. Tako, posledica tega je bila recimo, na primeru DUTB, da smo videli do kakšnih ekscesnih izplačil managementov je pravzaprav prišlo, spomnimo se samo 37 tisoč evrov visoke mesečnega izplačila izvršilnemu direktorju DUTB in 23 tisoč evrske mesečne plače takratne vodje upravljanja terjatev bank. Vse to kljub neodgovornemu, negospodarnemu, tudi neučinkovitemu upravljanju z DUTB. Še več, za slabo opravljeno delo so razdelili še visoke nagrade in tega se pravzaprav ne izmišljujem oziroma niso to neki podatki, ki si jih izmišljujemo mi, to je leta 2015 ugotovilo samo Računsko sodišče in tudi Državni zbor se je z temi ugotovitvami seznanil, še več, razkriti so bili celo interni dogovori upravnega odbora kako zaobiti veljavno zakonodajo, torej zakon, ki ga danes obravnavamo in računovodski triki s katerimi so poslovodne osebe kljub sklepu Računskega sodišča ohranili izredno visoke plače. Zdaj veljavni zakon tako danes za DUTB in SDH ne velja, sta izjemi od te regulacije in v ostalih podjetjih v večinski državni lasti pa ne prinaša želenih učinkov oziroma tisto kar je, kar se je skušalo z zakonom sploh doseči. Plače so si menedžerji zvišali z različnimi računovodskimi triki, na najnižje plače v teh podjetjih pa ta zakon nima nikakršnega učinka. Danes so plače direktorjev in članov uprav še vedno do petnajstkrat višje od najnižjih plač v teh družbah, zato v Levici predlagamo, da se višina plač poslovodstev v državnih in občinskih podjetjih omeji na petkratnik najnižje plače v podjetju, torej ne več povprečne kot to velja sedaj, ampak vezano na najnižjo plačo in seveda uvajamo možnost, da bi ta omejitev veljala tudi za DUTB in podjetja, ki so pod okriljem Slovenskega državnega holdinga. Zdaj, mesečne plače predsednikov uprav podjetij v večinski državni lasti se gibljejo povprečno med 10 in 15 tisoč evrov, kar je trenutno osemnajstkratnik bruto minimalne plače ali pa devetkratnik bruto povprečne plače v Sloveniji. Predsedniki uprav tako prejemajo tudi do 200 tisoč evrov bruto prejemkov letno, medtem, ko letni bruto prejemek zaposlenega z povprečno plačo ne doseže 20 tisoč evrov. Torej prejemek minimalne plače pa ne prileze niti do 10 tisoč evrov, tako, da menedžerji v enem letu zaslužijo toliko kot delavci, ki delajo v teh podjetjih v 20 letih. Zdaj tako velikega razkoraka v prejemkih zaposlenih v posameznem podjetju ni mogoče zagovarjati ne s stališča večje produktivnosti, ne s stališča večje odgovornosti samih vodilnih kadrov, v resnici pa je še težje ta razkorak opravičiti iz vidika družbene pravičnosti in tudi v luči dejstva, da plače številnih zaposlenih komaj zadoščajo za dostojno življenje. Poleg tega je dalje še tudi absurdno, da so plače menedžerjev tudi skoraj trikrat višje ali pa večje od plač ministrov, predsednika Vrhovnega sodišča, premiera, predsednika Vlade in ostalih najvišjih funkcionarskih plač v državi. Zdaj plača predsednika Vlade se giblje okrog 5 tisoč 500 evrov bruto na mesec, člani uprave družb Telekom Slovenija pa na primer prejemajo do 12 tisoč evrov mesečne bruto plače, pri čemer tu seveda niso všteti variabilni prejemki, torej ta variabilni del plače, povračilo stroškov, bonitete in vse ostale ugodnosti, ki pridejo s tem. Tako, da skupaj nanese mesečni bruto prejemek najbolje plačanih v Telekomu Slovenije 15 tisoč evrov in enako je pravzaprav v podjetjih v občinski lasti. Zdaj pred časom ste lahko brali v enem od častnikov primere iz mestne občine Ljubljana, kjer povprečna mesečna bruto plača direktorja javnega podjetja Energetika recimo dosega 9 tisoč 133 evrov, plača direktorice Javnega holdinga Ljubljana 8 tisoč 812, medtem, ko župan prejema 4 tisoč 155 evrov bruto mesečne plače. Zdaj, jaz mislim, da nihče ne more trditi, da je delo menedžerja zahtevnejše ali bolj odgovorno od najbolj izpostavljenih javnih funkcionarjev, sploh recimo članov vlade, ki na nek način, recimo predsednika Vlade pa ministrice za finance, ki bdita nad državnim proračunom, zato nikakor ne more biti opravičljivo, da imajo te osebe, torej poslovodne osebe v teh družbah dvakrat do trikrat višje plače. Zdaj največja pomanjkljivost Lahovnikovega zakona je bila v tem, da v ničemer ni vplivala na položaj najslabše plačanih v podjetjih, ta Lahovnikov zakon namreč dovoljeno višino osnovne plače, še enkrat poudarjam, določa v razmerju z povprečno plačo in takšna ureditev v resnici na koncu omogoča to, da se dviguje najvišje plače, ne, da bi se to poznalo pri najnižjih, kar je na nek način naš osnovni cilj ali pa naše osnovno vodilo pri tej noveli. Zdaj, z dvigom plač srednjega menedžmenta in bolje ali pa dobro plačanih delavcev se je tako dvigovala tudi statistična povprečna plača v podjetju, kar je omogočilo nadaljnji dvig že tako visokih menedžerskih plač in to je vzpostavilo nek začaran krog, ki je seveda omogočal dvigovanje najvišjih plač, nikakor pa ni vplival na najnižje plače, ki so v veliko primerih priklenjene na minimalno plačo. Zdaj omejitev plač v razmerju med najvišjimi in najnižjimi plačami, kar predlagamo v Levici, pomeni, da bo dvig najvišjih plač mogoč le v primeru ali pa le pod pogojem, da se bodo dvignile tudi najnižje plače in, da bo tako stagnacija ali padanje plač najslabše plačanih delavcev pomenila tudi stagnacijo ali padanje plač tistih, ki družbo vodijo. Zdaj velika kriza iz leta 2008 je jasen dokaz, da visoke nagrade in plače za menedžerje ne prinašajo ali pa niso noben garant za dobro ali pa boljše poslovanje podjetij, krizo so namreč ravno povzročile privatne banke, katerih menedžerji so dobivali astronomske, ekscesne plače in nagrade, izgube, ki so jih ustvarili pa smo morali plačati vsi prebivalci in prebivalke praktično vseh držav sveta. Tisti, ki upravljajo podjetja tako pri tistih, ki upravljajo podjetja, torej ne sme jih voditi kratkoročni zasebni interes po višji plači, nagrad, ampak dolgoročni razvoj družbe in seveda kvaliteta delovnih mest. Za omejitev razlik med najvišjim in najnižjimi plačami v vseh podjetjih v večinski državni ali občinski lasti na ena proti pet predstavlja tako prvi korak k izboljšanju ne le socialno-ekonomskega položaja delavstva, ampak tudi korak k, dajmo reči temu, bolj pravičnemu, bolj družbeno odgovornemu in seveda tudi demokratičnemu vodenju družbene lastnine.