Hvala lepa, gospod predsednik.

Hvala prejšnji govornici Jadranki. Zelo nazorno prikazano, tukaj akademsko, ampak za nas zelo realna vsebina. Javljam se s fronte, tik pred strmoglavljenjem Seviqc Brežice. S politiko se pravzaprav pogovarjamo, opozarjamo že dalj časa, vse od začetka mandata te Vlade. Verjamem, da je bil moj predlog ministrici Julijani dokaj naiven, ker sem pač predlagal neko drugačno razporeditev sredstev med institucijami in nevladnim sektorjem. To se je seveda podtalno nadaljevalo s stigmo, da če zagovarjamo možnosti za nevladni sektor, da rušimo javne zavode, kar je čista stigma, daleč od resnice. Ker mislim, da ves čas nisem bil kaj zelo uspešen z opozarjanjem na težave, bi vam zdaj v tem zadnjem trenutku dal mogoče neko primerjavo. 35 let smo vozili sijajno letalo, Suhoj 25, mislim, da je bilo tako, zdaj so nas sestrelili - katapultiral sem se, pristal na zemlji, ranjen, ampak še vedno dokaj dobro oborožen. Ampak sem sam. In zdaj je vprašanje ur, dni, kaj bomo naredili. Jaz sem se na nekaterih naslovih izgovoril, da je tale seja danes zvečer, se pravi, lahko dajem odgovore jutri. Ampak, gospodje, dame, prišla je ura streznitve in očitno je politika pokopala ta festival, ne glede na uspehe, ki smo jih dosegli.

Mogoče toliko za uvod. Zakaj sem šel s projektom, ki sem ga začel 1982 v Radovljici, leta 1997 v Brežice - zato, ker tam se tega ni dalo delati. Vse »pufe«, ki sem jih imel še v Radovljici, sem nesel s sabo v Brežice. Edino, na kar sem stavil, je bila sijajna viteška dvorana, zaprašena, zanemarjena, minimalno se je tam dogajalo. Danes ta dvorana cveti. Moja žena je selektor pri javnem skladu, danes je imela ogled v Tržiču in me je spomnila pravzaprav, ko smo leta 1982 začeli v Brežicah projekt, ki je danes zrasel v Seviqc Brežice, sta bila Radovljica pa Tržič zelo podobni mesti. Radovljica danes turistično cveti, Tržič je pa, oprostite, če je kdo od tam, rahlo »zabačena« provinca. Jaz se v tem trenutku pravzaprav niti ne bojim povedati kakšne grenke kapljice, ker tako ali tako bomo verjetno zaključili in je čisto vseeno, kaj se zgodi. Ocenjevanje - dobili smo 56 točk. Pred štirimi leti, pa dvomim, da je bila letošnja prijava manj vreden projekt kot tisto pred štirimi leti, prej smo naredili velike korake naprej. Smo za obdobje 2014 do 2017, to je bilo ocenjevanje verjetno 2013, dobili 89 točk, pa vem, da sem imel pripombe na ekspertno komisijo. In seveda kot vedno pri tem, ekspertna komisija je najbolj pametna, pripomb se ne upošteva. Letos smo dobili 56 točk. Obtožujem to komisijo. Ker zdaj ne vem, kdo sedi v njej, si to lahko dovolim, da je bilo to politično rušenje tega projekta, zakaj, ne vem; mogoče zato, ker tudi jaz opozarjam na določena nesorazmerja. Razpisi, cela kvota je šla z 2 milijona 850 na 2 milijona 500, za glasbene programe z milijona na 700 tisoč, največji upad. Govorim o stvarnih podatkih, tako kot je minister prej rekel. Subvencijo v obdobju 2010 do 2013 nam je pogodba določila na 145 tisoč 500 evrov, ampak že v letu 2012 je bilo to znižano za 20 %, smo padli na 116 tisoč 400. Ko sem mislil, da bomo z novim razpisnim obdobjem kaj povišali, je to še padlo, na 95 tisoč. Nekako sem upal, da bomo vseeno za naslednja štiri leta ostali pri istem, vsaj kolikor toliko podobnem. Komisija pravi, ja, deset koncertov je pa premalo za projekt, programski razpis. Če bi dobil za deset koncertov, kolikor sem jih prijavljal, pa sem se s tem samo prilagajal ekonomski situaciji, bi bilo 120 tisoč, kolikor je bilo maksimalno možno, bi dobil po koncertu 12 tisoč evrov. Festival Ljubljana, ki ga verjetno vsi poznate, je povprečno velik dogodek, govorim po telefonskem pogovoru z Arkom Brlekom, okrog 26 tisoč evrov. Ne morete delati kompetentnega festivala za 50 ali pa 100 tisoč evrov. To je isto kakor so zahtevali, da bo tisoč reichsmark en hrošč. Ne gre. In seveda, potem je problem pri črpanju sredstev, ker če nimaš doma podpore, potem ne moreš ničesar potegniti. Kolaps se je zgodil zaradi tega, 9. oktobra je bil rok za prijavo. Pričakoval sem, res, iskreno sem pričakoval, da bo v decembru mogoče že podpisana pogodba za naslednja štiri obdobja. Rad bi se zahvalil Primožu Kristanu za izjemno kooperativnost v teh štirih letih. Mislim, da je on osebno zelo veliko pomagal pri premoščanju problemov, ki so nastajali ne samo iz premalo sredstev, ampak tudi iz dinamike. Dinamika je zelo pomembna kategorija. Kdaj nekaj pride? Ampak odločbo smo dobili 11. januarja, okrog dvanajstih dopoldne sem odprl kuverto, mogoče ob pol enih in je bil seveda šok, ker jaz sem bil ves čas nekako prepričan, da se bomo mogoče pogajali o neki spremembi subvencije. Zdaj je bilo to črtano, totalno. In smo se znašli v položaju, ko pravzaprav nas bodo razmere zrezirale, točno tako kot sem dal primerjavo s prejšnjim pilotom. Zdaj ni več časa za igro. Zdaj ni več časa, da bomo čakali na druge razpise. Jaz potrebujem cash. Zdaj, takoj, da rešim situacijo. In tukaj je odgovornost slovenske politike ali želite mednarodno prepoznavno Festival / nerazumljivo/ Brežice. Mogoče čisto samo nekaj. Sem član REMA, Reson / nerazumljivo/, Evropska mreža za staro glasbo. Leta 2000 je ta mreža nastala. Član sem od leta 2002. Član sem na predlog direktorja Festivala v Utrechtu. Festival oude musizek Utrecht, ki ga je takrat nizozemska Vlada, takrat Slovenija še ni imela veleposlaništva v Ljubljani, delali smo čez veleposlaništvo na Dunaju, ki je pokrivalo Slovenijo. Ker sva z gospodom Van Herdiem, ki je bil tam kot kulturni etaše ali podobno, mi je pomagal narediti razpis za nizozemsko Vlado. Nizozemska Vlada je kot inšpektorja, kdo je zdaj ta festival, poslala direktorja Utrechtskega festivala. Cel dan smo bili skupaj, kosilo, popoldne, sprehod, še ena večerja, potem skupaj smo zvečer nekam šli in je poročal z velikim navdušenjem. Mi smo takrat od nizozemske Vlade dobili mislim da 22 ali 23 tisoč evrov. To je bil tudi šok, ampak v drugi smeri. Kakšna referenca je prišla od nekje drugje. Samo pošljejo direktorja pa vidi za kaj se gre. Festival v Utrechtu je verjetno vsaj do nedavnega bil eden prvih festivalov za staro glasbo v svetu, tako da to ni bila neka figura ali neka lutka. To je bil zelo kompetenten gospod. In takrat je on tudi meni rekel, je rekel, včlani se v to, ti moraš iti v REMA. Ko sem prišel v REMA, nas je bilo, mislim da 15, med 10 pa 15 člani. Bil je Ambrone, ki je, iz katerega je REMA zrasla, bil je Utrecht, bil le Antwerpen, bila je British early music network pa še nekaj festivalov. Danes ima REMA 87 članov najuglednejših festivalov, v glavnem festival, nekaj je takih članov, ki niso festivali kot je European union baroque orkhestra, ampak ga imamo za člana zato, ker je edukativno zelo pomemben. Je nekaj individualnih članov. Allen Brine, ki je postavil REMA, je nas častni predsednik, ni festival in je član. V REMA sem ves čas v boardu, board of directors, ki ima okrog 14 članov, mesta v Executive board, ki ima 5 članov nisem sprejel, ker bi bilo preveč dela. Glasovanje je tajno. Članstvo me priznava kot pomemben festival. Lansko oziroma oktobra 2016 smo že drugič delali kongres REMA oziroma srečanje REMA v Sloveniji. Pri 80 članih, izračunajte, dve do tri srečanja imamo na leto, ker so Helsinki propadli, so se obrnili name. Bilo je vprašanje, ali bo Bruselj ali bo Slovenija in je Slovenija dobila pred Brusljem. V Celju smo naredili, od Celja sem dobil 1800 evrov za tri koncerte, dve konferenci, dva mednarodna videa, ki sta bila posneta, za konferenco REMA in potem ko sem rekel, poskušajmo poiskati mogoče poti, da bi našli neke boljše oblike, ker Celje ima le tri zvezdice, ne katerekoli, ne hotelske, Maistrove in, ja, gospod Ramovš, saj smo vas najboljše ocenili, kaj se pa razburjate iz kabineta župana.

Konec septembra sem na predsednika Vlade naslovil odprto pismo, kjer govorim o tem noter. To je objavljeno na naši spletni strani, ga lahko vidite. Zdaj smo nekako sestavili neko koalicijo za kulturo in umetnost, ki je teh 8 zahtev dopolnila še s tremi in bomo verjetno v naslednjih dneh to še malo dogradili, če bomo še med živimi. In upam, da bodo tudi politične stranke znale malo opredeliti kaj imajo. Ko sem enkrat na neki občini rekel, bodite veseli, da imate nevladni sektor, ker vam dela brez pogodb, pa ne ve koliko bo dobil denarja, podprite jih, sem postal tista črna packa, ki jo je treba eliminirati. Potema, REMA je postavila nacionalne komiteje, da bomo lažje obdelovali evropsko sceno, da ni vse en kotel, ampak so… Na moj predlog je bil ustanovljen komite za jugovzhodno Evropo, zato, ker nisem hotel biti v Višegrajski skupini, ker z Madžari, Poljaki, Čehi se pač nisem videl skupaj, ker razmišljamo tukaj bistveno drugače, kot vzhodna Evropa. Z Italijani pa tudi ne. Italijani imajo 15 festivalov ali 10 festivalov v REMA. Imajo svoj nacionalni komite in bi bil samo privesek. In REMA je na mojo pobudo najprej delala Slovénie … / nerazumljivo/ in potem ko sem jaz naredil neki »research«, sem videl da je tudi še v Bosni in Srbiji, da so člani, smo šli to zelo na hitro popravljati v Komite za jugovzhodno Evropo.

V projektu Emerging(?) smo med osmimi najpomembnejšimi partnerji, ki so prijavili(?). Z naslednjo prijavo se umikam iz partnerstva, ker nimam »štofa« doma, da bom to držal. Ker smo te možnosti videli, da ne gre, sem associated partner, kjer bom imel manj obveznosti, ampak nekaj bomo vseeno delali. In zato sem dobil 5 od 10 točk, tako je šlo ocenjevanje. Izrazito politično. Ne morem si drugače razlagati, upam, da se motim, ampak spet smo v nekem starem sistemu, ki mora postrgati tiste, ki štrlimo preveč ven. Počutim se zelo podobno kot jastreb v Vukovarju, kjer je držal fronto tri tedne del kot sta Tuđman in Milošević predvidela in je šel potem v zapor. Mislim, da se je potem rešil tega. To je naše stanje. Jadranka je povedala zelo akademsko, zelo v rokavicah in zelo lepo. Krivi ste pa vsi, ki veste za probleme, pa ste se delali tiho.

Se opravičujem.

In seveda, od marca opozarjam, tudi vladno stranko, naprej, predsednika, julija sva govorila po telefonu, se bomo zavzeli. Ko je bilo »sčekirano« pri Ministrstvu za finance, pa pri Ministrstvu za gospodarstvo, značilno pismo gospoda Počivalška, saj gospod Ramovš pa obvlada, naj se kar prijavlja na razpise. Kaj imam še za povedati?! Nič! Če v hipu, danes, jutri zjutraj ne dobim zagotovil kdaj bodo prišla sredstva, ampak da bodo na našem TRR, potem grem v gladovno stavko, ker nimam drugega izhoda. In bom uporabil zavarovalnino, življenjsko, se pa še nisem z agentom pogovarjal kako se to dela. Vem, da je v primeru samomora po treh letih to naravna smrt. V samomor ne bom šel, ker jaz od tega ne bom imel nič, v večna lovišča grem pa tudi lahko tako, da še malo opazujem, kaj se bo dogajalo okrog mene, bi me prav zanimalo. In boste imeli še drugih / nerazumljivo/, pa bo še tretji prišel, pa še četrti.

Toliko. Upam, da se bo slovenska politika, ki je odgovorna za to situacijo, streznila in ta scena, ki jo imate je izjemna, Provi valtel(?), Carmina Slovenica, Mota festival, Janez Janša, Maska, mislim, malo preveč je vsega tega, da se lahko hecamo. In vas pozivam, resno vas pozivam, da se urgentno naredi situacija. Mi smo tukaj pripravljeni sedeti tudi vso noč. Jutri zjutraj, do kadarkoli. Bomo črtali udeležbo na Prešernovi proslavi, tam sedet je tukaj bolj pomembno, da se dogovorimo kaj lahko naredimo. Parlament je vodstvo države, Vlada mora poslušati parlament - ali se motim?! In bi res prosil, da se naredi neke konkretne korake, ne pa samo, da se posluša, ja, saj bodo razpisi.

Hvala.