Hvala lepa za besedo. Jadranka Plut, predsednica Asociacije.

Prvo, preden začnem, bi rada gospodu ministru dala tale kup in gospodu predsedniku Odbora za kulturo, namreč tukaj je, smo sprintali vse te mednarodne podpore, ki so prišle iz različnih evropskih držav in širše, to se pravi pisma podpore, ki so jih pošiljali nevladne organizacije, javni zavodi, univerze, profesorji, umetniki in tako naprej, tudi sindikati. Približno govorimo o 80 organizacijah in 40 posameznikov in pisma še vedno prihajajo, to ni končen seznam, ampak tukaj so vključene vse, tako kot rečeno, evropske države in tudi mednarodna javnost. Zdaj pa preden, prvo bi rada samo eno stvar poudarila. Mogoče tokrat bomo še enkrat par stvari pojasnili, ki so bile v bistvu začete na odboru Nacionalnega sveta za kulturo, ko smo imeli tudi pod 3. točko problematiko 4-letnega programskega razpisa. Žal na tej seji minister takrat ni bil prisoten, zato bi rada poudarila in še enkrat prebrala oziroma predstavila ta stališča, ki smo jih takrat predstavili. Se pravi za nas rezultati tega javnega razpisa za izbor javnih kulturnih programov na področju umetnosti, ki jih bo v letih 2018-2021 sofinancirala Republika Slovenija, so še enkrat potrdili, da ta kulturna politika na področju nevladnih organizacij in samozaposlenih, pa poudarjam še enkrat, najbolj prekariziranemu segmentu kulture, je neurejena in da v vseh teh letih so ponovno manjkali konkretni sledljivi ukrepi za njihov stabilnejši razvoj. Kje se pa to po našem mnenju odraža? 1. točka, postopno zmanjševanje sredstev. Prvo je seveda treba poudariti, da je 4-letni programski razpis mehanizem, ki omogoča razvoj neodvisne kulture in je ključen motor razvoja in zaposlovanja v nevladnem sektorju v kulturi. Ta sektor pa, kakor smo tudi slišali, doživlja, vrsto let se sooča z rezi, kadrovsko in infrastrukturno podhranjenosti. Če vzamemo podatke CNVOS, delež zaposlenih v nevladnih organizacijah v Sloveniji je 8 promilov, metem ko je povprečje v državah Evropske unije 5,42 %. Države Evropske unije v povprečju namenjajo za nevladni sektor 2,2 % BDP, v Sloveniji govorimo o 7 promilih. Mislim, da so podatki dovolj zgovorni. Na drugi strani pa so nevladne organizacije v kulturi, še enkrat poudarjam, v evropskem vrhu po črpanju evropskih sredstev. In ravno tukaj, v tem, pri tem razpisu poudarjamo, da so izpadle organizacije, ki večinoma črpajo evropska sredstva, kjer jim Ministrstvo za kulturo financira 20 do 30 % njihovega programa, vse ostalo si zagotavljajo z evropskimi sredstvi in na lokalni ravni. Seveda zato, da lahko prinesemo evropski denar, potrebujemo, kaj, potrebujemo stabilno domače okolje, potrebujemo tako imenovani »matching funds«. In z izpadom teh organizacij, katerim seveda odličnost, to je bilo tudi povedano, priznavajo tudi strokovne komisije. Ne nazadnje izpadle so organizacije, ki so dosegle oziroma presegle prag za vstop v financiranje programskega razpisa. Prag je bil 81 točk, nekatere organizacije so dosegle 86, 90 točk. Na drugi strani imamo organizacije, ki so izgubile 30 in več %, se pravi ne reže se nevladnemu sektorju samo pri tem razpisu. Treba gledati, da je to kulminacija, to se pravi, da se ti rezi samo stopnjujejo. Da ne govorimo o temu, da ta kafkovski položaj, v katerem so se znašli NVO in samozaposleni, ponovno potrjuje, da je kulturna politika razpis vzela kot glavno orodje, kako onemogočati razvoj in obstoj nevladnega sektorja v kulturi. Kljub temu, da že vrsto let v Asociaciji Ministrstvu za kulturo ponujamo partnerstvo, dialog, ponujamo mehanizme, ki ga podpira tudi strokovna javnost, za stabilnejšo podporo obstoječih kakovostnih NVO, kot tudi spodbujanje prihajajočih novonastalih NVO. Govorimo o temu dialogu, ki je bil že izpostavljen. Mi smo pripravili že skladovnice predlogov, kako naj bi se ti mehanizmi financiranja nevladnih organizacij in samozaposlenih, dajmo temu reči, premaknili v tisto smer, kjer si, verjamem da, vsi želimo, vključno z Ministrstvom za kulturo. Tega ne beremo niti v razpisnih dokumentacijah niti v nacionalnem programu za kulturo niti v krovni zakonodaji. Razlog za zmanjševanje sredstev Ministrstvo za kulturo seveda v javnosti pripisuje zviševanju sredstev za javne zavode in plače njihovih direktorjev. Oprostite, gospod minister, prvič slišimo, da je samo 2 in pol milijona šlo na račun plač in 9 milijonov za evropske projekte. Pred tem smo pa poslušali, da so ta sredstva pridobljena šla vsa v plače oziroma v javne zavode. / oglašanje iz dvorane/ Smatramo, da tu gre za ponovno zavajanje, kajti po zdaj zbranih podatkih direktorji javnih zavodov niso bili deležni zviševanja plač in javni zavodi so ravno tako v letošnjem letu doživeli od 3 do 5 % znižanja sredstev v primerjavi z lanskim letom. Ministrstvo za kulturo je že v osnutku nacionalnega programa za kulturo začrtalo svojo strategijo kulturne politike, ki gradi predvsem na iskanju nesorazmerij med sektorji, panogami in geografskimi območji. Če citiram kolega iz gledališče, ki je prispeval tekst za kulturosfero, mesečno glasilo Asociacije: »Nesorazmerja so prikazana kot potencial reševanja na način - nevladniki, sredstva za vas se nahajajo v javnem sektorju; filmarji, vaš denar imajo muzeji; Bela krajina, išči novce v Ljubljani in Mariboru in tako naprej.« Mi pa že ves čas poudarjamo, kulturo je treba gledati kot ekosistem. Če porušiš eno ravnovesje - se pravi, govorimo tukaj o javnem sektorju in nevladnem sektorju, govorimo tukaj v javnih zavodih, nevladnih organizacijah, samozaposlenih, ljubiteljih - če porušimo eno razmerje, bo ta ravnovesje ekosistema razpadlo. In, minister, še enkrat poudarjam, o teh evropskih sredstvih, o katerih govorite, Ministrstvo za kulturo vztraja s krčenjem sredstev za nevladni sektor, in sicer tokrat z izključevanjem možnosti prijavljanja nevladnih organizacij na razpis, kar ste omenili, karierne perspektive, sredstva iz socialnih, socialnega pač, evropskega socialnega sklada. Prijavitelji so bili lahko samo javni zavodi, kjer je za zaposlitev za polni delovni čas za 12 mesecev bilo namenjenih 15 tisoč evrov, kar pomeni 100-procentno financiranje. Na drugi strani je pa bil tudi razpis seveda odprt za nevladne organizacije in javne zavode, tako imenovani razpis Podporno okolje, na katerega so se lahko nevladne organizacije prijavile, ampak bilo je na voljo samo 6 tisoč evrov za zaposlitev s polnim delovnim časom za 12 mesecev, kar pomeni, da ostalih 60 % si je ta ubogi nevladni sektor moral zagotavljati sam kljub rezom. Nerazumno je tudi za nas, da se dogajajo seveda ti rezi v času, ko se bahamo s konjunkturo, gospodarsko rastjo in tako naprej. Sprašujemo se, kdo je deležen te konjunkture. Kot kažejo rezultati na področju umetnosti, ustvarjalke in ustvarjalci zagotovo ne. Se pravi govorimo o tistih, ki danes živijo pod pragom revščine, to jih je 50 %. Če začnemo pri samozaposlenih, ki ne zaslužijo niti za minimalno plačo. Radi, zato bi radi pojasnilo Ministrstva za kulturo, kam so šla ta višja sredstva v integralnem proračunu za kulturo. Seveda nekaj smo tega slišali, ampak seveda ne dovolj. In ključen moment, zaradi katerega smo tudi danes bili deležni velikega protesta oziroma tudi ne nazadnje tiskovne konference, kjer so vsi, tako javni zavodi, nevladne organizacije, sindikati, samozaposleni, poskušali s seveda ukrepi, ki jih je Ministrstvo za kulturo nam čez noč dejansko brez dialoga posredovalo v javno razpravo, govorimo o tako osnutku nacionalnega programa za kulturo, kot predlogu krovnega zakona, kjer so vidni ti ukrepi, ki bodo še bolj udarili po kulturi in umetnosti, ampak govorimo zdaj o pomanjkanju dialoga tudi glede te teme, zaradi katere smo danes tukaj, to se pravi 4-letnega programskega razpisa. Tukaj je treba poudariti. Ta težava se je pojavila že pred 4 leti, zato smo ustvarjalci in ustvarjalke tokrat že aprila 2017 sedeli, se pogovarjali o temu in spisali predloge, kako te mehanizme tega razpisa izboljšati. 20 strani je dobilo Ministrstvo za kulturo predlogov, ki so prišle iz terena, ki, verjamem da, najbolj pozna potrebo in najbolj pozna tudi probleme, s katerimi se soočajo ustvarjalci in ustvarjalke. Seveda ministrstvo na koncu ni upoštevalo nobenih naših pripomb ter jih ni jemalo na partnerski način. Seveda objavili so kompleksen razpis z nejasnimi formulami, ki so jih brez ustreznih pojasnil po objavi nekajkrat celo spreminjali, podajali med seboj navzkrižne odgovore na enaka vprašanja in se navkljub številnim pozivom to izteka razpisa mesec in pol niso želeli srečati z nami in prisluhniti našim predlogom, kako lahko razpis v dobro vseh izboljšamo. Še enkrat poudarjam, tudi nam ni v interesu in tudi verjamem, da ministrstvu, da se zdaj ukvarjamo s tožbami, da se zdaj ukvarjamo, zdaj pogovarjamo o teh problemih, ki bi jih bilo potrebno rešiti takrat, ko so bile rešljive. Da je na koncu prišlo do tega, da so bile številne organizacije ocenjene kot odlične, a so vseeno ostale brez sredstev, je za to pač za nas logična posledica neprimernega in nedialoškega postopka priprav in izvedbe razpisa. Lekcija, ki bi se jo ministrstvo lahko izognilo, če bi bilo pripravljeno na dialog in partnerski odnos z nevladnim sektorjem. Civilna družba v tujini kulturnemu ministrstvu ni sovražnik, temveč partner. Nevladnih organizacij se ne kriminalizira, temveč se jih podpira. Njihov razvoj je razvoj tako države in družbe. Torej pomanjkanje tega resnega dialoga, za katerega je tudi predsednik odbora na začetku lepo izpostavil, se tudi konkretno kaže v argumentaciji odločb 4-letnega programskega razpisa, ki so na eni strani kratke, nejasne, skope, prostora za dodatna pojasnila pa ni, saj je ministrstvo z izgovorom skrajšanja postopka pred dobrim letom in pol ukinilo prakso obvestila o odločitvi komisije pred končno odločbo. In to verjamemo, da je bil eden od mehanizmov, s katerih je bilo mogoče razjasniti morebitna ta neskladja pred njihovo končno odločitvijo in je bil pomembno orodje dialoga med stroko, odločevalci in nevladniki. Posledično so bile odločitve komisij bolj utemeljene, zaupanje v postopke pa večje, saj je bil ta bistveno bolj vključujoč. Torej po novem pravilniku neizbranim izvajalcem ostane zgolj seveda pravni spor na upravnem sodišču, za katero se bo verjetno odločilo kar nekaj organizacij.

In 3. točka, nerazumevanje in neprepoznavanje potencialov NVO. Večje nevladne organizacije, ki črpajo sredstva iz programskega razpisa, ne zaposlujejo samo svojega kadra, pa še zato večina kljub programskim sredstvom nima denarja, temveč skozi ta 4 leta delo ponujajo številnim ustvarjalkam in ustvarjalcem, ne nazadnje to počno tudi javni zavodi. Posledice so poleg odpuščanj in ukinitve programov lahko hude za cel sektor. Če se partnerji zaradi nedržavne podpore izkažejo za nestabilne, lahko to vrže slabo luč na vse ostale, zato jih nihče iz tujine ne bo jemal v konzorcije. Posledično nevladne organizacije v kulturi v Sloveniji ne bodo mogli več pripeljati od teh dodatnih sredstev, o katerih govorimo, ki so potrebna. S tem pač dolgoročno rušimo ključne razvojne potenciale slovenske kulture. Mogoče ti rezi ne zgledajo pač veliki v celostni perspektivi, a kar strukturno nadgrajujejo ostale problematične ukrepe in neukrepe za razvoj nevladnega sektorja v kulturi in dokazujejo ta manko razvojne kulturne politike. Lahko samo zaključimo, da ne gre za to, da so z razpisom nehali financirati eno organizacijo, temveč da gre za še en napad na celoten sektor. Mi smo v 4 letih, tako kot sem že povedala, dali že skladovnico različnih predlogov.

In ne nazadnje o dialogu, če govorimo o dialogu. Ministrstvo za kulturo ima dialoške, 2 dialoški skupini: dialoška skupina za dialog z nevladnim sektorjem in dialoška skupina za samozaposlene. Dialoška skupina za dialog z nevladnim sektorjem je ministrstvu, ko je prišel ven ta razpis, podalo mnenje, da naj umakne ta razpis, ki je škodljiv za nevladne organizacije in samozaposlene. Ta dialoška skupina ni dobila niti odgovora, zakaj ministrstvo tega ne želi umakniti. In to, še enkrat poudarjam, to za nas ni dialog. Če ministrstvo misli, da nekateri naši predlogi ne more jih upoštevati, bi pričakovali, da nam to argumentirano pojasni, zakaj ti predlogi ne bodo upoštevani. Ampak mi govorimo zdaj konstantno o temu, da – in imamo občutek seveda upravičen – da je tukaj nastal nek ne inkluziven, konstruktiven dialog, tako kot bi si pričakovali od neke demokratične države, ampak da gre tukaj za monologe. Zato predlagamo in seveda podpiramo tudi ta predlog, katerega je podal Nacionalni svet za kulturo, se pravi, da se poskuša najti neka sredstva, interventna sredstva, da se to nastalo škodo popravi, ampak tu poudarjam, to je gašenje požara, mi rabimo resne strukturne, razvojne razmisleke, kako nevladni sektor opolnomočiti in samozaposlene, seveda. Na drugi strani pa predlagamo še en sklep oziroma predlog. Se pravi, če govorimo o nekem interventnem zakonu, ki je namenjen v prvi vrsti pokrivanju nekih resnih problemov, ki se tičejo infrastrukture na področju javnih zavodov, kulturne dediščine in tako naprej, znotraj tega interventnega zakona bi se nam zdelo potrebno uvesti tudi sedmi cilj, kjer bi se zagotovila neka dodatna sredstva za projekte in programe poklicnih nevladnih organizacij v kulturi.

Hvala lepa.