Ja, hvala.

Zdaj, naloga je, če prav razumem, dvojna. Ena je nek širši pogled na problem financiranja kulture, druga je pa konkretno povezana s tem, mi razpisi, ne samo z enim. Gre za razpise na področju umetnosti v nevladnem sektorju, ki jih izvaja sektor za umetnost v okviru direktorata za ustvarjalnost. Zdaj, če o proračunu rečem nekaj, poskušam pač dati neke informacije, ampak relativno na kratko. Najprej je ob vsem tem, kar se pogovarjamo, treba upoštevati pač nekaj dejstev. Najprej to, recimo to, kar vedno znova radi ponavljamo, da je ob izbruhu finančne krize proračun Ministrstva za kulturo v nekem letu 2009 bil visok 204 milijone evrov in da so seveda takrat tudi sredstva za nevladni sektor glede na to, da so v nekem proporcionalnem razmerju do celote, bila višja, da je do leta 2016, ko je bil proračun najnižji, padel za 28 %, da pa so razen nekih določenih manjših odstopanj zakonske obveznosti ostale enake. Kajti treba je upoštevati, da je proračun Ministrstva za kulturo tako kot proračuni vseh ministrstev v veliki meri že zamejen z zakonskimi obveznostmi, se pravi, in med te zakonske obveznosti spadajo, v največji meri te zakonske obveznosti pomenijo plače v javnem sektorju kultura, ki jih je več kot 25 tisoč in da so te obveznosti seveda tudi iztožljive, bile so v nekem delu začasno suspendirane s tako imenovanim zakonom ZUJF, in da, ampak seveda v veliko manjši meri, kot je bil padec proračuna. Šlo je za približno 8 % znižanje plač, plus regres, pa napredovanja. Recimo, da je to 10, mogoče 11, 12 %, medtem ko je proračun, kot rečeno, padel za 28 oziroma blizu 30 %. In to je seveda naredilo glede na stanje 2004 zelo velik disproporc, ker so ne samo nevladni sektor v celoti in tudi posamezni programi, kjer ni toliko plač, pa tudi, če je javni sektor, seveda bili bolj prikrajšani kot tisti, kjer so plače glavni izdatek. To so predvsem javni zavodi, medtem ko nekateri drugi so pa več utrpeli. Tako so izrazito padla sredstva, kot vemo, poleg recimo teh umetnosti, o katerih danes govorimo, tudi za film, za knjigo, za vizualne dejavnosti, se pravi likovno umetnost in tako naprej. Zdaj od leta, lani in letos je proračun začel se spet dvigati, ampak je seveda še daleč od tistih 204 milijonov, ker če primerjate 204 takrat in 167 zdaj, to je približno 12, nekaj malo več kot 12 milijonov več kot lani, je treba pogledati, kaj je pravzaprav s tem zvišanjem. Ta zvišanja je v največjem delu namenjeno za financiranje evropskih projektov v okviru ministrstva ali pa javnih agencij. / nerazumljivo/ delujejo na področju kulture, se pravi JAK in SFC in JSKD. To je približno 9 milijonov in pol,(nadaljevanje je plan za porabo za evropske projekte letos. Približno, 1 milijon je predviden za povračila na področju filmskih produkcij tujih pri nas, to je Zakonom o slovenskem filmskem centru opredeljeno, kjer gre za privabljanje, da tako rečem tujih producentov in ostanek, to je 2,5, je na račun plač. Zakaj? Zaradi tega, ker z letošnjim letom oziroma s koncem lanskega leta se ukrepi iz naslova tako imenovanega ZUJF sproščajo in izdatki za plače, ki jih izplačuje ministrstvu, raste nekje v rangu, recimo 5 ali pa več milijonov glede na lansko leto. Tako, da tudi to, da je zdaj 2400 za te plače, iz teh 12 milijonov je še vedno ocena primanjkljaja za približno 2 milijona 400 ima ministrstvo še pri plačah primanjkljaja. Treba je vedeti, ker se včasih reče, ja pa saj se plače v javnih zavodih niso nič dvignile. Niso se nič dvignile glede na realizacijo, lansko, ampak morate upoštevati to, da so v začetku lanskega leta je bil primanjkljaj ministrstva za plače 5 milijonov 300 tisoč evrov, in da je to na koncu leta z enim prenosom iz proračunske rezerve bilo sanirano in če to upoštevate in to, da smo mi letos dobili 2 milijona 400 premalo za plače glede na sproščanje, potem je seveda prikazano stanje v proračunu enako kot je konec lanskega leta, ne pa enako kot je začetek lanskega leta, ko je ta primanjkljaj bil in ko mi nismo imeli denarja za decembrske plače v javnih zavodih na začetku leta. Tako da, toliko mogoče, to je eno pojasnilo.

Sredstev za programe mi niti lani niti letos nismo dobili več kot leta 2016. Tako, da mi razen nekaj manjših prerazporeditev pravzaprav nismo morali višati sredstev za programe. Imeli smo eno mini rezervo, ker je Ministrstvo za finance zahtevalo znižanje ocen materialnih stroškov javnih zavodov za nekaj procentov in iz tega ker smo lahko dali javnim zavodom za materialne stroške manj kot leta 2016 ali pa 2017, smo lahko minimalno zvišali tako kot, čeprav to ni opaženo, tudi sredstva za te razpise za področje umetnosti v nevladnem sektorju glede na leto 2016, je ta znesek bil 4 milijone 269 tisoč, leta 2017 - 4 milijone 276 tisoč, letos je pa 4 milijone 370 tisoč 500. Se pravi, za približno 100 tisoč evrov smo lani in letos zvišali, lani glede na 2016 in letos glede na 2017. Tisto kar je, poleg tega smo minimalno zvišanje naredili pri filmu, ampak kot pravim na račun tega ker so se proporcionalno nekoliko znižujejo sredstva za materialne stroške javnih zavodov na insistiranje, na zahtevo Ministrstva za finance. Treba je skratka vzeti v obzir, da je tam nekje 70, nekaj več odstotkov proračuna Ministrstva za kulturo so v naprej znane zakonske obveznosti, razen če je tako, kot pravim, ta zahteva Ministrstva za finance, ker ocenjuje da se lahko nekaj zniža. Se pravi, da ostane manj kot 30 % proračuna ostane za celoten nevladni sektor. Celoten pravim, kajti v nevladni sektor poleg teh umetnosti o katerih danes govorimo, sodijo tudi še drugi, sodi tudi film, sodi področje, ki ga pokriva JAK, knjige, itn. potem so pa še, kot vemo, organi v sestavi, Arhiv Republike Slovenije, inšpektorat za kulturo, itn., poleg nevladnega sektorja. Nevladni sektor je tam nekje v rangu 24, 25 milijonov, celoten, glede na leto 2014, kot je bil prejšnji večletni programski razpis, so sredstva v letu 2018 približno za 3 milijone 600 tisoč evrov višja kot so bila leta 2014. Del tega zvišanja gre na račun rasti števila samozaposlenih za katere se plačujejo prispevki. Tudi v zvezi s tem bi rad neke informacije, ki se pojavljajo, mimogrede, popravil. Od konca leta 2016, ko se je predvidevalo, da naj bi se število zmanjševalo, je to število zraslo, se pravi, v dobrem letu dni za več kot 5 %. Se pravi, da ni… / oglašanje iz ozadja/ Kaj? Še nekaj več ja, zaradi tega, tako da se, in to v dobrem letu dni kot pravim, tako da, učinek tistih danih ukrepov, če lahko tako rečem, ni tak kot se je predvidevalo, da bo, ampak je rast pravzaprav večja kot je bila prejšnja leta razen na začetku krize, ko je zelo veliko število arhitektov stopilo v status samozaposlenih.

Tisto kar bi, če postopoma pridem k razpisu. Že prej sem omenil številke, ki so namenjene za vse tri razpise. Zakaj govorim o treh razpisih? Zato, ker ti trije razpisi in so zamišljeni in delujejo kot neke vrste trojček. Zakaj? Zaradi tega, ker večletni programski razpis na katerem se podeli največ sredstev zajame vedno relativno majhno število izvajalcev, ker so z vidika financiranja nevladnega sektorja relativno, čeprav niso, ampak vendarle relativno visoki zneski in je bil letos ta znesek 2 milijona 500 za večletni programski razpis. Ampak ta razpis je treba gledati tudi v kontekstu večletnega projektnega razpisa in enoletnega projektnega razpisa. Eden izmed očitkov je, zakaj smo omejili, in da smo prvič omejili število, predvideno število izvajalcev, ki se bodo financirali. Moram povedati, da to ni res, da prvič je bilo število omejeno leta 2014, ko je bilo samo, ko je, mi smo letos rekli številko 28, takrat je bila številka 32 in ti štirje so bili na področju glasbe. In zdaj bi rad povedal, zakaj smo to naredili. Zaradi tega, ker je med izvajalci na področju glasbe, daleč največje število tistih, ki organizirajo festivale med narodi in je to njihova pravzaprav edina dejavnost. In če jih ni, na nek način silimo, da se prijavijo na večletni programski razpis, morajo, prvič, nekoga zaposliti, ker je tam pač ta pogoj in drugič, morajo pravzaprav še nekaj zraven delati, poleg tega, da organizirajo festival, ki so, za tega katerega obstajajo. In zaradi tega je bistvo dogovorov s temi izvajalci prišlo do tega, da se samo na tem področju zmanjša število glede na leto 2014. Samo na tem področju. Tako na področju uprizoritvenih umetnosti kot na področju vizualnih umetnosti in na intermedijskih umetnosti je ostalo število enako kot je bilo že leta 2014. Na področju, kot pravim, te glasbene, je pa / nerazumljivo/ in samo tam so se tudi sredstva znižala. Proporcionalno glede na to, da se upošteva ta prehod nekaterih na večletni projektni razpis, kjer lahko dobijo primerljiva sredstva kot so jih dobili pred štirimi leti, če so isti, nimajo pa določenih obveznosti, ki so jih zdaj pravzaprav nepotrebno obremenili. Na drugih področjih ni bilo ne znižanja sredstev ne znižanja števila potencialnih dobitnikov sredstev.

Drugo kar se mi zdi potrebno povedati, kaj je bil tudi princip. Princip je bil ta, da pri programskih večletnih razpisih, ki zadevajo dosti kompleksno dejavnost, damo toliko sredstev, da bodo izvajalci te programe res lahko tudi izvedli. Kaj to pomeni? Leta 2014 so nekateri izvajalci dobili tudi samo 41 % sredstev, ki so jih prikazali, da jih potrebujejo. In zdaj, če vzamete to, da nekdo mora 60 % sredstev še dodatno pridobiti, je to seveda precej huda naloga in dogajalo se je to, da nekateri dejansko niso morali izpeljati teh programov in so celo odstopali ali pa na nek način kolapsirali in se pravzaprav programi niso izvedli. In zato smo tokrat in tudi iz tega naslova je bila ta omejitev, se odločili, da podelimo najmanj tam nekje 70, 73 ali pa več procentov zaprošenih sredstev, tako da odstotki se gibljejo nekje od 73 % do 80 ali 83 %, kar pomeni, da dejansko je tisti delež, ki ga morajo še dodatno sami pridobiti tak, ki se ga tudi po naši oceni da pridobiti in lahko izvedejo program tako kot so si ga pač zamislili. Zdaj, druga alternativa bi bila, da bi mi odprli in bi ponovno prišlo do tega, da nekomu damo 50 % ali pa 40 % in ga s tem pravzaprav obsodimo na to, da pravzaprav tega za kar se je prijavil ne bo mogel izvesti. Kot že prej sem rekel, da je sredstev glede, treba je še nekaj upoštevati, ker se gledajo tabele koliko je kdaj bilo sredstev za te razpise. Proračun je od leta 2009 do 2016 padel, vsako leto za nekaj milijonov. In leta 2013, recimo, je bil še vedno višji kot je bil recimo 2016 ali pa 2017. 2015, 2016 sta bila najnižja proračuna in takrat so bila tudi sredstva za te namene najnižja. Kot sem že prej povedal, z letom 2017 pa 2018 rastejo ta sredstva. Tisto kar je pa pri tem treba poudariti, to da je kot sem že prej rekel, da je na eni strani programski razpis, da je hkrati pravzaprav večletni projektni razpis, mi smo povabili vse prijavitelje na programski razpis, da se prijavijo tudi na večletni projektni razpis, ker bi sicer, je možno dobiti nekaj manj sredstev, ampak vendarle za marsikoga primerljive zneske kot bi jih lahko dobil na programskem in potem zdaj se bo izvedel pa še enoletni projektni razpis. Zdaj, vprašanje je bilo, zakaj je nekdo z odličnimi referencami izpadel. Princip te, lahko da ni bil dober, ampak potem so tukaj izhodišča, ki so v predpisih spremeniti je, da je meril več, na tem razpisu jih je bilo 8, da reference pomenijo 20 % možnih točk, se pravi več kot osmino, da potem ostala merila pomenijo, 6 meril je po 10 in še 1 za 20 %. In seveda je treba biti v vseh merilih pač izpolniti na nek način pričakovanja. In problem, ki se pojavi, je lahko ta, da nekdo ima sicer res odlične reference, mi se lahko pogovarjamo o tem, ali jaz sam mislim, da bi bilo treba tudi pri javnih zavodih delati evalvacije izvedbe minulih programov in dati jim večjo težo, ampak trenutno so pač merila tako postavljena in to že ves čas, tudi leta 2014 so bila merila tako postavljena, samo da so nekoliko modificirana bila in tudi modificirana tudi v dialogu z nevladnim sektorjem. Tako da, kot pravim, je treba gledati na vsa merila, ne samo na enega. Zdaj, vprašanje je bilo tudi, zakaj mešanje že uveljavljenih izvajalcev in novih. Zakon pravzaprav zaenkrat je tako narejen, da na nek, v bistvu ne dopušča ali pa vsaj ne vodi k temu, da bi to ločevali, moramo pa seveda reči, da so na tem razpisu, pa ne samo na tem razpisu, prišli tudi nekateri novi izvajalci, katerih reference so se ocenjevale enako kot reference tistih, ki so bili že v prejšnjem razpisnem obdobju, se pravi da so tudi ti, ki so zdaj bili izbrani prvič na programski javni razpis, izkazali, da so v preteklem obdobju delovali tako kvalitetno, da so lahko dobili maksimalno ali pa recimo od možnih 20 točk 19 točk ali kaj podobnega. Zdaj to je, seveda je pa najbrž s predpisi mogoče urediti to, da se to ločuje. Vprašanje je bilo, zakaj je zdaj manj kot v času krize. Poskušal sem to pojasniti, da so sredstva padala od 204 milijone do leta 2016, ko so bila najnižja, in ko se je amplituda proračuna obrnila, so se obrnila tudi ta sredstva navzgor. Tako da sledimo temu. Potem je, to v zvezi s plačami v javnih zavodih sem že pojasnil. Zdaj bi pa na koncu rad rekel samo še to. Tudi jaz mislim, da je… 2 stvari. Prvič to, da je sredstev v proračunu Ministrstva za kulturo glede na obseg kulturne dejavnosti v Sloveniji seveda premalo, pri čemer je pač treba vzeti v obzir tudi to, da je obseg dejavnosti, če gledamo proporcionalno primerjalno, s kakšnimi državami, ki imajo celo veliko bolj učinkovit kulturni trg, ker so pač večje, da je obseg podvojen ali pa v kakšnem primeru tudi potrojen, vsaj v določenih delih sektorjih, kot tule. Kaj hočem reči? Da določeno število prebivalcev v Sloveniji financira neprimerno večji delež, da tako rečem, neprimerno večji obseg kulturne dejavnosti kot v kakšni drugi državi, ki je veliko večja, kjer deluje še bolj pozitivni trg. To so stvarni podatki, statistični, primerjalni. Zdaj seveda bomo rekli, hvala bogu, da je tako, ampak to pomeni, prvič, da bo pač proračun kolikor je možno v okviru, v javnofinančnem okviru glede na vsa fiskalna pravila in tako naprej vendarle moral rasti, in drugič, da brez aktiviranja in nekih drugih virov, dodatnih virov, ki niso samo proračunski, seveda ne bo šlo. Zakaj? Zaradi tega, ker se obseg dejavnosti nenehno povečuje. Samo podatek. Od leta 2008 do 2015 se je ravno v nevladnem sektorju, vzemite to samo kot podatek, ne kot, da jaz plediram za karkoli, podvojilo, sredstva so pa padla istočasno. Podvojilo pomeni 100-procentno naraslo. Sredstva so pa padla, ne sicer za 100 %, ampak vendarle. In samo podatek, da se je na ta program, samo programski razpis, prijavilo 63(?) izvajalcev. In zdaj, če bi mi ta 2 milijona in pol, kolikor jih pač lahko, razdelili na 5 ali 6 ali koliko je bilo takih, ki niso sploh izpolnjevali pogojev, pa če bi delili to na 50, bi prišli pač do nekih zelo mizernih številk. Izhoda sta po mojem prepričanju samo 2, ker najbrž ukinjali ne bomo nikogar. En izhod je, kot pravim, postopna rast proračuna, ki pa ima svoje meje. To je pač treba upoštevati. In druga je rešitve, tudi na ravni zakonodaje, ki bodo kulturi omogočile nove vire. In to glede na koncept financiranja pri nas niso samo ali pa predvsem davčne olajšave, ampak so nekateri inštituti, ki so v svetu znani. Recimo, če bi, pogovarjamo se o Nacionalnem skladu za kulturno dediščino, če bi ta sklad obstajal in funkcioniral, bi lahko mogoče nekaj več sredstev bilo za programe po drugi strani, kulture, umetniške. In tako naprej. Obstajajo tudi drugi, ki jih mi, viri, ki jih ne izkoriščamo. Tako da zdaj ne bi o tem, kaj smo predlagali in želeli predlagati, ampak to so dejstva. Ob tem obsegu samo s financiranjem iz državnega in lokalnih proračunov preprosto ne bo mogoče zadovoljivo zagotoviti financiranje. In mi imamo srečo, s tem pa zaključujem, da pravzaprav v Sloveniji relativno veliko investirajo v kulturo tudi prebivalstvo, več kot državni in lokalni proračun skupaj, precej več. Dobro(?).