Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam. Pričenjamo 28. nujno(?) sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da sta zadržana in se seje ne moreta udeležiti poslanki Marija Antonija Kovačič in Anja Bah Žibert, poslanko Anito Koleša pa nadomešča poslanka Erika Dekleva.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red:

1. člen: problematika financiranja kulturnih programov na področju umetnosti;

2. točka: razno.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA.

V zvezi s to točko ste prejeli naslednje gradivo, ki je objavljeno na spletni strani Državnega zbora, in sicer dopis predsednika Odbora za kulturo in Ministrstva za kulturo, prispevke, ki se tičejo obravnavane teme, dodatno pa ste prejeli še pismo Zavoda Maska, pismo Muzeja tranzitornih umetnosti Mota, pismo Seviqc Brežice, predlog sklepa Poslanske skupine Levica.

K tej točki dnevni rednega sem vabil Ministrstvo za kulturo, Nacionalni svet za kulturo, ZRC SAZU, Javni sklep Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Zvezo kulturnih društev Slovenije, Kulturniško zbornico Slovenije, Sindikat kulture in narave Slovenije Glosa, Asociacijo društev nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, dodatno pa sem vabil še strokovno komisijo za uprizoritvene umetnosti, Vesno Jurca Tadel, strokovno komisijo za glasbene umetnosti, Primoža Kristana, strokovno komisijo za likovne umetnosti, Judito Krivec Dragan, strokovno komisijo za intermedijske umetnosti, dr. Matjaža Šekoranja, direktorja Kina Šiška, Simona Karduma, umetniškega vodjo Mini teatra, Roberta Waltla, umetniškega vodjo festivala baročne glasbe Seviqc Brežice, Klemna Ramovša, umetniško vodjo zbora Carmina Slovenica, Karmino Šilec, direktorja Zavoda Maska, Janeza Janšo, umetniško direktorico Zavoda Bunker, Nevenko Koprivšek, umetniškega vodjo Galerije Kapelica, Jurija Krpana, in mag. Matejo Demšič iz Mestne občine Ljubljana.

Na začetku sem seveda dolžan razlago, zakaj sem sejo sklical. Razlogi, zaradi katerih sem sklical današnjo sejo Odbora za kulturo, izhajajo iz rezultatov nedavnega programskega razpisa za nevladne organizacije oziroma reakcij na ta razpis. V javnosti se pojavljajo številni očitki, vprašanja in nezadovoljstvo, celo ogorčenje, nad delom Ministrstva za kulturo. Kljub mnogim tiskovnim konferencam, člankom, intervjujem, televizijskim oddajam in uradnim pojasnilom ministrstva je po moji oceni nastala situacija še vedno nezadovoljivo pojasnjena. Razlage, ki jih povprečen državljan ne razume, ki jih ne razume niti zainteresirana javnost oziroma vlagatelj prijav na omenjeni razpis, so nezadostne in prezapletene. Jasnih vsebinskih razlag, kakšno kulturno politiko vodi aktualno vodstvo Ministrstva za kulturo, ne more zamenjati sklicevanje na neke računalniške izračune oziroma argument objektivnosti algoritmov. Zamisel, da se lahko kulturna produkcija vrednoti na ta način, da se spravijo obrazci in nato pretehta z določeno matematično formula, se meni osebno zdi nenavadna ter je videti kot beg pred prevzemanjem odgovornosti. Zato sem na današnjo sejo povabil ministra za kulturo, da skupaj s svojo ekipo in predsedniki strokovnih komisij, ki so vodili postopke programskega razpisa, še enkrat pojasni, zakaj je bil epilog tak, kot je bil, ter kaj namerava na področju nevladnih organizacij ukreniti do konca mandata. Na drugi strani sem povabil tudi predstavnike nevladnih organizacij, posebej tiste, ki se zaradi razpisa čutijo prizadeti. Verjetno bi bilo prav, ko bi do dialoga med zavrnjenimi vlagatelji prišlo neposredno med Ministrstvom za kulturo in njimi, vendar je ta možnost bila sistemsko formalno ukinjena septembra 2016, ko je s pravilnikom ukinjena možnost ugovora na odločitev strokovnih komisij. Kot je videti iz izjav nekaterih nevladnih organizacij, ki so dobili manj ali celo nič sredstev na zadnjem razpisu, se je z njimi ves čas, ko je trajala veljavnost sedanjega programskega razpisa, ni dovolj pogovarjalo oziroma ni bilo dovolj dialoga. V navezavi z Ministrstvom za kulturo niso dobili le informacij o tem, ali ministrstvo ocenjuje, da delajo dobro ali slabo. Ker so imeli nekateri izmed njih odlične, tudi mednarodno primerljive, rezultate, je bilo presenečenje ob negativnem izidu za njih toliko večje. Postavlja se logično vprašanje, zakaj je nekdo, katerega produkcija je nesporno vrhunska in je v mednarodnem okolju požel velika priznanja ter postal dobitnik mnogih nagrad, naenkrat ostal brez kakršnekoli državne pomoči, katere je bil do zdaj leta deležen. Po drugi strani se s strani Ministrstva za kulturo pojavlja argument, da je potrebno na programskem razpisu dati možnost tudi novim nevladnim organizacijam ter da državnega denarja ne morejo dobiti vedno eni in isti. Zato se postavlja utemeljeno vprašanje, komu je ta razpis namenjen, ali je namenjen temu, da se zagotovi izvajanje že obstoječe vrhunske kulturne produkcije, ali temu, da se ponudi možnost perspektivni kulturni produkciji. Vtis je, da je Ministrstvo za kulturo ubralo kombinacijo obojega in s tem pripeljalo do rezultata, da so nedvomno vrhunski nevladni kulturniki čez noč pristali na ničelni stopnji državne podpore, in videti, da je bil tako tudi sestavljen razpis, saj so bile, kot je slišati, primeroma reference v preteklem obdobju, to se pravi uspehi v programskem obdobju, pri točkovanju upoštevane le v višini 20 %. Da je z izpadom financiranja vsaj v enem primeru že prišlo do nepopravljive škode v smislu odpovedi udeležbe vrhunskih slovenskih umetnikov na odmevnih mednarodnih festivalih, ki so zelo pomenili za promocijo slovenske kulture, je bilo javno povedano. Ravno tako je bilo povedano, da bo precej evropskih projektov, pri katerih so nekateri od NVO nameravali sodelovati oziroma nadaljevati sodelovanje, da je teh pač projektov bilo nekaj odpovedanih, saj ni bilo dovolj denarja niti za zagotovitev lastnega deleža, ki je pač obvezen pri evropskih razpisih. Prav tako ni bilo pojasnjeno, zakaj se niso uporabila vsa sredstva, ki so bila namenjena programskemu razpisu. In obenem ni jasno, zakaj se za financiranje nevladnih organizacij namenja manj sredstev kot v obdobju ekonomsko-gospodarske krize. V družbi imamo danes povsod različne skupine zaposlenih v vladnem in nevladnem sektorju, ki so nezadovoljne, ker od države pričakujejo več sredstev, kot jih dobivajo, in to kljub temu, da so ta sredstva bistveno višja kot v obdobju krize. Zdaj nevladne organizacije s področja kulture pa so pri temu izjema, ni pa povsem jasno, zakaj so izjema. Od spoštovanega ministra za kulturo bi predvsem rad slišal, da nekaj več izvemo glede tega, da smo do sedaj od vas večkrat slišali splošno razlago, da je do tega prišlo tega neljubega zapleta v zvezi s tem zadnjim razpisom, zato ker je denar, ki ga je kultura dobila več v zadnjem proračunu, šel za plače zaposlenim v javnih zavodih, ker je prišlo do sistemskega dviga plač, vendar je v javnosti slišati, da so vsi javni zavodi s področja kulture pri postavkah za plače prejeli manj denarja. Zato je seveda zelo pomembno izvedeti, ali je to res, da so javni zavodi dobili manj denarja kot lani, koliko so dobili oziroma koliko denarja za plače v javnih zavodih za letos primanjkuje. In vedeti bi bilo dobro, kje je zdaj v letošnjem letu, kako je razporejen denar na sektorju oziroma na resorju kultura. V investicijskem združevanju kulturne infrastrukture ga očitno ni, niti za interventne posege, kajti bil je slučaj, ko je za novo leto na Cankarjevem domu odneslo streho in je seveda tudi takrat imelo Ministrstvo za kulturo težave s financiranjem urgentne sanacije. Denarja ni niti v sredstvih, namenjenih za nepremično kulturno dediščino v lasti države. Ta sredstva, ki so namenjena, so dobesedno mizerna ni v praksi ne zagotavljajo niti minimalne zaščite dediščinskega fonda v lasti države. Po drugi strani pa je potrebno, da se vsaj v grobem predstavi neko širšo sliko, kako je pravzaprav do tega prišlo, ker je letošnji proračun Ministrstva za kulturo opredeljen v višini 167 milijonov, kar je 14 milijonov več kot leta 2017. In se postavlja vprašanje, kje je več denarja, če jih v nevladne organizacije ni denarja več, če ni več primeroma za plače javnih uslužbencev, ni več za investicijsko vzdrževanje kulturne infrastrukture in ni več za varstvo kulturne dediščine. Dobro bi bilo, ko bi imeli torej na začetku današnje seje neko splošno sliko, kako so zdaj finance razporejene, da imamo dovolj informacij. Zdaj pri tem seveda ne mislim na podrobne izpiske posameznih proračunskih postavk, ampak bi rad, če lahko dobimo neko strnjeno informacijo, kje je denarja manj in kje ga je več z ozirom na preteklo obdobje, to je lani oziroma predlani, ker v globalu, kot sem omenil, denarja je več v primerjavi z lani. Prav tako bi bilo dobro vedeti, kako je s črpanjem evropskih sredstev. Zdaj v letu 2018, če se ne motim, je namenjenih 14 milijonov evropskih sredstev in to za tako imenovane mehke vsebine. Kako bo s tem denarjem? A je dosegljiv oziroma kdaj bo dosegljiv? A lahko tudi iz tega naslova NVO pričakujejo kakšen dodaten razpis? Torej potrebovali bi neko splošno sliko glede financ in potem seveda natančnejšo razlago h konkretnem razpisu oziroma razpisih za nevladne organizacije. Zdaj verjetno je jasno, da do konca mandata kakšnih posebno epohalnih premikov ni pričakovati. Gotovo je pa zelo pomembno, da se vzdržuje kulturni resor v kolikor toliko solidni kondiciji, za kar je pomembno stabilno financiranje. Zdaj v nadaljevanju bi posebej rad slišal še to, ko boste dali podrobne informacije o razpisu, če lahko pojasnite, zakaj menite, da je smiselno nerazdeljena sredstva iz programskega razpisa preusmerjati na projektni razpis, ki je po intenzivnosti javnega interesa glede na ZUJIK eno stopnjo nižje oziroma po neki ustaljeni praksi je pač najbolj kvalitetna produkcija na programskem razpisu. Toliko za začetek.

Zdaj pa seveda dajem besedo ministru za kulturo.