Ja, spoštovani predsednik, hvala za besedo. Lep pozdrav tudi iz moje strani.

Zdaj, jaz seveda podpiram novelo, ker, kot je bilo že rečeno, poenostavlja in dela bolj fleksibilen način izrabe očetovskega dopusta. Zdi se mi tudi dobro, da se odpravlja cenzus pri upravičenosti do pomoči ob rojstvu otroka. Slišali smo, da se uvaja tudi 30 dni starševskega dopusta za posvojitelja otroka, ki je zaključil prvi razred osnovne šole in je mlajši od 15 let. Ponovno se uvaja tudi izplačilo pomoči ob rojstvu otroka, pa konec koncev tudi pomoč pri nakupu vinjete za veliko družino bo verjetno marsikomu prišla prav.

Bi se pa s komentarjem v bistvu opredelil tudi do tega problematiziranega člena, ki kaznuje starša z odvzemom otroškega dodatka, če starš ne dovoli, da otrok obiskuje osnovne šole. Zdaj, amandmaji so takšni, kot so, zdi se mi prav, da so vloženi, pa vseeno, ker se mi zdi, da je potrebno v tem smislu mogoče malo širša razprava … Namreč, osnovnošolsko izobraževanje, vsaj tako kot ga jaz razumem, ni samo ustavno obvezno, ampak je seveda tudi pravica otroka, ne samo po neki splošni socializaciji, ampak seveda tudi njegova pravica do osnovnega znanja, pismenosti v najširšem smislu. Seveda, dolžnost starša je, da mu to pravico izpolni. To ni samo dobra volja starša, ampak je, kot rečeno, njegova dolžnost. Zdaj, v tem sistemu je potrebno pogledati tudi, kako razumemo otroški dodatek. Jaz sam vidim težavo tudi v tem, da je otroški dodatek v resnici del socialnih transferjev, vendar nekako osnovna usmeritev oziroma pojmovanje otroškega dodatka bi vsaj po mojem mnenju moralo biti v osnovi namenjeno razvoju otroka in da so ta sredstva potem dejansko porabljena za njegovo šolanje, kakorkoli, za njegov razvoj. Torej, jaz osebno otroški dodatek razumem kot neke vrste UTD za otroka, ki po mojem mnenju ne bi smel biti vezan na socialni transfer oziroma ne bi smel biti vezan na dohodek staršev, ampak kot neko sredstvo, ki ga država da, zato ker otrok enostavno obstaja, ne glede na to, v kakšni družini živi. Se pa strinjam, da je to zelo široko vprašanje in da bi ga bilo tudi potrebno sistemsko urediti in konec koncev potem tudi dejansko pregledati oziroma narediti sistem veliko bolj transparenten, na kakšen način se ta sredstva dejansko porabljajo. Mi danes zelo dobro vemo, da so danes ta sredstva porabljena na zelo različne načine. Odgovorni starši, če lahko tako rečem, ta sredstva dejansko porabljajo za razvoj, na drugi strani pa imamo manj odgovorne starše, ki lahko ta sredstva potem porabljajo za različne stvari – od kupovanja cigaret, alkohola do tega, da imamo situacije družin, ki so v zelo težkem položaju, ki ta sredstva enostavno porabljajo za to, da lahko preživijo oziroma plačujejo osnovne položnice za preživetje. Tako da, mislim, da bi se moral ta sistem otroškega dodatka zagotovo prevetriti. To pomeni… Jaz osebno ga vidim v smeri, kot neke vrste univerzalni temeljni dohodek za otroka, ki ne bi smel biti, kot rečeno, vezan na socialni transfer, ampak kot neka sredstva, ki jih država dejansko da, zato da otrok nekaj dejansko od tega tudi ima. Seveda, v tej luči - če bi tak sistem seveda obstajal, a žal ne - pa jaz sam potem ne bi videl težave v tem, da bi se podprl predlog, kjer bi se potem ta sredstva odvzelo, če starš otroka ne bi želel pošiljati v osnovno šolo, torej če ga ne bi želel izobraževati. Ker moramo se zavedati, da, če mi govorimo o tem, da je izobraževanje otrokova pravica in je pošiljanje otroka v šolo dolžnost starša, to seveda izhaja tudi iz neke mentalitete, da otrok ni lastnina staršev. Če imamo situacije, ko poslušamo, da obstajajo starši, ki svojega otroka ne pošiljajo v šolo, potem se moramo zavedati, da verjetno ti starši tudi otroškega dodatka ne porabljajo za to, da otroku koristijo. Tako da, jaz osebno nepošiljanje otroka v šolo razumem kot zlorabo otroka in če imamo mi različne mehanizme, ki, kot rečeno, lahko kaznujejo, imamo inšpekcijo, ljudje, ne vem, dobijo položnico, plačajo kazen, se potem vprašam, kaj država v tem smislu naredi, če starš ni odziven. Zdaj, če se mi odločimo, da očitno ne gre po sistemu, da je treba starša »ocolat« (?), se potem sprašujem, kaj potem država dejansko naredi, če ta otrok še vedno v osnovno šolo ne hodi. Dejstvo je, da s tem, ko se otroka ne pošlje v osnovno šolo, starš avtomatično odvzame otroku neko osnovno izhodišče, da bi lahko v življenju napredoval in mu na nek način seveda tudi odvzema neko možnost, da bi lahko potem kasneje v življenju uspel. Mi se seveda lahko pogovarjamo tudi o tem, ali imamo primeren šolski sistem, kakšni so programi šolskega sistema, ali je dejansko perspektiva takšna, da, ko človek konča neko šolanje, potem tudi dobi službo, in tako dalje. To je seveda tudi stvar debate, s tem se strinjam. Ampak v osnovi, če otrok sploh ne prestopi šolskega praga, pa verjetno nekega osnovnega izhodišča za napredovanje v življenju nima. Tako da se v bistvu sprašujem, kje je dejansko potem ta meja, ko se odloča v korist otroka, ki gre, kot rečeno, mimo mentalitete, da je otrok lastnina staršev. V tem smislu me zanima tudi, kaj potem naredi socialna služba, če otrok kljub opozorilom, kljub kaznim v šolo ne pride.

Toliko. Hvala.