Hvala lepa za besedo.

Lepo pozdravljeni vsi prisotni.

Moram priznati, da sem bil v teh dobrih dveh letih, od kar razpravljamo o tem zakonu, velikokrat jezen, zdaj sem samo še razočaran. Ne vem, kaj od tega je huje. Tisti, ki spremlja delovanje naše skupnosti, pa tudi mene osebno kot predsednika, mislim da, je lahko zasledil na vsakem koraku, da dejansko poskušamo delovati v duhu sožitja, sobivanja na tem narodnostno mešanem območju. Ravno mi smo bili v tem procesu spreminjanja te zakonodaje prevečkrat obtoženi diskriminiranja in moram povedati, da sem zelo žalosten… Oziroma do zdaj sem bil s sodelovanjem s tokratno Vlado zelo zadovoljen, ker, mislim da, so bili v vseh naših razgovorih pri različnih projektih zelo konkretni. Upam, da bo to tudi v primeru tega zakona in da bomo še naprej mi tisti partnerji v razgovorih, kar se pravic narodne skupnosti tiče, kot krovna organizacija, ki smo za to zadolženi, in bo naše mnenje vsaj tako pomembno kot pa mnenje nekaterih glasnih govornikov in politikov iz naše regije, ki nekako dejansko poskušajo spodkopati to sožitje na narodnostno mešanem območju. Meni je zelo žal, da med člani odbora nihče ni prisoten iz regije, ki pa so sicer člani odbora.

Pri tem dvojezičnem šolstvu sem jaz prvi za to, da je treba narediti spremembe, samo sigurno pa ne na način, kot se nam to poskuša nekako vsiliti. Mislim, da smo imeli v teh dveh letih vsaj pet, šest, če ne več, razgovorov z ravnatelji in vedno smo nekako od mize vstali tako, da smo dosegli neko soglasje, potem pa se je vedno pojavila neka nova težnja, neko novo vprašanje in mislim, da je naša skupnost popuščala do tiste točke, ko je šla že pod tisti minimum. Moram iskreno priznati, da, če bi, ker vem, da kot predsednik skupnosti te pravice nimam, ampak če bi bil jaz zdaj predstavnik madžarske skupnosti v Državnem zboru, bi vložil veto na ta zakon. Zato bi to naredil, pa kljub temu bi mi bilo žal teh dveh let zelo korektnega sodelovanja z ministrstvom, ampak vseeno bi to naredil ravno zaradi tega, ker mislim, da smo šli pod tisti minimum in če bo z določenimi spremembami ta zakon sprejet, potem bo dejansko ta zakon zagotavljal nižje pravice, kot jih zagotavlja sedanji zakon. Če je to tako, potem mislim, da to ni dobro za našo narodno skupnost, ni pa nikakor diskriminatoren. Tega dvojezičnega šolstva si nismo mi izmislili, to nam je bilo dejansko tako vsiljeno in tudi v primeru teh novitet tega zakona nismo zaostrovali pogoje, kot se to prevečkrat poudarja, ravno obratno. Zakonodajno-pravna služba je zapisala, da v sedanji verziji zakona, zdaj ne vem točno citirati, ampak bistvo je, da bi moral dejansko strokovni delavec oba jezika obvladati na istem nivoju, torej tako madžarščino kot slovenščino. To je de iure, vemo pa, da je de facto čisto drugačna zadeva. Mi smo dejansko v tej novi oziroma s tem, kar smo predlagali, smo nekako vztrajali pri tem, da morajo tisti, ki poučujejo madžarski jezik, govoriti madžarski jezik govoriti na ravni materinščine oziroma celo nižje, ker je materinščina C2, mi smo zapisali C1, tisti, ki poučujejo strokovne predmete, pa morajo govoriti vsaj na nivoju B2. Torej, tu smo že popuščali. Za učitelje, kot je recimo predmetni učitelj slovenščine in drugih takšnih predmetov, pa bom rekel, da nam je dejansko čisto vseeno, ali govorijo madžarsko ali ne, ker je glavno, da poznajo tisto zadevo, ki jo poučujejo. Če ne boste prisluhnili našim zahtevam oziroma našim prošnjam, bom tako rekel, saj niso niti zahteve, potem se meni poraja vprašanje, ali si lahko dejansko tudi lahko pravno omogočimo nekomu, da, bom rekel, poučuje strokovne predmete brez znanja madžarskega jezika. Ali je to primerno ali ni? Jaz mislim, da to ni primerno, ker to potem lahko to razumem tudi kot neke vrste legalen poskus za to, da za asimilacijo na področju šolstva. Nekaj podobnega se je pred kratkim zgodilo v Ukrajini. Jaz upam, da je Slovenija politično vseeno bolj zrela kot je bil parlament v Ukrajini in tam je zadeva končala na evropskem sodišču. Moram priznati, da mislim, da če v dvojezičnem šolstvu ne bomo z novim, bom rekel, z novimi koraki nekako poskušali ojačati znanje madžarskega jezika in to ne gre diskriminatorno in ne gre v škodo nobenemu, ne večinskemu narodu, nikomur, potem mislim, da to dvojezično šolstvo, pa tudi sama naša narodna skupnost, ker se šolstva tiče na narodnostno mešanem območju nima neke svetle prihodnosti, pa mislim, da sem se še zelo fino izrazil, in samo upam, da ne bo naslednji korak potem, da bi pa nekdo imel težnjo, da se, bom rekel, madžarščina kot na uradno mešanem območju, da se potem ukine kot uradni jezik. Skratka, mislim, da je v vprašanju tega zakona bilo preveč politike, premalo stroke, vsaj tisti, ki so dajali pripombe in zato sem tudi zelo razočaran nad celim pristopom, ker mislim, da smo bili mi kot narodna skupnost v tem postopku več kot korektni. Če nekdo pogleda našo prvotno besedilo naših zamisli, potem to lahko potrdi, da smo popustili skoraj v vsakem takšnem vprašanju. In zelo mi je žal, da kljub temu, da smo popuščali in popuščali, da še vedno, bom rekel, smo mi tisti, ki smo obdolženi različnih stvari, da jih ne bom poimenoval.

Zaenkrat mogoče toliko. Hvala lepa.