Najlepša hvala. Zdi se mi vredno, da osvetlim vendarle kontekst v katerem ta zakon nastaja oziroma je predložen v obravnavo. Povedati velja, da 64. člen Ustave, 3. člen zakona o organizaciji in financiranju in poseben zakon, zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti zagotavlja oziroma opredeljuje sistem vzgoje in izobraževanja na področjih, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost. Včasih je težko razumeti ta sistem, zato ker je različen. Različen za italijansko narodno skupnost in različen za področje, kjer živi madžarska narodna skupnost. Na področju kjer živi italijanska narodna skupnost so posebne pravice zagotovljene tako, da obstajajo šole z italijanskim učnim jezikom, ker za to gre pri celi stvari, z italijanskim učnim jezikom in seveda poteka pouk v italijanskem jeziku. Na področju kjer živi madžarska narodna skupnost pa imamo tako imenovane dvojezične šole, kjer pouk poteka enakovredno v madžarskem in slovenskem jeziku oziroma slovenskem in madžarskem jeziku. Torej, gre za to, da se med poukom oba jezika poučevalno prepletata. Prav zato je ta model izjemno zahteven. Zakaj smo torej predlagali spremembe zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti? Predlagali smo zato, ker smo ugotavljali, da je potrebno opredeliti podporno okolje, zato da bi dejansko lahko pouk tekel na način, kot ga zakon predvideva. Ko govorim o podpornem okolju, mislim na posebne svetovalce, ki bodo zagotavljali nenehen razvoj tovrstnega izobraževanja, tovrstnega šolstva. O tem govorijo členi predloženega zakona. In drugo, kar je predstavljalo poseben izziv, je zagotavljanje kadrov, ki lahko tovrsten pouk izvajajo. Gre namreč za vprašanje, kako zagotoviti ustrezno usposobljenost kadrov, ki delajo v tako zahtevnem okolju ali samo v šolah z italijanskim učnim jezikom, da ne govorimo o tistih kadrih, ki morajo delati v dvojezični šoli, kjer naj bi se oba jezika, slovenski in madžarski, kot učna jezika enakovredno prepletala. Da je dvojezični model še posebej zahteven, je pokazala praksa že nekaj let nazaj, kjer so se izpostavile dileme, ali je dvojezičen model sploh še lahko vzdržen in takrat je potem prišlo do odločitve, da programsko spremenimo način izvajanja dvojezičnega modela, in sicer tako, da učencem dopustimo možnosti, da se učijo in znajo madžarski jezik na različnih ravneh zahtevnosti. Potem ko je ta model zaživel, je še vedno ostalo odprto vprašanje kadra, ki izvaja tovrstni pouk, in tega podpornega okolja, o katerem sem govorila, in vprašanje znanja učnega jezika. To vprašanje je bilo seveda še posebej zaostreno zaradi tega, ker je bil znotraj Evrope sprejet tako imenovan skupni jezikovni okvir, ki je kar naenkrat jasno določal ravni znanja jezika – A1, B2, C1, in tako naprej. Znotraj tega je bila odločitev, torej bilo je postavljeno vprašanje, kaj pravzaprav pomeni znanje poučevalnega jezika. Torej, to ne gre za znanje učencev, ampak za znanje jezika, ki ga mora znati tisti, ki ga poučuje. Okvirno stališče, ki ga je sprejela tudi Filozofska fakulteta, je, da je raven poučevalnega jezika raven C1 in zaradi tega je bilo seveda potrebnih kar nekaj pogovorov v zvezi s tem, koliko lahko učitelji sploh zadostijo tovrstnim zahtevam. Predlog spremembe zakona se je ravno zato usklajeval več kot dve leti, ker smo natančno določali kdaj in v kakšnem primeru je lahko ta zahtevnost znanja jezika manjša glede na vse okoliščine, znotraj katerih se dvojezično poučevanje izvaja.

Sam zakon torej prinaša tri ključne predloge sprememb. Eno je jasneje določeno znanje jezika za tiste, ki poučujejo, in tiste, ki delajo v šoli, torej raven znanja jezika; drugo je jasna zaveza države, da bo financirala programe na visokošolski ravni, zato da Slovenija ima kadre, ki so usposobljeni in lahko izvajajo modele, kakršni so zavezani z zakoni, ki sem jih navajala, in z Ustavo; in tretje je, da se država zavezuje, da bo financirala tudi ustrezno podporno okolje, kar se tiče svetovalcev, razvojnega dela in izobraževanja učiteljev.

Toliko iz moje strani.