Hvala, gospa predsednica. Pozdravljeni poslanci.

To je tema, ki je postala zelo popularna v zadnjem času, ampak centri se s tem srečujemo že vrsto let in smo tudi reševali na takšen in drugačen način. Jaz bi rekel, da je vsaka zgodba pri teh dolžnikih, ki naj bi bili deložirani, zgodba zase in se ne da vleči kaj dosti vzporednic. Dejstvo je, da smo centri dokaj prepozno izvedeli za kakšne zadeve. Najbolj takšen eklatanten primer, se mi zdi, je bil takrat, ko je bila ob devetih izvršba, nič nismo vedeli in deset pred deveto je prišla stranka povedati, da bo deložacija čez deset minut. To so pač eni, bi rekel, čisto ekstremni primeri, ampak to je ena izmed zadev, ki bi naj bila s to novelo zakona presežena in bi centri prej tudi izvedeli za zadeve.

Zdaj, v Sloveniji so večja mesta, pa so tudi manjša mesta. Kako se rešuje problematika, je odvisno tudi od posameznega mesta, lokalnega okolja, razumevanja politike za tovrstno problematiko. Ker, recimo, v takih mestih velikosti Ptuj, čeprav je to mestna občina, ampak ni stanovanjskega sklada, občina vse vodi, razpisuje in je v njeni lasti toliko in toliko (nekaj čez šesto, konkretno) neprofitnih stanovanj. Je potem upravnik, sicer upravitelj, ki te stvari vzdržuje, vodi, ampak občina je neposredno tista. In takrat, ko pride, oziroma v teh primerih, no, da tako rečem, smo mi že zdavnaj obveščeni, kje je problem, sploh na ravni občine, koliko je finančni problem, na drugi strani pa neposredno, kateri so tisti, ki so dolžniki. In se mi usedemo in se že prej pogovarjamo. V bistvu, centri za socialno delo takrat bodisi z izrednimi pomočmi, ponavadi, se potem tudi zmenimo, da občine, saj ni samo pri nas recimo ena občina, je šestnajst občin, če govorim malo bolj plastično, da vam predstavim, recimo, potem imajo še ene štiri občine na tem področju, ki ga pokriva center za socialno delo, imajo še v manjši meri sklad neprofitnih stanovanj. To so bila ponavadi še tista učiteljska stanovanja ali pa kaj podobnega. Tega ni… Ni ogromno. Se pravi, občina je vsekakor zainteresirana, da dobiva bodisi najemnino, tudi da so tekoči stroški pokriti. Zdaj, pri najemnini se potem še nekako uspemo zmeniti. Vsi skupaj se zmenimo, kdo bo kaj pomagal, na kakšen način, in tako dalje, dela se s tisto družino, pri tekočih stroških pa se že malo ustavi. Elektriko ljudje še plačajo, medtem ko pa ostale stvari pozabijo. Zakonodaja je pač taka, da bi lastnik, v kolikor najemnik ne plačuje, bi moral lastnik plačati vsaj tiste zadeve, tudi tekoče, to pa so občine. V bistvu, ta podjetja, ki pač izvajajo, kaj jaz vem, komunalne storitve, vodo, in tako dalje, so nekako v klinču med tem, koliko lahko kaj zahtevajo, pa v kakšnem odnosu so do občine, in je potem to stvar politike, do kod se gre. Ampak iz mojih izkušenj je že tako, da čeprav je, recimo, na nekem takem našem področju mogoče 300 tisoč evrov dolga za vodo, je v končnici, če pogledam rezultat komunalnega podjetja, ki skrbi za vodo, ampak na postavki vode nima izgube. In je že to tako, kako bi rekel, se stvari nekako drugače urejajo. Tudi, recimo, od teh izvršb, ki jih je ta trenutek, sem pogledal, izvršb bi naj bilo pri nas, ker smo tudi dobili že spisek - še nekaj moram povedati, torej, tudi že prej, ko ni bilo eksaktno napisano, tako kot je zdaj, da smo centri za socialno delo obveščeni, pa če nas že nihče drug ni, nas je izvršitelj opozoril, nam je napisal, zaradi tega, ker je pač sam izvršitelj imel pri teh deložacijah probleme in je bil, kako bi rekel, že sam pretresen, kar je, recimo, videl v teh zadevah. In nam je že on sam pošiljal, tako da smo mi, če bi že vsi ostali mehanizmi, če jih ne bi vedeli, na koncu smo mi že tudi to dobili en mesec prej, tako da smo se vključili v vsakem primeru v to zadevo. No, ampak hočem povedati, da v teh manjših krajih, dokler center za socialno delo ne najde neke ustreznejše rešitve, čeprav lahko začasne, potem dejansko občina ali pa tudi stanovanjski skladi, v nekaterih občinah imajo svoje stanovanjske sklade, ampak govorim o teh na občinski ravni, v bistvu jaz ne poznam občine, da bi potem šla do konca. Še vedno je bila - sicer tudi piše, da se pač te zadeve obvesti, pa mi pišemo ta, kako bi rekel, priporočila, opis situacije -, enostavno da ne pride. V zadnjega pol leta je bilo 24 izvršb že, se pravi, bi naj bilo deložacij, ampak še ni prišlo praktično do nobene oziroma ena sama zadeva se je rešila tako, ker je bila že gospa - in to ni bilo občinsko stanovanje, ampak v bistvu privat -, je že bila stara 66 let, naj bi šla še v dom upokojencev, ampak to smo uredili, je bila edina možnost, da ni bila pod mostom, da smo mi, recimo, to uredili. In tako je tudi v veliki večini primerov, da se nekako stvar vseeno uredi. Seveda so pa potem tiste zadeve, ki so ostale nepokrite finančno, jih je treba pa še naprej poravnati in potem smo mi pač bolj post festum udeleženi, da pomagamo. In to je ena izmed zadev pri izrednih pomočeh, izredna pomoč je lahko dvakrat na leto, v izjemnih primerih pa petkrat na leto. In to smatramo, da je tak izjemen primer, zaradi tega, da stvar enkrat rešimo, človeka postavimo na neke take bolj zdrave temelje in da začne živeti, ne bom rekel z nule, ampak da ima nekaj, da potem vsaj vidi neko svetlo prihodnost, da je tisto obdobje končal in da gre potem naprej.

Tako da kar se nas tiče, je ta dikcija v tej noveli to, kar smo v bistvu mi že prakticirali, vsaj na tem lokalnem nivoju, tam, kjer so vpletene lokalne skupnosti. Tam, kjer so pa privatniki, ki imajo neke takšne in drugačne pogodbe, tista zgodba je pa drugačna. V tolikih letih, recimo, na sociali se spomnim, da je na našem koncu bila samo ena prodaja hiše, recimo take, pa to govorim mogoče zdaj za nekih 20 let, enostavno ni prišlo do tega, kar je po televiziji, da je nekdo, recimo, izgubil to hišo. Recimo, bil je samo en primer, in sicer to, ko je oče, mislim, zakonca sta vzela kredit za hišo, v bistvu hišo naredila in oče je umrl v prometni nesreči, mati je ostala z dvema otrokoma in seveda ni mogla plačevati. In se je takrat reševalo; seveda, banka je bila neusmiljena, tu nismo mogli nič napraviti. To je bil v bistvu edini primer. Ampak mi, kaj pa vem, toliko vseeno ni tega. In če je tak problem, se mu lahko posvetiš, čeprav je na centrih za socialno delo itak 30 % premalo zaposlenih po normativih in standardih. Takrat pač usmeriš vse v reševanje takega akutnega primera, da nimaš, recimo, družine z otroci pod mostom. Tako da tu pa sigurno dam svojo besedo, da se to tako naredi, da vsak center poskrbi za to.