Hvala lepa, gospa predsednica. Dobro jutro vsem.

Kot je bilo že povedano, smo na Ministrstvu za pravosodje pripravilo novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju, katere glavni sklop je prav obravnava problematike deložacij. Naj uvodoma povem, da ko govorimo o problematiki deložacij oziroma o deložacijah kot takih, jih delimo v dva sklopa. Eno so deložacije, ki se dogajajo zaradi kršitve najemnih pogodb, na drugi strani, lahko rečemo še bolj pereče, pa so tiste, ki se zgodijo zaradi prisilne izselitve, zaradi prodaje nepremičnine z namenom poravnave dolga upnika. Prav te slednje so predmet obravnave v zakonu, torej v Zakonu o izvršbi in zavarovanju, ki ga naše ministrstvo pokriva.

Uvodoma bi želeli poudariti, da že veljavni Zakon o izvršbi in zavarovanju daje dolžniku precej možnosti, s katerimi lahko odloži in prepreči prodajo nepremičnine, vsi pa vemo, to smo se tudi že večkrat pogovarjali, da je, ko govorimo o izvršilnem postopku, vselej potrebno tehtati, koliko doprinosa oziroma koliko socialnih pravic še lahko prenese, da imamo vendarle tudi učinkovito izvršbo, torej da je upnik poplačan, ker ta pravica mu gre nenazadnje tudi po naši Ustavi. Torej, Zakon o izvršbi in zavarovanju je zelo zahteven zakon, ker stalno zahteva to tehtanje – koliko sociale, če lahko tako rečem, še lahko, da ne ogrozimo izvršilnega postopka kot takega. Torej, če se vrnem k temu, da že veljavni zakon daje veliko možnosti, naj omenim predvsem to, da lahko dolžnik, ki mu grozi prodaja nepremičnine, med drugim tudi zahteva, da v nepremičnini, ki predstavlja njegov dom, biva še tri leta po prodaji, torej, da si pridobi nek čas, da si bivališče vendarle uredi, pa še nekatere druge rešitve. Torej, da se tudi do zadnjega predlaga drugo izvršilno sredstvo, ampak vendarle, kot je bilo tudi že s strani gospe predsednice omenjeno, nas zadnje odločbe učijo, da očitno zakon ni dovolj izrecen, mogoče mestoma ne dovolj jasen, zato smo se odločili, da gremo z zadnjo novelo še korak dlje in te možnosti, ki jih dolžnik, ki mu grozi, da bo izgubil svoj dom, ima, še bolj izrecno zapišemo in jih še nadgradimo. Predvsem so, če jih strnem v en stavek, te možnosti predvsem takšne, da sodišču nalagajo, ko je predmet izvršbe dolžnikov dom, še nekatere dodatne aktivnosti, dodatno varstvo, torej skrb za dodatno varstvo dolžnika že kar po uradni dolžnosti, drugo pa dolžniku še nekatera nova sredstva. Če jih strnjeno navedem, so ta predvsem naslednja … Torej, nove možnosti dolžnika in nova pooblastila sodišča, če govorimo o teh izvršbah, torej socialnih izvršbah na nepremičnine. Še to bi želela poudariti, skupni imenovalec teh izvršb je, kot vemo, da je dolg nizek in poplačilo s strani dolžnika realno obvladljivo. Torej, to je tista predpostavka, da sodišče, kot bom zdaj pojasnila, vključi vse te mehanizme, da do prodaje vendarle ne bi prišlo. Torej, predpostavka je: dolg je nizek, je obvladljiv in bi bila prodaja nesorazmerno sredstvo. Sodišču se tako, če gre za tak primer, nalaga obveznost, da mora tekom postopka izvršbe za nepremičnino že dovolj zgodaj, torej, spet, če gre za nepremičnino, ki predstavlja dom, in gre za dolg, ki je očitno nesorazmeren z vrednostjo nepremičnine, obvestiti center za socialno delo. Torej, že dokaj zgodaj v postopku se center obvesti, da ta začne z izvajanjem nalog, ki so mu poverjene kot javna pooblastila oziroma z izvajanjem socialnovarstvenih storitev, namenjenih odpravljanju socialnih stisk in težav. Če center za socialno delo oceni, da bi takojšna izvršba ogrozila eksistenco dolžnika ali njegovih družinskih članov, bo lahko podal obrazloženo mnenje za dodaten odlok izvršbe, torej da se pridobi še dodaten čas, da se iščejo možnosti, kako na drug način dolg poplačati, in sicer ta odlok je, predlagano naj bi bil, največ šest mesecev, v vsakem primeru pa bo sodišče lahko že samo, torej brez da to predlaga center za socialno delo, odložilo izvršbo za tri mesece. Torej, poskušamo pridobiti čas. Predlog zakona pa predvideva še dodatne rešitve za varstvo dolžnika v primeru očitno nesorazmernih nizkih terjatev. Pri temu, ko smo o teh rešitvah razmišljali, smo upoštevali seveda tudi odločbo evropskega sodišča, ki je bila že omenjena, in zato tudi v luči te odločbe predlagamo, da se podaljša rok, v katerem lahko dolžnik predlaga, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe, za rešitev primerov, ko pa dolžnik sam ni aktiven, torej teh primerov je veliko, ko dolžniki žal kar čakajo, in ne predlaga nobenega drugega sredstva izvršbe, čeprav bi ga lahko, pa sedaj določamo, da sodišče samo po uradni dolžnosti, to je tisto, kar sem uvodoma rekla, nalagamo proaktivno delovanje sodišču, določi drugo sredstvo izvršbe, če bo ugotovilo, da ima dolžnik drugo premoženje in bo to zadoščalo za poplačilo upnikove terjatve. Torej, strnjeno – kot sem že v tem uvodnem stavku, po eni strani sodišču nalagamo dodatne aktivnosti po uradni dolžnosti, po drugi strani za dolžnika podaljšujemo rok, ko se še lahko počaka s poplačilom njegovega dolga, in v zgodbo vključujemo center za socialno delo, ki ima tudi določeno paleto mehanizmov in možnosti, da se v te zgodbe lahko vključi.

Toliko za uvod. Hvala lepa.