Hvala za besedo, predsedujoči.

Današnjo sejo smo v Levici sklicali zaradi konteksta prekarnosti. Prekarno delo ima več obrazov, nobeden izmed teh ni lep. Konkretno je pojav espeizacije oziroma odpiranje prisilnih espsjev eden izmed teh obrazov prekarnosti. Vedno več delavcev, zlasti mladih delavcev, mora odpreti svoj espe, zato ker delodajalci nočejo sklepati pogodb o zaposlitvi. In v Sloveniji se zato širi sloj drugorazrednih prekarnih delavcev, ki praktično nimajo nobenih delavskih in socialnih pravic. Znotraj vseh problemov, ki jih ta aranžma prekarnosti prinaša je ena izmed večjih težav, ki pesti samozaposlene ta, da nimajo pravice do bolniškega nadomestila. Kadar zboli delavec v nekem rednem delovnem razmerju mu mora bolniško nadomestilo izplačevati delodajalec. Samozaposleni pa formalno nimajo delodajalca in zato ostanejo tudi brez pravice do bolniškega nadomestila, dasiravno prispevke plačujejo oziroma da me ne boste narobe razumeli, samozaposleni imajo šele po 30 delovnih dneh, se pravi po enem mesecu oziroma mesecu in pol pravico, da jim bolniško nadomestilo izplača direktno Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Prvih 30 dni pa so prepuščeni samim sebi. In trenutna ureditev resno ogroža zdravje samozaposlenih in je to dejansko eden izmed največjih javno zdravstvenih problemov v našem času. Ker samozaposleni nimajo pravice do bolniškega nadomestila praviloma delajo tudi ko so bolni. In prezentizem se lahko po preteku nekaj let na dolgem roku zelo pozna v hudih okvarah zdravja delavk in delavcev. Kadar so pa samozaposleni tako zelo bolni ali pa poškodovani, da obležijo, njihova bolezen postane tudi socialni problem, ker ne morejo delati, nimajo nobenega zaslužka, da bi preživeli sebe in družino. In da je stvar še hujša morajo tudi v istem času poravnavati vse socialne prispevke. In ne preseneča, da je med prebivalci brez obveznega zdravstvenega zavarovanja največ espejev. Če kdo misli, da govorim na pamet naj takoj povem, da so na NIJZ predlani izdelali pregled 16 mednarodnih raziskav o zdravju samozaposlenih. In te raziskave so tudi znanstveno, če želite, potrdile domnevo, da je zdravstveno stanje samozaposlenih slabše kot zdravstveno stanje redno zaposlenih. Seveda če ti ne moreš v bolniško, če delaš tudi takrat, ko si bolan, pa bi moral pozdraviti bolezen, če si neprestano pod stresom ali boš naslednji mesec preživel sebe in svojo družino se to seveda odrazi v slabšem zdravstvenem stanju, najbrž tudi v krajši življenjski dobi. Nobenega dvoma ni ali pa vsaj ne more biti več, da je samozaposlitev, še posebej prekarna samozaposlitev, dejavnik tveganja za okvare zdravja. Ni dvoma, da je prekarnost vedno večji zdravstveni problem, ne samo na ravni posameznika, ampak tudi na ravni celotne družbe, ker je število espejev v skokovitem vzponu. In to ne pomeni razcveta podjetniške dejavnosti, da se razumemo, to je eksplozija prekarnosti. Za primerjavo naj povem, da se je od začetka krize število espejev povečalo za 30 %, se pravi zraslo je število samostojnih podjetnikov, tako imenovanih za slabo tretjino, a hkrati imamo še zmeraj za dobre tri in pol odstotka manj zaposlenih kot pred krizo. Ta problem torej je, je realen in ga je potrebno rešiti, ker pušča hude posledice in na ravni posameznika in na ravni celotne družbe. Najboljša rešitev bi seveda bila, da celokupno prekarne zaposlitve izkoreninimo in jih preobrazimo v normalne, redne zaposlitve. Žal to na kratek rok ni izvedljivo. Prvič, zaradi tega, ker delovna inšpekcija ni sposobna preprečiti vseh kršitev. Drugič pa zato, ker nosilci kapitala oziroma njihovi politični prijatelji niso pripravljeni na radikalne ukrepe, ki jih predlagamo v levici in se jih konsistentno že v celotnem mandatu zavrača. Zato je edina rešitev, kako presekati na nek način z obstoječim stanjem, tudi tako, da bi moralo biti sprejemljivo za politični center v tej državi to, da začne Zavod za zdravstveno zavarovanje samozaposlenim izplačevati bolniško nadomestilo bistveno prej, kot sedaj. In sicer predlagamo, da ta bistveno prej pomeni 4 dan bolezni, kar je točno konkretna vsebina tega zakona okoli katerega smo danes tukaj zbrani.

Vsi samozaposleni, najsi gre za klasične espeje kot samostojne novinarje in kulturnike bi po našem predlogu s 1. januarjem 2019 dobili pravico do nadomestila s 4 dnem bolezni. Edini dodatni pogoj, ki ga vpeljujemo je ta, da samozaposleni dejansko dela sam, se pravi, da ne zaposluje drugih delavcev. Veste, da imamo tudi espeje z 20 pa več zaposlenimi, s celo nekaj sto zaposlenimi, in ti zagotovo dela ne potrebujejo. Nadomestilo potrebujejo prekarci in tisti samozaposleni, ki delo opravljajo osebno, se pravi, jih ne more nihče nadomeščati v času bolezni.

Na koncu se pa zastavlja vprašanje, ali je ta zadeva izvedljiva, torej javnofinančno izvedljiva. Jaz mislim, da je. V Levici smo pripravili oceno in ta ocena pravi, da bi imel Zavod za zdravstveno zavarovanje zaradi ukrepa, ki ga predlagamo, med 7 in 10 milijonov evrov dodatnih izdatkov. Ta številka zagotovo ni majhna, ni pa neobvladljiva. 10 milijonov evrov je 3,5 promilov - torej ne odstotkov, promilov - izdatkov, ki jih zavod načrtuje v letošnjem letu. Ob tem bi, če bi ukinili dopolnilno zavarovanje in vpeljali solidarno javno dajatev, prihodki zavoda narasli vsaj za pol milijarde evrov, tako zavod zaradi bolniških nadomestil za prekarce sploh ne bi smel imeti kakršnegakoli primanjkljaja oziroma tega resnično kakorkoli občutiti.

Hvala.