Govor

Luka Mesec

Hvala za besedo.

Lep pozdrav vsem!

Sedaj uvodoma bom rekel, da jaz nisem toliko optimističen kot sta bila predstavnik Evropske komisije in evropska poslanka. Razlogi pa so naslednji.

Krize, vsaj gospodarske, načeloma je konec, ampak sistem, ki jo je povzročil je pa v večji meri neformiran oziroma še malo bolj deformiran v Evropi nazaj. Evropska stavba je v zadnjih letih bistveno razrahljala svoje temelje, kar lahko vidite po ekonomski plati pač v tem, da je večina držav celo tiste v evropskem centru visoko zadolženih in s tem imajo bistveno manj vzvoda ob morebitni naslednji krizi. Drugič v tem, da imamo politično veliko bolj, kako bi rekel, razvrane razmere znotraj Evropske unije. Imate vzhodno krilo, ki se praktično že na pol odcepilo od Evrope. Ravno danes lahko spremljate dramo s Poljsko. Včeraj je bila imenovana nova avstrijska vlada, ki ljub pomirjujočim izjavam novega kanclerja ne bi smela tako delovati oziroma nas ne bi smelo pretentati, da ne bo povzročal težav. Konec koncev imamo vsaj štiri podobne vlade v Evropi, ki se ji je sedaj pridružila še ena, ki je prej pač držala recimo temu štango nekemu evropskemu centru in bomo videli kam bo to pripeljalo. Potem imate problem s tem, da je v letih krize Nemčija nekako vsilila svoj izvozni model ostalim državam vključno s Slovenijo je pa vprašanje kaj bo z izvozom v prihodnje. Ta teden je recimo glavni sesalec svetovnega uvoza torej ZDA sprejel ukrepe za deglobalizacijo, ki bodo in s tem se strinjam, danes je bilo v Delu napisano, da so davčne reforme in trgovinski ukrepi ZDA v zadnjem stoletju po navadi povzročili neko kaskadno spremembo drugod po svetu in da lahko spremembe, ki jih je sedaj naredil novi ameriški predsednik povzročijo neko deglobalizacijo in potem je vprašanje koliko je še evropski model kakršnega smo sedaj dobili vzdržen. To opisuje se pravi ta trenje ali pa te probleme samo kot okvir, v katerem se nahajamo. Kot opozorilo, da ne smemo biti preveč optimistični oziroma, da moramo razmišljati o mogoče malo drugačnih mehanizmih kot jih sedaj uvaja Evropska komisija. Evropska komisija kolikor jo lahko beremo iz poročila in napovedi se še naprej oklepa več ali manj fiskalne discipline in računa, da bo to popravilo stanje v Evropi. Jaz bi rekel, da bo treba okrepiti dve drugi politiki. Ena je razvojna druga pa socialna. Razvojna politika mislim, da ostaja več ali manj na ravni retorike. Če se ozrem na EFSI, ki je bil parkrat že omenjen danes in se spomnim razgovora s predsednikom SID banke zadnjič na Odboru za finance, ali je bil na Komisiji za nadzor javnih financ, mislim, da je rekel, da Slovenija niti evra jamstev še ni dobila iz tega naslova. Jaz nebi tukaj krivil samo Slovenije, ampak bi za nezadostno politiko mislim, da bi bilo treba pač pokazati predvsem na Evropsko komisijo in njej pristop k stvari. Drugo je socialna politika. Sedaj omenja se steber socialnih pravic, ampak ta steber socialnih pravic nima nobenih obvez do držav, se pravi, ni nobene predpisane porabe, nobene ciljanih zneskov, minimalne plače ali pa minimalnih socialnih nadomestilih nič od tega. Po drugi strani, če pogledamo Pesco, ki se sedaj ustanavlja, se pravi, vojaško unijo ima ciljano porabo, ima obveze do držav in ima mehanizme nadzora. Socialne pravice pri tem ostajajo še vedno nekako na ravni retorike, podobno kot razvojna politika. To omenjam zato, ker ne moremo gledati na to, kar sedaj na vzhodu Evrope dogaja kot na kaprice nekih avtoritarnih režimov kot je recimo ta na Poljskem, ampak mislim, da je to tudi posledica delovanja ali pa predvsem posledica nesimetričnega delovanja Evropske unije in Evropske komisije do slej. Ni nam rečeno značen odgovoren zakaj je Poljska, ki se je leta 2004 s takim zanosom pridružila EU. Dobrih 10 let kasneje samo še lupina demokracije kakršne smo si jo predstavljali. Če bomo hoteli to krepiti bo treba po mojem ciljati na dve politiki, to sta, razvojna in socialna. V kontekstu, ki sem ga prej opisoval pač vprašanje prihodnosti globalizacije in trenutnega izvoznega modela, na katerega je Evropska unija je tukaj tudi vprašanje notranjega trga, spodbujanja notranjega vprašanja in s tem povezanega odpravljanja ne samo brezposelnosti, ampak tudi pod zaposlenosti in revščine. Namreč ob statistikah o brezposelnosti je treba povedati, da je problem v Evropi tudi prekarnost, ki je posebej problematična med mladimi in še posebej problematična v določenih regijah. Tukaj lahko spet vidite prikrivanje politično najbolj stabilnih s temi, kjer je brezposelnost in prekarnost največja, se prav, govorimo predvsem o vzhodu, jugu in jugovzhodu Evrope.

Če zaključim. Moj kako bi rekel klic Evropski komisiji bi bil, da se usmerimo v razvoj kohezijske politike, razvoj socialne politike in da ne stavimo na izvozni model, na recimo temu absolutizem trga skozi fiskalno disciplino in na novo evropski instrument, ki je Pesco, ker tu vidim kot prej nevarnosti kot odgovorne. Če se lahko na koncu ustavim pri Pescu. Pesco bo spodbudil neko notranjo vojaško potrošnjo. Komu je to v interesu? Pač državam, ki proizvajajo orožje. Ali je to v interesu Evrope kot celote? Jaz bi rekel, da ne, ker ne vidim nobene države v bližnji okolici, ki nas bi neposredno ogrožala ali pa, ki bi bila na ravni vojaške razvitosti ranga Francija, Španija, Italija in Nemčija konec koncev. Mislim, da bi Evropa v tem novem svetu, ki se trga na kose in ki mu grozi ob deglobalizaciji tudi politična destabilizacija prej morala ravnati kot neki faktor stabilnosti in miru v svetu ne pa neki faktor, ki sedaj še samega oborožuje, zato da bomo ob potencialnem novem svetovnem infernu lahko še mi prispevali svojo.

Toliko na kratko z moje strani.