Hvala lepa.

Lep pozdrav tudi z moje strani vsem prisotnim na tej skupni seji obeh odborov.

Najprej se seveda zahvaljujem gospodu Stančiču za izjemno natančno in podrobno predstavitev vseh dokumentov. Težko bi kaj tukaj seveda dodal. Razen dve kratkih komentarjev in o česar pač ne morem.

Seveda, da je potreben dodatni fiskalni napor to je pač eden medmet ali pa eden dodatek k ugotovitvam Evropske komisije, ki sam po sebi niti ni toliko napačen, saj vedno je potrebno še nekaj dodati, nikoli ni previdnosti odveč, nikoli ni teh naporov najbrž v smislu fiskalne vzdržnosti ali pa javnofinančne vzdržnosti dovolj, ampak morda včasih seveda izvedeni ta zadeva, saj se trudimo. Ne nazadnje sporočilo spoštovanim odločevalnem oziroma pripravljavcem teh dokumentov v Bruslju pa tudi širše imamo tudi Zakon o fiskalnem pravilu. Uzakonili smo to zadevo, zdaj, ali je to dobro ali je to slabo, da nismo še kakšne izjeme, predvsem v socialnem smislu, tu dodali, to bo čas pokazal. Jaz mislim, da bi bilo dobro, da bi še kakšno izjemo dodali, razen obstoječih izjem, ko se spreminjajo bistveno makroekonomski kazalniki, in ne daj bože, da bi prišlo še do kakšne naravne katastrofe in tako dalje. Mislim, da bi bila potrebna še kakšna socialna izjema tu noter, ampak je, kot je. Tako je seveda treba bdeti nad tem, da se preveč ne troši, ampak počasi postaja to mnenje Evropske komisije, še dodatni fiskalni napori, že skorajda preveč.

Ugotovitev, da marsikaj v naših ugodnih kazalcih, tako pri pripravi kot pri izvajanju proračuna Republike Slovenije, da pretežno vse izhaja na dobrih makroekonomskih kazalnikih, ki so posledica globalnih trendov, je verjetno nekaj resnice na tem. Je pa verjetno nekaj resnice tudi na tem, da si Slovenija prizadeva tudi v okviru svojih meja peljati takšno ekonomsko politiko, ki tudi prispeva k tej ugodni klimi, in da ni vse na tem, kaj se dogaja v Evropi, kaj se dogaja med velikimi, naši ukrepi pa praktično nič na to ne vplivajo.

Povedal sem dve zadevi, je pa seveda še tretja, ki me je pa tu najbolj, pa niti ne toliko presenetila, ker sem vsega hudega že vajen, da obstaja - zdaj točno citiram, da ne bom kaj narobe govoril, pa bo potem magnetogram demantiral -, da »obstaja tveganje znatnega odstopanja od pravil glede potrebnega zniževanja strukturnega primanjkljaja in delnega odstopanja od pravila rasti odhodkov, s tem da so ti odhodki vezani na plače v javnem sektorju in na,« ne boste verjeli, »pokojnine.« Seveda, saj tretji moment, kaj pa je še tretji moment, to bi še morda lahko pričakoval od fiskalne ali pa neoliberalne politike tistih, ki so to pripravljali, da se še obregnejo na socialne transferje, ki jih ta država daje tistim, ki si sami iz takšnih ali drugačnih objektivnih razlogov ne morejo pomagati. Jaz seveda sem zagovornik tega, da vsega, kar ustvarimo, ne moremo takoj »zaružiti«, pod narekovaji, vendar pa moramo imeti tudi v mislih to, da je v času, ko je bila evidentna ekonomska in finančna kriza tudi v Republiki Sloveniji ali še posebej v Republiki Sloveniji, da smo prispevali znatne napore v smislu interventnih takšnih in drugačnih zakonov, kjer so bili nekateri socialni transferji ukinjeni, nekateri zamrznjeni, nekateri reducirani, počasi vračamo. Počasi, jaz vedno uporabljam, pa naj bo tudi to pod narekovaji, da zloglasni ZUJF počasi mehčamo, pa vendar še nismo prišli na raven vseh transferjev, ki smo jih imeli pred krizo. In prav bi bilo, da se tudi starševska nadomestila, pa še kakšen segment na področju štipendij tudi omehča in da pridemo na tisto raven, ki je bila pred začetkom krize. To je prva zadeva.

Druga zadeva, ja, morda so ambicije nekaterih delov javnega sektorja v smislu povišanja plač in izdatkov iz tega namena morda celo pretirane. Morda je napaka to, da so zdravniki oziroma da je Fides dosegel več morda, kot je sam pričakoval, in da je posledica tega dogovora to, da nekateri drugi sektorji zdaj zahtevajo enako ali podobno, kar je bilo doseženo na področju zdravstva.

In tretja zadeva tukaj - saj ne bom predolg, da se ne boste ustrašili, niti približno ne toliko izčrpen pa dolg, kot je bil gospod Stančič. Glejte, pri pokojninah je pa tako, pet let se pokojnine niso usklajevale, kar pomeni, da so realno drastično padle. In upokojenci so tista kategorija prebivalstva v Republiki Sloveniji, prvič, ki je izjemno velika, in drugič, kar je še bolj pomembno, ki je največ plačala za to, da je Slovenija skupaj z vsemi drugimi napori izšla iz te gospodarske in finančne krize. In prav je, da se jim povrnejo nekatere pravice, čeprav z zamikom, in ob nesporno ugotovljeni škodi na njihov račun se povrnejo in da se na nek način vse tiste anomalije in ne usklajevanje v naslednjih nekaj letih tudi spravi, tako kot pri ostalih transferjih, pri ostalih javnofinančnih odhodkih, na tisto raven, realno, ki je bila pred gospodarsko krizo. In če so to pretirane ambicije te države, da v roku treh, štirih, petih let skozi minimalne odhodke na ravni 2 % pridemo na to raven, potem pa me naj hudič pobere in odklanjam vsakršno monetaristično razmišljanje na strani tistih, ki so te dokumente pripravljali. Ocenjujem, da lahko dosegamo vse javnofinančne, torej, vse fiskalne napore tudi ob teh minimalnih - niso to pritiski -, ob minimalnih dodatnih izdatkih na področju javnih financ.

Hvala lepa.