Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj.

Preden začnem s to točko, moram skoraj malo protestirati. Danes, kot sem že pred začetkom seje rekel, imamo tako obilen seznam točk, tako obilen seznam vsebin, da če bi to hoteli resno delati, brez da bi poslanci kradli preveč časa, bi to morali početi nekaj dni.

Spet med nami ni nobenega iz ministrske ekipe, evroposlanci pa v slovenski Državni zbor pridejo verjetno delati samo malo reklame pred volitvami. Kaj počnejo v Evropskem parlamentu, smo pa lepo videli ta teden.

Zdaj, če grem konkretno na to točko … Delegacija tega odbora je bila v ponedeljek in torek na COSAC-u, srečanju odborov za zadeve EU v Talinu v Estoniji in seveda smo del tematike namenili tudi, kot se temu reče v evropskem ali, če hočete, birokratskem, pogosto »anti«-jeziku, približevanje EU državljanom. Zdaj, če nekdo to gleda, bo rekel: »Glejte, saj ti politiki že itak nič ne delajo, pa toliko »penez« poberejo, pa še več bi radi, pa še drugače bi radi.« Ponavadi Jani Möderndorfer reče: »Politika tudi nekaj stane.« Zdaj se seveda moramo vprašati, kaj je namen te politike in seveda transparentnost le-te. Zdaj, državljani, apatični kot so, ne le pri nas, rečejo: »Vsi ste isti.« To seveda ni res in vsi nismo isti tudi glede teh »penez«, ki jih dobimo. Zdaj, državni sekretar je tukaj zelo lepo povedal malo ozadja zgodbe, zlasti pri tisti drugi točki. Manjši in novi dobijo manj in bodo s tem dobili še manj. Ta zgodba, če jo odluščimo, je dejansko zgodba enega ohranjanja dualnosti EPP, evropskih ljudskih strank, kjer je ogromno populizma, vse do radikalne desnice, če odkrito rečem, in SD-ja, če hočete socialnih demokratov, ki »gliha skup štriha« na neki tretji poti, kot se je temu včasih reklo, ki to podpirajo. Tukaj je to skrito v tisto zmanjšanje iz 15 na 5, ki seveda zadene tudi novo levico v evropskih parlamentih. Seveda bodo pripadniki teh trenutno največjih političnih grupacij, ki so tudi zakuhali to, kjer je Evropa v zadnjih 20 letih, govorili, da to v bistvu delajo zaradi tega, da neke nove nestrpne, B, satelit-stranke, zlasti evropske desnice, ne bi prihajale v Evropski parlament. Ampak, a veste, zato obstaja nekaj drugega. Že v Sloveniji imamo Ustavo, po kateri bi lahko glede na izjavljanja eno stranko, ki sedi v Državnem zboru, skoraj že prepovedali. Zelo preprosto. Ali smo parlamentarna ustavna demokracija ali ne? To je, bom rekel, nekako na kratko bistveni poudarek te zgodbe.

Seveda se mi pa zdi ob tem v bistvu bolj problematično vprašanje, kaj sploh počne tistih naših osem ljudi v Bruslju, ki jih imamo v Evropskem parlamentu. Zelo pogosto so na listi popularnosti visoko, pa ne vem, če državljanke in državljani, vključno z nami, ki smo tukaj v Državnem zboru, sploh spremljamo, kaj oni počnejo. Ne spadajo med bolj aktivne poslanke in poslance, določeni si najdejo kakšen na pol hobi, poročevalski, težko pa rečem, da za dobrobit Slovenije kaj bistveno prispevajo. Zdaj, nekako na tej točki bi se ustavil. Seveda, to podpiranje Slovenije tega pa dejansko kaže, da podpira neko zatečeno stanje, v katerem bi zoževali prostor za neke nove in drugačne politike, ki jih seveda nujno potrebujemo. Pri tem seveda ne mislim na neke politike nestrpnosti, kakršne izraža tudi najbolj razvpiti slovenski zet. Recimo, kaj vse je »tvitnil« od ponedeljka do srede, nad katerim se zgraža cel svet, ampak slovenski mediji tega kaj bistveno ne zaznavajo.

Izhajajoč iz tega razloga bom v imenu Levice glasoval proti temu stališču Republike Slovenije.

Hvala.