Hvala. Lep pozdrav vsem.

Zakonodajno-pravna služba je k predlogu zakona podala pisno mnenje. Veliko pripomb so amandmaji koalicijskih strank upoštevali, zato bom v ustnih pripombah povzela samo nekaj ključnih ureditev iz zakona, ki bi bile lahko še vedno sporne z vidika skladnosti z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča.

Ustavno sodišče je presodilo, da je obstoječi Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin nedoločen glede podatkov o nepremičninah, ki se uporablja za izračun vrednosti nepremičnin, ker ne določa vseh podatkov o nepremičninah, ki se vodijo v registru nepremičnin in ki se uporabijo za izračun vrednosti nepremičnin. Tega neskladja s 147. členom Ustave novi predlog zakona ne odpravlja, saj še vedno le primeroma našteva podatke o nepremičnini, ki vplivajo na določanje njene posplošene vrednosti. Ustavno sodišče je tudi presodilo, da bistveni elementi modelov vrednotenja sodijo v zakonsko materijo in da morajo biti opredeljeni tako, da bo davčni zavezanec vedel, kako je določena njegova osnova za davek na nepremičnine, vendar pa iz zakona še vedno ni razvidno, kako se določijo geografsko zaokrožena območja, ki tvorijo posamezne vrednostne cone, saj se zakon sklicuje le na nedoločni pravni pojem dejanskih ter pravnih značilnosti prostora, ki ga podrobneje ne opredeli. Zakon nejasno določa tudi vrednostne ravni, saj ne določi največjega števila vrednostnih ravni, ki jih lahko ima posamezni model vrednotenja. Zakonsko določeni vrednostni razponi posameznih vrednostnih ravni pa se med seboj lahko prikrivajo oziroma se matematično ne izidejo. Za modele vrednotenja za pisarne, lokale in turizem prav tako ni razviden kriterij, kdaj se bo poleg načina tržnih primerjav uporabljal tudi na donose (?) zasnovan način. Za modele vrednotenja za stavbe splošnega družbenega pomena, industrijske in kmetijske stavbe pa ni razviden kriterij, kdaj se poleg nabavno vrednostnega načina uporablja tudi način tržnih primerjav. Z vidika skladnosti z načelom zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave bi bila lahko sporna tudi zakonska ureditev, ki v zakonu v celoti izpušča formalno navezavo na mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, na katerih temelji množično vrednotenje, in ne omenja institucije, ki jih je pooblaščena sprejemati. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča sicer izhaja, da bi lahko šlo za Odbor za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti iz Londona ali pa za Mednarodno združenje uradnikov za množično vrednotenje iz ZDA. Hkrati pa predlagatelj v zakonsko besedilo neposredno prenaša prevode definicij osnovnih izrazov iz mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, kot na primer opredelitev tržne cene, tržne najemnine, tržne vrednosti in načinov vrednotenja. To kaže na to, da se zakon glede bistvenih elementov, ki vplivajo na posplošeno vrednost nepremičnine, dejansko naslanja na pojme iz mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti, ki namesto zakona natančneje opredeljujejo, katere cene iz evidence trga nepremičnin ustrezajo standardu tržne cene, kar v končni fazi vpliva na to, katere podatke trga nepremičnin v organ vrednotenja uporabi za oblikovani model ovrednotenja. Izven okvirov obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča pa je z vidika skladnosti z načelom zakonitosti delovanja javne uprave iz drugega odstavka 120. člena Ustave vprašljiva tudi ureditev, ki izven omenjenega sklicevanja na neuradne prevode mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti ne določa obsega in namena diskrecijske pravice organa vrednotenja, da podatkov o določenih kupoprodajnih poslih, ki so vpisani v evidenco trga nepremičnin, ne uporabi pri oblikovanju modelov vrednotenja. Z vidika skladnosti s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave pa bi bila lahko vprašljiva ureditev, ki bencinske servise, elektrarne in pristanišča vrednoti glede na velikost dejavnosti, ki se opravlja na nepremičnini, ostale nepremičnine pa vrednoti glede na velikost same nepremičnine.

Hvala za besedo.