Hvala, predsednik. Spoštovani vsi prisotni, prisotne.

V splošni obravnavi sem podrobneje predstavila razloge, cilje in poglavitne rešitve, ki smo jih obravnavali in zasledovali pri pripravi zakona o obrambi, kot temeljnega sistemskega zakona na tem področju. Dejstvo je, da gre za izjemno zahtevno materijo, kar dokazuje tudi obsežno mnenje Zakonodajno-pravne službe ter število njenih pripomb in tudi dilem, ki jih je izpostavila. Zato bi v svojem uvodu predstavila naše stališče do nekaterih ključnih poudarkov iz njihovega mnenja, ki smo jih sicer podrobneje predstavili tudi v našem dopisu oziroma odzivu, ki smo ga na odbor naslovili včeraj, in verjamem, da ste ga vsi prejeli.

V zvezi z vprašanjem, ali vsebina predloga zakona ustreza okviru iz prvega odstavka 124. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da vrsto, obseg in organizacijo obrambne nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ureja zakon, ki ga sprejema Državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev, ocenjujemo, da tako veljavni Zakon o obrambi kot tudi predlog novega Zakona o obrambi, ki konceptualno bistveno ne odstopa od veljavnega, v celoti sledita omenjenemu okviru. Če ni tako, potem moramo ugotoviti, da imamo na obrambnem področju neustavno stanje vse od leta 1995, ko je trenutni Zakon o obrambi začel veljati. Predlog zakona tako določa vrsti obrambe, to je razmejitev med vojaško obrambo in nevojaškim delom obrambe, pri čemer se ena ali druga lahko izvaja samostojno ali v sodelovanju z zavezniškimi državami na podlagi mednarodnih pogodb. Organizacija obrambe, to je določitev strukture Slovenske vojske, ki izvaja vojaško obrambo, ter določitev pristojnih subjektov, ki izvajajo nevojaški del obrambe, v ta sklop pa sodi tudi osnovna opredelitev obrambnih dolžnosti državljanov, obseg obrambe pa definirajo naloge vojaškega in nevojaškega dela obrambe. Pri tem velja dodati, da predlog zakona pri določitvi izvornih nalog obrambnega sistema dosledno sledi ustavni definiciji obrambe države, ki pomeni obrambno nedotakljivost in celovitost državnega ozemlja, praviloma pred zunanjo vojaško grožnjo, kot dveh trajnih življenjskih in političnih interesov Republike Slovenije. In v tem smislu neposredno ne posega niti ne sme posegati v preostala podsistema nacionalne varnosti, to je sistem notranje varnosti in sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Na to ne vpliva niti dejstvo, da predlog zakona v določenih primerih govori tudi o varnosti, saj ne gre za uporabo tega pojma v kontekstu notranje varnosti, temveč v drugih kontekstih. Navedeno ustavno izhodišče daje tudi jasen negativen odgovor na izpostavljeno dilemo, ali bi morebiti obravnavani predlog zakona moral urediti vrsto, obseg in organizacijo celotnega sistema nacionalne varnosti, saj pretežni del virov ogrožanja nacionalne varnosti, kot na primer podnebne spremembe, finančna in gospodarska tveganja, organiziran kriminal, naravne in druge nesreče, ne morejo ogroziti nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja. Določeno izjemo od tega izhodišča, ki jo je prepoznalo tudi Ustavno sodišče v okviru odločanja ustavnosti 37.a člena veljavnega Zakona o obrambi, sicer predstavljata nalogi sodelovanja Slovenske vojske pri zaščiti, reševanju in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah ter pri varovanju državne meje. Vendar pri tem ne gre za izvorno obrambne naloge, temveč za zaščitno-reševalne oziroma varnostne naloge, ki jih zlasti Slovenska vojska izvaja v okviru sodelovanja obrambnega sistema s preostalima podsistemoma nacionalne varnosti.

Poleg navedenih vsebin predlog zakona ureja še druge vsebine, ki so neposredno povezane s prej omenjenimi ustavnimi izhodišči in brez njih niti vojaški niti nevojaški del obrambe ne bi mogla ustrezno delovati. Po eni strani gre za vsebine, povezane z načrtovanjem v obrambnem sistemu, ki zaradi same narave tega sistema, še zlasti vojaške obrambe in njenih nalog, upoštevajoč pri tem eno od najpomembnejših vrednot v demokratičnih družbah, to je civilni nadzor nad vojsko, nujno zahteva tako strateško dolgoročno kot tudi operativno kratkoročno načrtovanje obrambnih oziroma vojaških zmogljivosti. V ta sklop sodi tudi določitev obrambnih ukrepov, vključno z mobilizacijo, kar zagotavlja pravočasen in organiziran odziv obrambnega sistema, samostojno ali v sodelovanju z zavezniškimi državami, na grožnje, ki bi lahko ogrozile nedotakljivost in celovitost države.

Pomemben del zagotavljanja delovanja obrambnega sistema, še zlasti vojaškega dela, pa so vsekakor tudi zagotavljanje ustrezne obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne podpore ter zagotavljanje obrambnih interesov pri prostorskem načrtovanju in graditvi objektov ter določitev ustreznih ukrepov varovanja objektov in okolišev objektov posebnega pomena za obrambo. Normiranje nekaterih od teh vsebin s predlaganim zakonom je nujno tudi iz razloga, ker posegajo v zunanjo sfero in lahko vplivajo tudi na z ustavo ali drugimi zakoni določene človekove pravice in svoboščine. Po naši oceni je nujno, da predlagani zakon in ne morebiti Zakon o službi v Slovenski vojski ureja tudi nekatere rešitve, ki po svoji vsebini lahko neposredno vplivajo na delovanje zlasti vojaškega dela obrambnega sistema. S tem pa seveda tudi na zagotavljanje ustrezne stopnje pripravljenosti poveljstev in enot slovenske vojske ter vojaških zmogljivosti. Izhajajo pa iz načel enostarešinstva, subordinacije ter obveznega izvrševanja ukazov. Gre torej za določbe, ki urejajo organizacijo delovanja katerekoli vojske in, ki bistveno odstopajo od organizacijskih modelov preostalega javnega sektorja, po svoji pravni naravi pa niso delo upravne narave v ožjem smislu tega pojma. S tem so neposredno povezane tudi določbe o činih, podeljevanje činov in poviševanje v čine, ki neposredno vplivajo na organizacijsko strukturo in popolnjenost vojske.

Glede ureditve temeljnih razmerij med državnimi organi. Na področju vodenja obrambe ter nadzora nad izvajanjem obrambe menimo, da so te rešitve primerne in sledijo ustavnim izhodiščem s področja obrambe kot tudi načelu delitve oblasti ter razmerij med posameznimi državnimi organi. Ključne odločitve s področja obrambe so prepuščene Državnemu zboru, ki ima poleg ustavno določenih nalog tudi pristojnosti odločanja o najpomembnejših vprašanjih delovanja obrambnega sistema. Državni zbor je pristojen tudi za dolgoročno načrtovanje razvoja in opremljanja zlasti vojaškega dela obrambe, neposredno ali preko pristojnih delovnih teles pa nadzira tudi organizacijo priprave in izvajanja obrambne države, govorimo o obrambnem proračunu, političnem nadzoru in podobno. Naloge predsednika republike zamejuje predvsem njegova ustavna vloga, v pristojnosti Vlade pa so zlasti pomembnejše operativne odločitve povezane z organizacijo, pripravami in z vajami obrambe. Upoštevajoč razmerja znotraj izvršilne veje oblasti pa velja tudi načelo civilnega nadzora nad delovanjem vojske so v predlogu zakona določene tudi pristojnosti ministra za obrambo. V smislu slednjega predloga po naši oceni povsem jasno predlog določa kaj sodi v sklop vodenja vojske, ne vodenja v vojski, pri čemer velja še posebej opozoriti, da minister nima pristojnosti poveljevanja. Res sicer je, da so te naloge razpršene po celotnem zakonu, vendar jih glede na številčnost in vsebino povezanost s posameznimi obrambnimi instituti nomotehnično ni bilo mogoče zapisati na enak način kot velja za pristojnosti Državnega zbora, predsednika republike in Vlade, saj bi to vsekakor vplivalo na samo jasnost in konsistentnost besedila predloga zakona. Smo pri pripravi zakona zasledovali tudi cilj, da se v vojaško strokovnih vprašanjih da večja pristojnost oziroma avtonomnost general štabu in s tem tudi večja odgovornost. Gre predvsem za področje napredovanj, podeljevanja činov do določene ravni, izdaje vojaške strokovne literature in podobno. Pomislek ali bi bilo morebiti primerno v predlog zakona vključiti tudi kompleksno krizo kot jo je vpeljala zadnja novela Zakona o Vladi po naši oceni ni na mestu. Upoštevajoč že omenjeno izhodišče, ki ga določa prvi odstavek 124. člena ustave, krizno upravljanje in vodenje v primeru kompleksne krize izvorno ni in ne more biti institut obrambnega sistema. Že iz same definicije kompleksne krize namreč moč ugotoviti, da do nje lahko pride tudi v primerih v katerih ni neposredno ogrožena nedotakljivost in celovitost državnega ozemlja, temveč gre za določene področne krize večje intenzitete katerih odpravljanja posledic presega zmožnosti posameznega, posameznih resorjev. Obravnavani sistem se bo torej odzival zlasti v miru, izjemoma morebiti tudi v izrednih razmerah oziroma vojnem stanju, pri čemer je pri teh dveh slednih stanjih treba upoštevati tudi dejstvo, da bo delovanje države že tako potekalo na drugačen način, skladno z določbami področnih predpisov, ki določajo delovanje posameznih resorjev in sistemov v takšnih razmerah in obrambnimi načrti oziroma dokumenti. S predlaganimi amandmaji koalicijskih strank sledimo pripombam Zakonodajno-pravne službe in naj se dotaknem samo nekaterih. Skupaj gre za 30 amandmajev, ki so v, ki so razen v delu, ki se nanaša na organiziranost Obveščevalno-varnostne službe pripravljeni na podlagi mnenja Zakonodajno-pravne službe. S predlogi amandmajev se, pa bom preletela najpomembnejše. V 5. členu na podlagi opozorila ZPS odpravlja domnevna neustavnost pri opredelitvi izredne stanja, za razglasitev izrednega stanja zahteva kumulativno izpolnitev obeh pogojev, da velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države, s predlaganim amandmajem se zato odpravlja navedena neskladnost. V 6. členu se dodatno urejajo pojmi, v 8. členu je s predlagano spremembo predpis, ki bo določal postopek izdelave in vsebino dokumentov načrtovanja v obrambnem sistemu zamejen na dokumente načrtovanja, ki jih sprejema Vlada in sicer strateški pregled obrambe, srednjeročni obrambni program ter obrambne načrte. V 13. členu se besedilo usklajuje z novim gradbenim zakonom, saj je v 31. členu predvideno le izdajanje mnenj in nič več soglasij, zato se s predlaganim amandmajem besedilo usklajuje z navedeno določbo gradbenega zakona. V 14. členu gre za redakcijske spremembe zaradi uporabe izraza »morje, ki je pod suverenostjo Republike Slovenije«, ki je že uveljavljen v pravnem redu Republike Slovenije. Prav tako se zagotavlja enotna uporaba termina »načrt uporabe Slovenske vojske« v četrtem in petem odstavku. V 15. členu se v tretjem odstavku opredeljuje vsebina odredbe, s katero minister odredi izvajanje ukrepov elektronskega spremljanja mednarodnih komunikacijskih in informacijskih sistemov, ter predlaga dodatna varovalka, ki določa, da se ukrepi ne smejo nanašati na določljiv priključek komunikacijsko-informacijskega sistema ali določljivega uporabnika tega sistema na območju Republike Slovenije, s čimer se predlaga ureditev podobna, primerljiva, kot jo v zakoniku ureja Sova. V 16. členu se predlaga sprememba, da OVS ni organ v sestavi, ampak se ohrani obstoječa organiziranost. Eden od ciljev predloga Zakona o obrambi je, da se področje strokovnih, obveščevalnih, protiobveščevalnih in varnostnih nalog obrambe uredi tako, da bodo omogočale jasnejšo (?) določanje nalog in pristojnosti, zagotavljale večjo strokovnost Obveščevalno varnostne službe ministrstva ter ustrezen nadzor nad delovanjem. Doseganje navedenega cilja po ponovni preučitvi nujno ne zahteva organiziranje OVS-a kot organa v sestavi ministrstva, ampak je navedene cilje mogoče doseči tudi z ohranitvijo njene obstoječe organiziranosti kot organizacijske enote Ministrstva za obrambo na ravni direktorata. V 18. členu se izraz »posebni ukrepi« nadomešča z izrazom »prikriti preiskovalni ukrepi«, ki ga uporablja tudi Zakon o nalogah in pooblastilih policije iz leta 2013 in se je uveljavil tudi za ukrepe, ki se lahko izvajajo na podlagi določil ZKP-ja. V 26. členu se drugi odstavek, ki predstavlja osnovo za izdajo pravil službe, črta in se prenaša v 44. člen. V 41. člen se s predlagano dopolnitvijo drugega odstavka kot kriterij za začasen prenos pooblastil za poveljevanje na poveljnika drugega poveljstva, enote ali začasne skupine določa službene potrebe, kot so opredeljene v zakonu. Hkrati je opravljena tudi redakcija besedila, kot je bilo predlagano s strani ZPS-ja. V 55. členu se besedilo spreminja, saj menimo, da je navajanje, kdo je sprejel odločitev o napotitvi na opravljanje vojaške službe v tujino, z vsebino drugega odstavka nerelevantno, saj določba ureja pristojnost za oblikovanje začasne skupine ali enote. V tem smislu je iz določbe izločen nepotreben del besedila. V 56. členu se zaradi večje jasnosti predlaga, da se besedilo prvega odstavka 56. člena dopolni tako, da bo nedvoumno, da se nanaša na individualno oziroma kolektivno samoobrambo. Iz besedila člena je izločeno tudi sklicevanje na vsebino ZObr-1. V 82. členu se v skladu s predlogom Zakonodajno-pravne službe v drugem, četrtem odstavku konkretizira, da so ministrstva pristojna za določitev vrst in obsega proizvodenj ter storitev v vojnem stanju in določitev gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij, ki bi v vojnem stanju opravljale to proizvodnjo in storitve. V 90. členu se s predlagano spremembo odpravlja alternativna možnost pri določitvi, kdaj naj se izvaja materialna dolžnost v izrednem ali vojnem stanju in besedilo usklajuje tudi z določili, ki veljajo za delovno dolžnost v izrednem in vojnem stanju. Členi 98, 99 in 100. člen se prenašajo v novo poglavje, ki bo kot posebno poglavje urejalo varstvo osebnih podatkov.

Dodatno predlagamo še amandmaje, ki so danes vloženi, s katerimi sledimo tudi pripombam ZPS-ja. Amandma k 113. členu pa predlagamo, da se prenese vsebina v Zakon o službi v Slovenski vojski. S pojasnili k mnenju Zakonodajno-pravne službe, ki smo jih posredovali včeraj, smo pravzaprav poskušali tudi v največji možni meri dodatno pojasniti posamezne rešitve v predlogu zakona ter jih dodatno utemeljiti. Glede vloženih amandmajev SDS, NSi in Levice, za katere menim, da nekateri od njih pomenijo izboljšavo predloga, pa predlagam, da naše stališče predstavim, ko jih bomo obravnavali.

Spoštovani člani in članice odbora, na koncu bi rada poudarila, da pri predlogu Zakona o obrambi in njegovi podpori nikakor ne gre za prestiž, katera stranka ali kateri minister ali ministrica bo uspel zagotoviti sprejem nove obrambne zakonodaje. Gre za to, da spremenjeno zakonodajo enostavno potrebujemo, kar ste nenazadnje poudarjali tudi vsi vi na sejah tega odbora. Ta zakon ni rezultat dela samo ekipe v tem mandatu, temveč tudi vrste mojih predhodnikov na ministrstvu, v dobrem in slabem, zato vas tudi naprošam za vašo podporo k predlogu zakona.

Hvala za ta uvod.