Hvala, gospod predsednik, za to vprašanje.

Trenutni predlog direktive vsebuje tudi opredelitev pojma virtualna valuta oziroma posredno virtualne denarnice, o tem je živahna razprava, predvsem zaradi vsebine tega pojma, kaj naj bi zajemal to izrazoslovje oziroma besedna zveza. V naši ureditvi trenutno, kot veste, imamo virtualno valuto že opredeljeno v sistemskem ukrepu, ki mu rečemo Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki je primarno preventivni mehanizem. Tukaj govorimo o mehanizmu za odkrivanje in pregon. In v dosedanji razpravi, kot sem seznanjen, mogoče bo kolegica lahko še kaj več povedala, če boste želeli ali pa če bo potrebno, namreč je ravno zaradi osnovnega načela te direktive, da bi bili izrazi tehnološko čim bolj nevtralni, razprava na dosedanjih sestankih posameznih predstavnikov držav usmerjena v tem, kako določbo opredeljevati tovrstne pojme. In recimo Nemci imajo stališče, da se virtualne valute ne bi opredeljevale tako, kot je v trenutnem besedilu, ampak da to pojmovno že pokriva v bistvu izraz finančni inštrumenti. In če pogledate tudi našo notranjo zakonodajo iz leta 1991 oziroma kasneje, 2001, imamo mi poseben zakon o plačilnih finančnih inštrumentih in sistemih. Opredeljuje pojmovno v bistvu finančne inštrumente praktično enako, kot je opredeljen pojem finančnega inštrumenta v tem predlogu virtualne valute. Tako da s tega vidika zadevo pokriva in tudi naša kazenska zakonodaja v 247. in 248. členu, ki inkriminira že kar vrsto let kazniva ravnanja, ki so storjena bodisi z negotovinskimi v katerikoli obliki finančnimi oziroma plačilnimi sredstvi, najpogosteje je to, to se tudi vidi iz letnih poročil policije, so to plačilne kartice, so pa še drugi inštrumenti, taki in drugačni. Vsak komitent več ali manj ve, gre za plačilne naloge in tako naprej. Skratka, mi imamo to inkriminirano, imamo pa neko paradoksalno situacijo, ki kaže na nek način, da je stopnja ozaveščenosti tako oškodovancev kot pa tudi naših finančnih inštitucij, ki že imajo avtomatizirane in informatizirane mehanizme, da se takoj odzivajo bodisi na prijave ali pa zaznave zlorab negotovinskih sredstev. Ta paradoks pa izraža predvsem, to tudi izhaja iz letnih poročil policije, da je recimo število kaznivih dejanj na letni ravni, če primerjavo samo leto 2015 in 2016, naraslo v 2016 za 55 %, recimo 247. člen jih je bilo nekaj čez 678, vendar je pa povzročena škoda s temi kaznivimi dejanji v letu 2016 bila okrog 400 tisoč evrov, medtem ko je bilo leto 2015 po podatkih policije tovrstnih kaznivih dejanj okrog 400, torej več kot pol manj, škoda je bila pa milijon. In to je edino razložljivo na način, da je pogojena ta nižja škoda ob večjem, bistveno večjem številu kaznivih dejanj z dejstvom, da tako oškodovanci, torej komitenti, uporabniki teh kartic kot tudi banke takoj odreagirajo, ko zaznajo zlorabo, in potem je čas storilcev, ki ga imajo za zlorabo teh sredstev, krajši in zaradi tega je škoda krajša. In en izmed pomembnih ukrepov je tudi to, da bojo zdaj banke dolžne sporočati v bistvu podatke bodisi o teh kaznivih ravnanjih, zaznanih oškodovancih in pa seveda komitentih organom odkrivanja takoj in s tem bo tudi učinkovitost odkrivanja in pa pregona tovrstnih storilcev bistveno večja. Je pa z vidika preventive, kot je spoštovani državni svetnik omenil, tudi pomemben mehanizem, ki ga bo treba implementirati v notranjo zakonodajo, to ozaveščanje tako zasebnega sektorja kot ljudi na način raziskovalnih aktivnosti, izobraževalnih aktivnosti in pa v bistvu z zapovedmi v notranji zakonodaji v obveznem dolžnostnem sodelovanju med organi odkrivanja, pregona in pa zasebnimi inštitucijami, zlasti denarnimi in finančnimi. Tako da načeloma so ti mehanizmi, se mi zdi, dosti dobro predvideni. V kakšni meri in stopnji bodo učinkoviti, bo pa pokazal tudi mehanizem, ki je tudi dobrodošel in ga pozdravljamo, namreč predvideno je v predlogu direktive, da po uveljavitvi bo vzpostavljen poseben program za spremljanje učinkovitosti teh rešitev, ki jih bo direktiva, če bo sprejeta, implementirala oziroma terjala od posameznih držav članic.