Hvala lepa, spoštovani predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci, spoštovani kolegi. Dobro jutro tudi v imenu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.

Morda samo na kratko. Teme, ki bojo obravnavane na tokratnem Svetu za konkurenčnost in se dotikajo raziskav, razvoja, sta pravzaprav 2 točki, in sicer 9. točka in pa 10. točka v celotnem programu, in sicer 9. točka z, kjer bojo predstavljeni zaključki z naslovom Od vmesne evalvacije programa Obzorje 2020 k 9. okvirnemu programu, in pa potem 10. točka, ki bo obravnavala ciljno naravnan pristop v 9. okvirnem programu za raziskave, razvoj in inovacije. Skratka, pri obeh točkah, če dovolite, bi jih na nek način kar malo združil, ker mislim, da sta tako zelo povezani, da je, lahko pač rečemo pač skupaj. Kar se tiče 9. točke, gre za vmesno poročilo in pa potem tiste ključne ugotovitve pri nadaljnjem planiranju okvirnega programa, kajti smo v obdobju, ko je potrebno skratka naslednji, v okviru naslednjega večletnega finančnega okvirja nekako postaviti tudi glavne iztočnice oziroma ključne točke za naslednji program po letu 2020. In dejstvo je, da se države vse po vrsti zavzemajo za okrepljen del evropskih centralnih programov za področje raziskav in razvoja. Poleg tega pa je še nekaj izhodišč, ki so pomembna in ki jih je ves čas poudarjala tudi Slovenija. Potrebno je povedati, da tisto, kar pogosto rečemo tukaj na odboru, da stališče Slovenije je praviloma nekako v smeri, podpiramo, smo zadovoljni. Na tej točki oziroma tu na 9. točki to dejansko lahko rečemo preprosto zaradi tega, ker je Slovenija pri pripravi teh izhodišč oziroma pri pripravi samega poročila zelo intenzivno sodelovala, praktično ves čas njenega nastanka, tako da lahko rečemo, da je besedilo, ki je pred nami, v praktično vseh korakih usklajeno s tem, kar so stališča tudi Slovenije, ne nazadnje zaradi tega, ker smo aktivno sodelovali pri nastanku tega. Morda samo 3 poudarke bi bilo potrebno dati tukaj. Prva stvar, ki je, je vprašanje enotnih pravil, ki jih izpostavljamo, kajti vedno bolj se poudarjajo tudi v različnih poročilih, da je potrebno doseči večje sinergije med inštrumenti nacionalnega, pač inštrumenti, ki so po državah vzpostavljeni pri inštrumentih kohezijske politike, in na drugi strani obzorje 2020 oziroma centralnega programa Evropske unije, kar je krasno in vsi se s tem strinjamo, dokler ne pridemo do implementacije zgodbe, kjer imamo en set pravil, ki veljajo za obzorje, in drugi set pravil, ki veljajo za kohezijo. In potem, ko kolegi, ki se ukvarjajo, ukvarjamo s tem na operativni ravni, zgubljamo dneve, mesece in živce pri kombiniranju teh 2 pravil, ki ne grejo skupaj. In to je eden izmed ključnih poudarkov, da pravila, ki veljajo na eni in na drugi strani, če želimo govoriti o sinergijah, je nujno in brezpogojno potrebno poenotiti oziroma vsaj narediti kompatibilna. Druga stvar, ki je pomembna, sicer podmnožica prvega, je vprašanje državnih pomoči, ki omejuje učinkovitost sinergij. Vemo, da obzorje 2020, posebej v svojem tistem najbolj raziskovalnem delu, je izjema od državnih pomoči oziroma gre za, kjer je mišljeno oziroma tretirano kot konkurenca na EU ravni, torej imajo vsi pod enakimi pogoji možen enak dostop, so izjeme oziroma drugačen tretma v tem kontekstu, medtem ko vprašanja, ki se dotikajo državnih pomoči z kohezijo, pač ne. In tudi to je ena izmed stvari, ki je ključnega pomena, če hočemo oziroma če naj dosežemo večje sinergije. In pa seveda nek lajtmotiv, ki gre skozi 9. in 10. točko, je pa vprašanje razmerja med Evropsko komisijo in državami članicami pri oblikovanju prioritet in inštrumentov, kajti Evropska komisija logično poskuša svoj fevd oziroma svoj vpliv nekako ohranit primatno(?), dajmo temu reči, pri oblikovanju tako tematik kot inštrumentov in imeti pač seveda države članice zgolj kot enega od partnerjev, podobno kot so drugi industrijski partnerji oziroma deležniki v procesu oblikovanja delovnih programov in programa kot celote, medtem ko države – in tu Slovenija zagovarja tudi zelo striktno stališče – je potreb, pač, države članice zagovarjajo, da je potrebno pri oblikovanju teh družbenih izzivov vključiti države ne kot enega izmed, ampak kot partner s komisijo, kar pomeni, v naslednjem večletnem okviru oziroma okvirnem programu se Slovenija striktno zavzema za to, da je oblikovanje programa partnerski odnos komisija – državne članice, seveda upoštevajoč druge akterje in deležnike, ki jih tu imamo, od industrije, nevladnikov in tako naprej, ampak vendar osnovno ogrodje mora biti zgrajeno na tej relaciji in to je tudi eden od poudarkov, ki jo bomo imeli v sami politični razpravi pod zadnjo točko, kajti brez dvoma vsi se zavedamo, da naslavljanje družbenih izzivov, ki so bili vzpostavljeni že v trenutno potekajočem obzorju 2020, se mora nadaljevati, to poudarja tudi tako imenovano Lamyjevo poročilo, ki je na nek način postavilo ogledalo temu, na kakšen način raziskave in razvoj vsaj v tem delu družbenih izzivov odgovarjajo na potrebe družbe in je bil eden od ključnih očitkov ravno to, da je ta povezava premajhna in tudi brez dvoma, da je potrebno sodelovanje med državami članicami in komisijami, Evropsko komisijo okrepiti. In to je tisto, kar Slovenija bo zagovarjala, zagovarja. In še enkrat, ob koncu bi rad poudaril, da ti dokumenti, ki so na mizi, so dejansko nastali ob zelo, zelo močnem in aktivnem sodelovanju Slovenije. Ne nazadnje tradicionalno imamo zelo dobro sodelovanje z Estonci, s kolegi oziroma z državo, s katero imamo mnogo skupnega, in tudi pri nastanku teh dokumentov, ki so plod njihovega predsedstva, je Slovenija zelo aktivno sodelovala. Tako da lahko v veliki meri te dokumente dejansko posvojimo tudi kot tisto, kar odraža stališče Slovenije že v izhodišču.

Hvala.