Hvala za besedo.

Mislim, da vsi prisotni na tem odboru veste, da v Levici načeloma nasprotujemo subvencioniranju kapitala kot nekega stimulusa zaposlovanja, ampak v slučaju tega konkretnega predloga so naši zadržki manjši, kakor bi običajno bili, ker gre ipak za subvencioniranje na primer ogroženih regij oziroma v tem konkretnem primeru ranljivih skupin. In starejši od 55 let, ki so brezposelni vsaj pol leta, zagotovo sodijo pod ranljive skupine. In že, ko se je ta zakon sprejemal, smo opozarjali na 2 problema, ki pa se jih v tokratni obravnavi ne da korigirat z amandmaji in zato pač tudi tukaj amandmajev ni. Ta 2 problema sta: prvič, zlorabe na strani delodajalcev, ko ti zaposlijo nekoga samo za 2 leti, ne pa za nedoločen čas; in drugič, izpad sredstev za zdravstveno blagajno. S prehodno določbo se suspendira 156. člen ZPIZ-2, ki dopušča 30-procentno oprostitev plačila prispevkov za tiste delodajalce, ki zaposlujejo osebo, starejšo od 60 let. In kar bi bilo tukaj smiselno narediti, je, da se ta člen suspendira samo za tiste osebe, ki so deležne ukrepa po tem zakonu, ne pa kar nasploh. Ta izpad iz drugega problema je sicer sprejemljiv, ker gre za težko zaposljive delavce, ampak bi bilo treba najti kompenzacijo zanj. Verjetno najboljša oblika in najbolj družbeno pravična oblika te kompenzacije bi bila ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in substitucija tega zdravstvenega zavarovanja s solidarno javno dajatvijo, ampak žal tega nimamo vzporedno na mizi. Večji problem pa je možnost zaposlovanja za določen čas, da po izteku te oprostitve delavcu pogodbe ne podaljšajo in je po 2 letih tak delavec spet na zavodu kot težko zaposljiva oseba in njegov problem ni dolgoročno rešene, s tem pa pač ta problem vztraja tudi kot družbeni problem, torej ne samo za tega konkretnega zaposlenega, ampak za celotno družbo. Je razumljivo, da so socialni partnerji pristali na take pogoje. Ipak je starejšega delavca težje odpustiti, kar je navsezadnje prav, ampak bi se v tem kontekstu lahko dogodilo, da ukrep subvencioniranja ne bi zaživel. Je pa razmišljanje, konceptualno vzeto, napačno. Mi torej, mi ljudje v politiki smo tisti, ki določamo minimalne pogoje zaposlovanja v tej državi in če nekomu država da subvencijo, lahko terja tudi določeno raven odgovornosti za nazaj. Pri plači tisoč evrov bruto ta oprostitev konkretno pomeni 3.864 evrov subvencije. To so sredstva, ki zmanjkajo v blagajni. In zaposlitev za določen čas je najmanj, kar ib lahko zahtevali v zameno. Tudi tukaj ne gre za luksuz, ampak za zakonsko normo, ki je prav, da je zakonska norma. In če se tukaj popušča, dela izjema, navrtava luknjo v delovnopravno zakonodajo in neke standarde zaposlovanja, pod črto pade standard vseh zaposlenih v državi in spet nimamo več samo individualnega problema, ampak celoten družbeni problem.

Hvala.