Hvala lepa za besedo.

V imenu Gorske reševalne službe Slovenije bi se najprej iskreno zahvalil za obisk Odbora za obrambo kjer smo poskušali prikazati naše delo, seznaniti poslance z našimi nalogami, ki jih opravljamo kot humanitarni in pa prostovoljna organizacija. Jaz upam, da so bili s prikazanim zadovoljni. Seveda smo se pa v pogovorih z njimi dotaknili tudi nekaterih problemov, ki nastajajo že vrsto let. Namreč iz leta v leto imamo veliko več reševanj v hribih na težko dostopnih terenih, vsako let več, je več tudi novih adrenalinskih športov, seveda to pa pomeni, da moramo se za te adrenalinske športe se dodatno usposabljati, kupiti dodatno opremo, ta oprema kot veste kot ste bili seznanjeni, ni poceni. Tudi glede na to, da imamo vedno več posredovanj nam oprema se kvari, lomi tako, da moramo to seveda nadomestiti, ravno v tem času v preteklem tednu so me obvestili, da je kar nekaj ključne opreme, od nosil, ki stanejo med 5 in 10 tisoč evri poškodovanih tako, da kar se, da popraviti popravljamo, v nasprotnem primeru moramo zagotoviti tam 17 postajam nova, tako, da se vsako leto na koncu leta ubadamo z primanjkljajem. Za ilustracijo vam lahko povem neko statistiko, od leta 2008 do letošnjega leta s strani Uprave za zaščito in reševanje nekako dobimo tam okrog 500 tisoč evrov, seveda so občasno tudi dodatna sredstva v tem osmih letih smo posodobili vozni park, namreč vsa vozila terenska so bila iztrošena in moram reči, da v osmih letih smo zagotovili vsem postajam, vsem 17 postajam nova vozila, tako, da lahko izvajajo tisto poslanstvo, ki ga opravljajo. Iz leta v leto so bili potem v temu rednem aneksu kar se tiče finančnih sredstev tudi neki dodatki za ta vozila in pa seveda tudi za kakšno opremo. Drugi financer, ki je ključnega pomena za gorsko reševalno službo je Fundacija za invalidske in humanitarne organizacije. Za predstavitev vam lahko povem, da smo v letu 2008 dobili od njih 370, nekaj čez 370 tisoč evrov, v letošnjem letu smo padli na 240 tisoč evrov, kar je za nas zelo veliko. Del posledic, del krivde tega, da tako drastično padajo prispevki je morda tudi davek, povečan davek na igre na srečo, seveda v blagajno FIHO se zbere bistveno manj denarja in ta denar potem razdelijo med vse te organizacije. Vemo tudi, da je teh humanitarnih organizacij iz leta v leto več, ki potrebujejo denar in praktično v teh desetih letih smo izgubili približno za eno tretjino finančnih sredstev iz uprave in pa uprave za zaščite in reševanje in pa od fundacije za humanitarne organizacije, moram pa poudariti, da smo v teh desetih letih več kot 200 krat več posredovali na leto. To se pravi številke okoli 300 smo prišli že na število 500 in ne rešujemo samo v gorah, rešujemo tudi delo v gozdu, gozdarji posebno veliko teh reševanj je bilo v času žledi oziroma opravljanja posledic tiste žledi in seveda nas to finančno zelo bremeni.

Drugi problem so refundacije osebnih dohodkov. Vedno več je podjetij, firm, na žalost tudi državnih ustanov, ki zahtevajo refundacijo za tisti čas, ko reševalca ni v službi. Nekako razumem privatne in pa te privatne družbe, privatna podjetja, nikakor pa ne morem razumeti ministrstev, tukaj mislim za notranje zadeve in pa obrambo, ki nam za tisti čas, ko gre njihov uslužbenec v reševalno akcijo, pa vemo, da so pripadniki obeh teh ministrstev tudi v sistemu zaščite in reševanja in nam potem zaračunajo za tiste tri štiri ure ali celo cel »šiht« refundacijo.

Državni zbor je pred leti sprejel neko nagrajevanje tudi teh, ki zahtevajo refundacijo, tudi teh podjetij. Nekako 20 % od te refundacije je namenjeno njim. No naloga je padla na nas, to moramo plačevati mi iz proračuna, ki ga letno dobimo, kot sem vam pa prej povedal so pa ta sredstva iz leta v leto manjša.

Tretji problem, ki smo ga nakazali je tudi neke vrste zavarovanje za vse prostočasne dejavnosti v Sloveniji. Vemo, da v tujini, v Evropi to že potek in iz teh zavarovanj se potem krijejo tudi stroški reševanja. Seveda pri nam ni tako, pri nam ljudje mislijo, da je to naša dolžnost. Seveda mi smo se za to prostovoljno odločili, vendar na škodo našega lastnega žepa ne moremo delati. Reševalci se večinoma odpovedujejo tako kilometrini kot tistemu sorazmernemu delu dnevnice v korist posameznih društev, zato da lahko nabavijo dodatno zaščitno, reševalno in pa osebno opremo. Predlagali smo že kar nekajkrat oziroma smo se pogovarjali tudi z zavarovalnicami, da bi nekako uredili to zavarovanje, seveda pa te premije ne smejo biti previsoke, zato, da bi bile dostopne vsem državljanom Republike Slovenije. Enostavno bi to bilo potrebno, namreč, če gremo mi v tujino samo smučati, si za to sklenemo zavarovanje. Pri nam mislimo, da je to naša pravica, ki krije oziroma to reševanje krije. Tako da, jaz mislim, da bi tudi v tem pogledu okoli tega zavarovanja bila potrebna neka razprava in pa seveda predlogi in pa seveda v dogovoru z zavarovalnicami, da bi se to odpravilo.

Toliko imam jaz za enkrat. Če bo pa še koga zanimalo pa lahko vpraša.