Spoštovani predstavniki, spoštovane predstavnice zakonodajne oblasti Republike Slovenije, dragi rojaki, drage rojakinje.

Naslov današnjega srečanja »Slovenec sem« je vsaj zame nekoliko lapidarno zastavljen, saj pravzaprav ne dvomim o tem, da sem Slovenec. Vprašanje je, kako si namreč slovenstvo predstavljamo. Moj poudarek na samem začetku je nedvoumen: slovenstvo zame ni nič vrojenega, biološkega. Je nekaj, kar vsebuje paleto različnosti in več načinov realnega življenja, bivanja, vkorporiranih, se pravi vključenih v slovenstvo. Predpostavljam, da so naše identitete skonstruirane na več ravneh. Poleg državne, narodne in individualne identitete so vmes seveda še številne druge. Ker uporabljam pojem pluralne ali kompleksne identitete in posebej ne poudarjam državne in osebne, sem po subnacionalni identiteti Korošec, po nadnacionalni Evropejec. Skušam se pojmovati na vseh teh različnih ravneh.

Dejstvo, da so Slovenci v Srednji Evropi razdeljeni na več držav in raztreseni drugod po svetu, kaže na to, da so vsem Slovencem skupne le tiste osnovne strukture, ki jih opredeljujemo z jezikom in s kulturo. Edino te strukture dajejo občutek povezanosti Slovencev in enotnosti naroda. To pa nikakor ne opravičuje teze, da bi na tej podlagi lahko skonstruirali skupno nacionalno identiteto vseh delov slovenskega naroda. Skupna nacionalna identiteta je kvečjemu lahko občutek, ki pa je sprt z racionalnim razumevanjem zgodovinskega in družbenega dogajanja.

Če bi se danes vprašali, kaj specifično nas določa za Slovence, bi morali po vsej verjetnosti priti do zelo različnih ugotovitev. Slovencem v Avstriji, Italiji in drugod in Slovencem v Sloveniji se kot pripadnikom istega jezika identiteta kaže kot različna objektivna realnost, ki jo v procesu socializacije ponotranji in sprejme za svojo vsak drugače, odvisno od državnih, kulturnih in drugih socializacijskih norm, značilnih za takšen institucionalni okvir, kot je država.

Slovenija je, kot vemo, mlada nacionalna država in svojo državno strukturo utemeljuje z mehanizmi konstruiranja nacionalne identitete, ki pa razen jezika in nekaterih kulturnih dobrin niso nujno značilni za Slovence, ki živijo zunaj Republike Slovenije. Slovencem v Sloveniji se ni treba opredeljevati za nacionalno identiteto, ker je v slovenski državi po mojem nekega samoumevna. Opredeljevanje za slovensko nacionalno identiteto zunaj Republike Slovenije pa ima drugačno konotacijo: etnične oz. jezikovne manjšine niso postavljene v nacionalne okvire, ampak svojo identiteto oblikujejo v interakciji z večinskim narodom in institucionaliziranimi modeli življenja države, v kateri živijo.

Konkretno: Slovenci zunaj Republike Slovenije so v procesu socializacije razvili večplastno in drugačno identiteto od Slovencev v Sloveniji in so si prisvojili več duhovne sorodnosti z družbeno realnostjo držav, v katerih živijo. To je popolnoma normalen pojav, ki si že od razpada avstro-ogrske monarhije utira svojo pot, ločeno od centralno-slovenskega prostora. Vendar prav vprašanje razmejitev in večplastnosti identitete med raznimi deli Slovencev sproža določene nesporazume in polemike. V bistvu gre za vprašanje, ali so kulturni vzorci in duhovne norme, ki naj bi veljale za konstrukcijo nacionalne slovenske države, prenosljive tudi na Slovence, ki živijo v sosednjih državah. Vzorci po mojem niso prenosljivi, lahko pa bi kvalitetno in ne samo obrobno, vsebinsko prazno razmerje do, kakor pravi Aleš Debeljak, kolektivnega slovenskega izkustva, ki se izraža predvsem na nizki ravni sodelovanja (mimogrede opozarjam na irhaste hlače in alpske poskočnice), prispevalo k večji funkcionalnosti in pomenu slovenskega jezika in kulture. Fragmentarni elementi povezovanja na kulturni ravni so sicer obetavni, vendar potrjujejo pravilo, da ni zgrajenega sistema sodelovanja med Slovenijo in Slovenci zunaj Republike Slovenije, ki bi dopuščal prepoznavanje slovenstva kot širšega identifikacijskega okvira. Geslo o skupnem slovenskem kulturnem prostoru ostaja tako dolga prazna formula, ker mu manjka temelj, to je, institucionalizirana oblika sodelovanja. Ni težava v tem, da Slovenija ne bi zmogla vrhunskih umetniških in kulturnih storitev za preboj v Evropi in svetu, težava je bolj v tem, da Slovenija nima strateško dovolj izdelanih smernic za uveljavitev slovenske kulture v Evropi, to je kulture, ob kateri bi lahko v večji meri participirali tudi Slovenci zunaj Republike Slovenije. Pogrešam programsko usmerjeno sodelovanje, ki bi omogočalo, da se v tako opevanem skupnem slovenskem kulturnem prostoru prelivajo kakovostno najboljši umetniški in kulturni dosežki. Tega je zelo malo, kar pa nastaja, se dogaja bolj po principu naključnosti in iznajdljivosti posameznikov. To pa z eno besedo pomeni: primanjkuje pripravljenosti, da bi se vprašanje kulture Slovencev, ki živijo zunaj Republike Slovenije, vključilo v slovenski nacionalni program. Vprašanje, kako formulirati skupne interese med Slovenijo in Slovenci zunaj nje, je vprašanje načelne strategije in ne vprašanje pragmatičnega odločanja in dnevnopolitičnih kompromisov na podlagi političnih in miselnih obrazcev raznih resornih funkcionarjev.

Skupni slovenski kulturni prostor je eno od bistvenih izhodišč nacionalnega kulturnega programa, katerega uresničevanje je odgovornost Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Toda pri razvoju kulturne dejavnosti Slovencev zunaj Republike Slovenije Ministrstvo za kulturo ne opravlja ne programskih ne operativnih nalog. Ministrstvo za kulturo je namreč vse v zvezi s kulturo Slovencev zunaj Republike Slovenije oddalo Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ta odločitev je segment slovenske kulture pravzaprav razdelila po državotvorni logiki, slovenska država z njenim vrhovnim kulturnopolitičnim organom prezira pravzaprav kulturo tistega dela slovenskega naroda, ki presega državne meje Republike Slovenije. Ta vprašljivi odnos po mojem krepi medsebojno odtujevanje in slabi kakovostno komunikacijo v kulturnem sodelovanju med Republiko Slovenijo in Slovenci zunaj nje. To sem pravzaprav že večkrat povedal, in to vedno spet poudarjam, vendar kot vidite, saj nekateri to vedo, se ponavljam, ker nisem še izgubil upanja, da bi ta predlog, ki obvezuje Ministrstvo za kulturo kot vrhovni organ z vsemi pristojnostmi na kulturnem področju, združeval in ne ločeval celoten slovenski kulturni prostor.

Če smo torej Slovenci zunaj Republike Slovenije po eni strani zaznamovani z nekoliko drugačno identiteto, kar je posledica socializacijskih norm v državah, kjer živimo, pa je po drugi strani vsebinski vakuum povezovalnih idej med Republiko Slovenijo in Slovenci zunaj nje, tisti negativni dejavnik, ki resno ogroža jezikovno in kulturno identiteto. Izhajam namreč iz dejstva, da je jezik zanimiv tako dolgo, dokler ohranja svojo specifično kulturno identiteto. Ta je pa med Slovenci v Avstriji oslabela in se pojavlja pravzaprav na dokaj nizki ravni, kjer pod pretvezo kulturne raznolikosti, ponekod tudi dobiva folkloristične poteze, kar je navsezadnje v lepem soglasju s transnacionalnimi korporacijami, ki z vedno večjim veseljem spodbujajo množični turizem in vedno bolj popularno trženje kulturne dediščine.

Tako imamo med Slovenci v Avstriji opravka z etnično identiteto, ki na eni strani s pretirano poudarjenimi etničnimi identifikacijskimi simboli dobiva ponekod tudi agresivne oblike nacionalne zavesti. Opozarjam namreč na to, nasproti nemškemu nacionalizmu s parolo o narodu, kot psevdobiološki kategoriji, ki je narodno pripadnost ideološko kategorizirala in začela ljudi označevati kot Slovence, napol Slovence, čiste priznavalne Slovence, Slovence po poreklu, odpadnike in asimilante. To na eni strani.

Na drugi strani pa etnična identiteta niti v znanju slovenskega jezika ni več prepoznavna, in sicer so to ljudje, ki slovenščino povezujejo z negativno konotacijo. Razpon med eno in drugo skrajnostjo je v svoji kvaliteti tako širok, da ju skupne vrednote skoraj ne povezujejo več. Tako ena, kot druga skrajnost sta v službi ideoloških nabojev. Ena se udinja v imenu nacionalne homogenizacije nacionalističnim nameram, tudi iz Republike Slovenije, druga je podlega jezikovnemu in kulturnemu pluralizmu, nenaklonjenim socializacijskim razmeram v avstrijsko-koroški družbi.

Etnična identiteta Slovencev v Avstriji je torej povezana z različnimi konotacijami in modeli, s katerimi naj bi se izražala skupna volja vseh Slovencev. Ena izmed temeljnih konotacij je seveda sodelovanje s strukturami večinskega naroda, kot temelj za pozitivno oglaševanje odprtih vprašanj glede jezika in kulture. To je bistveno vprašanje, ker opcije za sožitje, brez upoštevanja povezav med manjšinskim in večinskim narodom, težijo k izolaciji manjšine. Kdor spregleda dejstvo, da so Slovenci v Avstriji integrativni del demokratične politične organiziranosti z večinskim narodom, ta se odpoveduje enemu izmed temeljev, na katerih sloni civilna družba, to je na enakosti.

Izkušnje nam namreč kažejo, da Slovenci v Avstriji niso avtomatično odprti v smer večinske družbe, poznavanje jezika večinskega naroda in njegove kulture ni zadostno jamstvo za sožitje. Čeprav zgodovinske izkušnje in tudi vedno spet znova ponavljajoča se nacionalistična napihovanja delno opravičujejo negativna čustva do večinskega naroda, to ne more imeti tolikšne nacionalne podlage, da bi Slovenci v Avstriji bežali v nacionalni blok in se tam v strnjeni vrsti z istimi obrazi ukvarjali z vedno istimi problemi.

Tudi v odnosih med Republiko Slovenijo in njegovim jezikovnim obrobjem, se ne sprašujemo, kako zaščititi svoje slovenstvo, ampak, kako zgraditi pravo sožitje, ko bi eni in drugi, večinski nemško govoreči sosed, Slovenci v Avstriji in Republika Slovenija razumeli zaščito jezikovnih in kulturnih pravic Slovencev v Avstriji kot svojo skupno odgovornost in pravico.

Težko torej govorim o tem, da smo Slovenci homogena in kompaktna skupnost, subjektivno občutenje te skupnosti je postavljeno pod vprašaj. Subjektivna zavest o pripadnosti Slovencem v Avstriji pa je prav gotovo kriterij etnične pripadnosti posameznika v danem času in okolju. Vendar je ta subjektivna zavest v toliko vedno bolj relativna kategorija, v kolikor se definiranje etnične identitete zapleta, in to v času vedno večjega prodora nehumanega neoliberalizma, v času odvisnosti malih držav od velikih, v času hitrega prodiranja sredstev množičnega komuniciranja ter vdora dominantnih tujih jezikov, kulturnih vzorcev in novih vrednostnih sistemov vsakdanjega življenja.

V času svetovne globalizacije in univerzalizacije perspektive za vse dele slovenskega naroda prav gotovo niso v paranoičnem zapiranju svojih meja ali v ljubosumnem varovanju neoskrunjene etnične identitete. Vsekakor je model odprtosti odvisen od tega, kako se do nas obnašajo drugi, v primeru Slovencev v Avstriji, kako se do nas obnaša večinski narod. Zato odprtost nikakor ne more biti enostranska, kot to ne more biti zaprtost. Sicer represija večine manjšino sili v geto, odprtost večine pa v manjšini sprošča potrebo po dialogu in sodelovanju. V tej viziji – ker se odziva na današnje civilizacijske prvine vsakdanjega življenja – je več možnosti.

Identifikacijska vprašanja slovenskega naroda nas torej soočajo z dejstvom, da ni edinega in vselej zveličavnega načina, kako biti Slovenec, marveč, citiram tržaškega Slovenca Mirana Košuto: »obstaja vsaj toliko nacionalnih in kulturnih identitet, kolikor je zavestnih in manj zavestnih pripadnikov naroda ter njihovih v času spremenljivih narodnostno-kulturnih občutij«, konec citata. Skupna konotacija torej je in bo slovenski jezik. Realna majhnost slovenskega naroda ter kvantitativno in kvalitativno ne posebej izrazit pomen slovenskega jezika v evropski razsežnosti terjata seveda od nas posebne napore za vzdrževanje in razvoj slovenščine kot najpomembnejšega identifikacijskega simbola vseh Slovencev.

Zato kot majhen narod potrebujemo intelektualno in umetniško napeto vzdušje, ki se ne spogleduje z usedlinami preteklosti in ji prav nič ni mar vračanje v varno, a varljivo narodno enotnost, pač pa se kritično ukvarja z vprašanji konfliktne preteklosti in sedanjosti, kakor na to opozarja recimo slovenski filozof Mladen Dolar, če ga citiram, takole pravi: »Če se zdaj za nazaj vzpostavlja galerija velikih slovenskih mož, pogumnih borcev za slovensko identiteto - navaja Trubarja, Linharta, Prešerna, Cankarja, Kosovela -, potem jim je vsem skupno samo to, da so vsak ob svojem času radikalno pretrgali s tem, kar je tedaj veljalo za slovensko identiteto. Pri čemer se izkaže, da kultura nikoli ni bila preprosto branik slovenske nacionalne identitete, kot se glasi stalni topos, temveč da je bila tudi njen stalni sprevračevalec; da jo je lahko branila in ohranjala samo tako, da jo je nenehno sprevračala in postavljala pod vprašaj.« Konec citata.

S sprevračanjem postaja kultura tudi med Slovenci v Avstriji zanimiva, ker pozitivni domet črpa iz predpostavke, da jo v veliki meri razumemo kot kontrapunkt nevarnostim folklorizacije in izgube slovenskega jezika. Če na položaj današnje kulture v evropskem, slovenskem in avstrijsko-koroškem merilu gledamo kritično, je privlačnost naše kulture predvsem v plavanju proti toku, v odklanjanju prilagajanja in v upiranju poskusom jezikovne asimilacije.

Hvala za pozornost.

/ aplavz/