Najlepša hvala.

Cenjeni rojaki in rojakinje, gospe in gospodje.

Leto je naokoli in lepo vas je videti ponovno zbrane v veliki dvorani Državnega zbora. Naj vas zato uvodoma prisrčno pozdravim ter vam zaželim iskreno dobrodošlico ne le v naši hiši, ampak tudi in predvsem v Sloveniji. V vaši ne edini, a tisti srčni domovini, na katero vas vežejo posebna čustva pripadnosti in ljubezni.

Vseslovensko srečanje je tradicionalen in kar je še posebej pomembno, zelo dobro obiskan dogodek, ki leto za letom, tokrat že sedemnajstič po vrsti pod svojim okriljem združuje rojake in rojakinje, ki živite izven meja naše domovine Slovenije. Veseli me, da se kljub tej oddaljenosti vsakokrat tako številčno odzovete na vabilo Komisije za odnose Slovencev v zamejstvu in po svetu ter obiščete svojo domovino, katere nepogrešljivi sestavni del ste. Pa čeprav se slednje morda premalokrat poudari.

Vaš obisk in vsakokratni odziv me razveseljujeta tudi zato, ker kažeta, da je ta oddaljenost zgolj zemljepisna, da pa so vaša srca še vedno zvesta slovenstvu in da v sebi še vedno ostajate tudi Slovenci in Slovenke. Ob tem tudi sam vidim veliko vrednost vsakoletnega vseslovenskega srečanja prav v ohranjanju stikov z matično domovino in utrjevanju ohranjanja zavedanja pripadnosti narodu, pa tudi v okrepitvi zavedanju prebivalk in prebivalcev Slovenije o tem kdo so oziroma ste naši rojaki po svetu ter posledično čutenja, da ste živ in pomemben del skupnega narodnega telesa.

Spoštovani gospe in gospodje, zgodovina našega naroda ni bila lahka. Z ničemer nam ni bilo prizaneseno. Ne nazadnje o tem priča tudi dejstvo, da smo kljub skoraj da pregovorni maloštevilnosti razdrobljeni širom sveta kot le malokateri narod. Pa vendarle smo nekako uspeli preživeti, kljubovati in se obdržati ter celo osnovati samostojno državo, katere rojstni dan smo praznovali nedavno. V stoletjih smo se zatorej kot narod soočili s številnimi preizkušnjami in jih, kot rečeno, preživeli, predvsem pa iz njih izšli močnejši in trdnejši. Zgolj v zadnjih 26 letih smo bili tako priča, vsaj po mojem mnenju, trem velikim prelomnicam, za katere je bil in ostaja ključen občutek pripadnosti in narodne zavesti. Take prelomnice so bile že omenjena osamosvojitev, pa vključitev v Evropsko unijo in zvezo Nato ter nedavna sodba arbitražnega sodišča, s katero je v točkah, ki so bile sedaj nedorečene, zdaj določena tudi naša južna meja in meja na morju. A dovolite, da se osredotočim na osrednjo temo letošnjega srečanja, ki se glasi: »Slovenec sem«. Gre za široko, večplastno, aktualno in vse prej kot enostavno temo. Najverjetneje sta namreč izkušnja in doživljanje nacionalne pripadnosti za nas, ki živimo v Sloveniji, popolnoma drugačni od vaših. Tako kot je drugačen tudi naš odnos do domovine same. Slednjo namreč prepogosto razumemo kot samoumevno, kot vsakdanji del naše stvarnosti ter jo posledično žal morda tudi manj cenimo. Očitno je človeška narava takšna, da tistega, kar imamo na dosegu roke, ne cenimo dovolj. Pa vendar nam je lahko v poduk izkušnja mnogih, ki so bili iz takšnih in drugačnih razlogov primorani zapustiti domovino. Iz njihovih ust je namreč moč slišati, da šele ko greš v tujino, ko nisi več Slovenec med Slovenci spoznaš kaj ti vse to pomeni.

Nekateri so rodne slovenske kraje zapustili zaradi lastne želje in odločitve, a številni so bili primorani oditi. Zelo veliko število jih je odšlo v minulem stoletju, in če se vrnem še dlje nazaj, ob praznovanju petstoletnice protestantizma, izpostavim le enega. Je bil z domače zemlje pregnan tudi Primož Trubar. A danes še posebej obžalujem, da so se iz Slovenije v zadnjih nekaj letih izselili številni, še posebej opazno predstavniki mlajše dobro izobražene populacije, ki v sled pogubnih učinkov gospodarske in finančne krize, s tem pa tudi izgube delovnih mest in varčevanja na vseh ravneh, niso uspeli najti ustrezne zaposlitve, s čimer jim je bilo onemogočeno dostojanstvo bivanja in odvzeta vera v perspektivno prihodnost.

Prav zato si tudi sam le stežka predstavljam kaj pomeni izguba domovine, jezika, kulture, izguba svojih ljudi, pri čemer je po drugi strani uspešno ohranjanje slovenske identitete, jezika in kulture v tem novem okolju in ob novih navadah ter običajih še bistveno zahtevnejša naloga. Pa vendar Slovenci in Slovenke, ki živite izven meja Slovenije, to identiteto pa tudi svoj prav poseben odnos ter navezanost na Slovenijo že desetletja dolgo ohranjate ter jo uspešno prenašate na mlajše generacije, za kar vam lahko le čestitam.

Spoštovani in spoštovane, Slovenec sem. Te besede niso le nosilna tema današnjega srečanja, ampak so tudi besede vsem dobro poznane pesmi poeta Jakoba Gomilšaka, pesmi, ki v ospredje postavlja ponos nad pripadnostjo slovenskemu narodu. In prav ta ponos, ta občutek pripadnosti je tisto kar nas dela Slovence in Slovenke. Brez takšnega stanja narodne zavesti, preživetje slovenske istovetnosti slovenskega jezika in kulture ne bi bilo in ni mogoče. Kajti tisti, ki se svojega porekla in svojih korenin sramuje, si prav gotovo ne bo prizadeval, da bi jih ohranil.

Naj zato zaključim z vprašanjem ali smo in če smo dovolj ponosni, da smo Slovenci, ali znamo ta ponos tudi jasno in samozavestno pokazati pred drugimi? Domoljubje je namreč vrednota, ki je v preteklosti omogočila narodno preživetje, zato ga moramo ohranjati in razvijati, predvsem pa ga prenašati na mlajše generacije. V tem pogledu ste nam Slovenci in Slovenke izven meja matice lahko za vzgled in navdih kako radi bi morali imeti svojo domovino sleherni izmed nas, kako ponosni bi morali biti nanjo in kako ponosni bi morali biti na to, da smo Slovenci in Slovenke.

Spoštovane rojakinje in rojaki, sodelovanje in povezovanje z matično domovino je izjemno dragoceno, je neprecenljivo. Verjamem namreč, da predstavlja spodbudo za ohranjanje slovenske kulture in jezika, hkrati pa krepi občutek samozavesti in povezanosti z domovino. Tako fizične kot tudi duhovne. In prav slednje je odločilno, da kljub oddaljenosti ostajate s srcem in dušo Slovenke in Slovenci oziroma če si sposodim besede sociologa in kulturnega antropologa Igorja Škamperleta:

»Biti Slovenec, imeti svojo domovino, tudi notranjo, je torej ena izmed prvih vrednot in vrednosti. Je neka lepa danost, ki nam jo je dano živeti. Naša dolžnost pa je, da jo vzgojimo in jo primerno znamo ceniti ter tudi deliti z drugimi.«

Želim vam uspešno delo in vsebinsko bogato razpravo, predvsem pa, da boste z navdušenjem uživali v prenekaterih lepotah domovine ter se še naprej radi vračali v objem naše in vaše domovine Slovenije.

Hvala za pozornost in srečno!