Predsedujoča, hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj. Jaz sem Seid Demiri, predsednik Študentske organizacije Univerze na Primorskem, drugi mandat, še eno leto do konca drugega mandata, tako da upam, da bom zdržal. V študenstki organizacije sem od leta 2010, ko sem prvo leto delal kot prostovoljec, pozneje sodelavec pri projektih, potem sem bil sekretar, potem en mandat predsednik in sedaj drugi mandat.

Zakaj smo danes tu je želja študentov, da pač izvemo trenutno to, kar se dogaja med našimi študenti na Primorskem je tako, da nekaj se dogaja, ne vemo pa kaj se dogaja. Jaz želim, da izhajamo iz zgodovine. Zgodovina je učiteljica življenja. Jaz sem diplomiral zgodovino, vem, da bom težko dobil službo, ampak me je veselilo, sem jo diplomiral in do zgodovine moramo imeti spoštljiv odnos, predvsem do zapuščine. In definitivno študentsko organizacije v Sloveniji je nekaj do česar moramo imeti spoštljiv odnos, sploh mi študentje. Ampak to naše organiziranje mora biti, kakšno? Avtonomno, samoorganizirano in od politike in države neodvisno. Zametki tega našega študentskega organiziranja segajo v čas pred samostojno Slovenijo. Takrat so se študentje, ki jih je gnala kritična misel in sindikalni boj za pravice združevali v dve študentski organizaciji, se pravi v Ljubljani in Mariboru. Kako je nastal ŠOU, kot najmlajša študentska organizacija? Tako, ko se je širil visokošolski prostor in smo leta 2003 oziroma 2004 dobili Univerzo na Primorskem, so se takratni študentje s samozdruževanjem brez nikakršnega oblastne ustanovitvenega akta združili in ustanovili študentsko organizacijo. Zaradi tega je potem problematično, da se mi podvržemo določenim strukturam, ker imamo potem tako težavo, da zgubimo svojo avtonomijo. In primerjava z univerzami je čisto zgrešena. Univerze niso avtonomne. Univerze so avtonomne zgolj v tistem delu, kjer morajo oblikovati določene programa. Vsaka univerza, recimo Univerza na Primorskem, in tri predstavnike države v upravnem odboru in je posledično nadzor države. To, brez zveze, da si mečemo pesek v oči.

Kar se tiče zastopanja pravic je tako. Od kar sem v ŠOU vztrajno zastopamo pravice študentov in smo zaradi tega nemalokrat bili v nemilosti vsakokratnih oblasti, bodisi lokalni, bodisi državni. Ne moremo in ne smemo slediti javnemu splošnemu interesu. Mi moramo slediti interesu študentov. Delamo za dobro večine. Kaj to pomeni? To pomeni, da se nikoli do sedaj nismo in tudi v bodoče se ne mislimo podrejati političnim ambicijam in diktatom manjših skupin. Če ni dialoga in predvsem pri tem predlogu novelacije ZKUS dialoga ni bilo, je potem brez zveze, da govorimo sploh o univerzi in posledično študentih. Če nismo sposobni se pogovarjati je potem to vse skupaj nesmisel.

Na nas letijo očitki o višini in načinu rabe sredstev, ki jih prejemamo. Nimam informacij, da bi kdorkoli od predstavnikov študentskih organizacij in niti sam nisem nikoli govoril, da so ta sredstva zasebna. Mi delamo z javnimi sredstvi, niso pa to proračunska sredstva. In tukaj je velika razlika. Mi sredstva ne dobimo od študentov. Študentje delajo preko študentske napotnice in se določen odstotek, 3,8 od vas za študentske organizacije enak odstotek tudi za delovanje študentskih servisov, ki zgolj posredujejo delo. Kaj imajo od tega, da so študentje člani študentske organizacije Slovenije? Zgolj pravice. Pravice, tako kot je uvodoma predsednik ŠOS naštel in pravice in ugodnosti katere lahko jaz tukaj predstavljam, ne vem, dva dni, če je potrebno.

Sedaj pa nič in ta del, ki dotika naš organizacijski ustroj. Zanimivo je, da mi, ko gremo v tujino, ko imamo določene sestanke znotraj Evropske zveze študentov, uživamo najvišji ugled glede na to kako smo organizirani. Vsi drugi bi si želeli imeti naš sistem. Meni je jasno, da vsak si ne želi in tudi nima nobenih interesov se poglabljati v študentko organiziranje na evropski ravni, vendar drugod študentske organizacije delajo čisti bizniz, imajo takšne in drugačne postopke kako dobivajo finančna sredstva, ampak še vedno po drugi strani je njihov smoter sindikalizem. To iščejo tudi pri nas študentske organizacije kot take nastale. Danes bo tukaj veliko govora o pravnih argumentih, ki verjamem, da jih bodo kolegi našteli, ampak ali ta predlog za vedno dejansko predeljuje študentsko organizacijo kot osebo javnega prava in kaj s tem pridobimo. Upam, da bo kdo tukaj skozi javno predstavitev mnenj tudi povedal kaj mi s tem pridobimo. Kriterijev za to, da ŠOS oziroma študentske organizacije ostanejo osebe javnega prava. Ni. Če bi bili, bi pač verjetno mi že bile osebe javnega prava. Tega pač tukaj ni v teoriji niti v praksi. Kar se tiče, če posredujemo informacije javnega značaja, to vse obstaja. Jaz bi pričakoval, da bi se predlagatelji prej zanimali in dejansko dali nek predlog v skladu z dialogom z dejanskimi predstavniki študentov na način, da samo zgolj opredelijo tam kjer je nek manko. Študentske organizacije Univerze na Primorskem ima katalog informacij javnega značaja do katerih lahko dostopi vsak. So določena pravila, ne moremo si privoščiti, da bomo sedaj, ne vem, celotno našo dokumentacijo dali na paleto pa pred študentsko organizacijo in potem pričakovali, da bo nekdo prišel pa nekaj vzel nekaj ne vzel. Mi smo ustroj, ustroj ki je na ŠOU poenostavljata 2004 oziroma na Primorskem koncu, ustroj ki smo ga podedovali, ki je obstajal že pred samostojno Slovenijo. Mene osebno žalosti in tudi nas na ŠOU, da naši kolegi so študentje, vlagajo svoj čas in energijo v to, da iščejo zgolj napake in zgolj črno, zgolj temno in prav nikoli jih ni s konstruktivnimi predlogi. Mi smo imeli en prime, ko smo imeli opozicijo in verjemite, na študentskih organizacijah določeni študentje se zagovarjajo na pravice in na to kako študentska organizacija deluje zgolj in samo takrat, ko so volitve. In kot je tudi predsednik Balanč povedal povedal, uvodoma so na jesen volitve v študentski zbor, Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Isto je bilo tudi pri nas na primorskem koncu in mene, ne da me skrbi, sedaj me prav čudi, čemu te študentje ne koristijo pravic vso leto, ker je zanimiv odstop od tega, ko imaš volitve za študentski zbor, da tega poiščeš sodelavca, ko je potrebno dobiti 5, 10 študentov, da dejansko izvedejo projekt teh najbolj aktivnih, politično aktivnih in angažiranih pa od nikoder in tukaj je potem tako velika diskrepanca, da je brezveze o tem sploh govoriti. To mi rešujemo na drugačen način, da naredimo po pet, šest s sodelavci in dobimo peščico študentov.