Hvala predsednica, lep pozdrav vsem.

Za uvod naj najprej povem, da je pobuda za zakon o katerem bomo danes govorili, prišla iz vrst študentov. Natančneje je predlog za spremembo novele Zakona o skupnosti študentov podala in vsem poslanskim skupinam v državnem zboru posredovala Študentska iskra. Na pobudo smo se odzvali v Združeni levici, jo nadgradili in v zakonodajni postopek vložili predlog o katerem sedaj teže beseda. Zakaj? Transparentnost, demokratizacija in uveljavljanje javnega interesa so med programskimi izhodišči in temelji Združene levice. Zakon o skupnosti študentov je bil sprejel leta 1994 in od takrat ni bil spremenjen ali dopolnjen. Potrebuje pa dopolnitve, ki bodo omogočale, da študentska organizacija začne delovati v skladu s temi načeli.

Trenutno zakon obsega zgolj 14. členov. Podnormiranje v mnogih ključnih vidikih študentske organiziranja, kar omogoča, v nasprotju z osnovnim namenom tega zakona, uvajanje različnih celo netransparentnih in nedemokratičnih praks prek internih aktov Študentske organizacije Slovenije in njenih organizacijskih oblik. Študentsko organiziranje mora seveda biti avtonomno. To je prvi pogoj. Vendar to ne pomeni, da lahko postavlja in spreminja osnovna pravila igre na tak način, da le-ta omogočajo nedemokratično in netransparentno delovanje, včasih tudi okoriščanje posameznikov na račun celotne študentske skupnosti. Še posebej, ker so ŠOS in njene organizacijske oblike večinsko financirane z javnimi sredstvi. Od študentskega dela prek vsake napotnice študent oziroma študentka plača 3,8 odstotka bruto študentskim organizacijam. V samo letos bodo od tega prejele dobrih 9 milijonov evrov.

Včasih se zdi, da afere na študentskih organizacijah posameznih univerz se lepijo ena za drugo. Od sumov glede nenamenske in neučinkovite porabe sredstev, poslovnih zlorab, pa celo do mahinacij pri volitvah in drugih nepravilnosti. Iz tega vidika zgodovina študentskega organiziranja res pestra in to seveda ne na nek dober način. Ni pa naš namen, da bi razčiščevali ali pa iskali krivce, vendar je dejstvo, da je ugled študentskih organizacij močno okrnjen. Zato želimo na zakonski ravni s tem predlogom razrešiti najbolj akutne zadeve, vzpostaviti minimalne standarde, poštena pravila igre, ki ne bodo posegala v avtonomijo študentskega organiziranja, bodo pa prispevala k izboljšanju ugleda in demokratične legitimnosti te organizacije, ki naj bi zastopala interese vseh študentk in študentov.

Kakšne so torej rešitve, ki v zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o skupnosti študentov, ki smo ga vložili spomladi. Gre za tri poglavitne rešitve:

1. Določa se pravna subjektiviteta. ŠOS je trenutno opredeljen kot zgolj pravna oseba, vendar je po nedvoumnem stališču tako pravne teorije, kot tudi sodne prakse, nesporno, da je ŠOS dejansko oseba javnega prava. Kljub temu, da gre v osnovi za stanovsko organizacijo, pa je po mnenju Upravnega sodišča dobrobit študentu v širšem interesu celotne družbe. Zato je mogoče tudi delovanje ŠOS označiti za delovanje v javnem interesu. Poleg tega javna sredstva predstavljajo največji vir prihodkov ŠOS v prid umestitvi ŠOS med osebnega javnega prava, govori tudi dejstvo, da je članstvo v organizaciji obvezno, ne pa svobodna izbira posameznika. Če ŠOS in njene organizacijske oblike nedvoumno določimo kot osebe javnega prava, to ne bo ogrozilo njihove avtonomije do države. Tu je potrebno to poudariti, ker se velikokrat sliši, da če postanejo te organizacije osebe javnega prava, potem bodo izgubile avtonomijo. To seveda ne drži. Zgled so lahko na primer univerze. Gre zgolj za to, da se zagotovi minimalne standarde nadzora, transparentnosti in seveda demokratičnosti.

2. Zagotovitev transparentnosti. Študentska organizacija Slovenije in Študentska organizacija univerz z veliko količino javnih sredstev upravljajo kot z zasebnimi sredstvi. Torej ne upoštevajo predpisov in standardov, ki veljajo za razpolaganje z javnimi sredstvi. Pri poslovanju in porabi javnih sredstev se tako opirajo na interne akte, ki ne zagotavljajo dovolj visokega standarda gospodarnosti, učinkovitosti in transparentnosti. Rešitve v predlogu zakona so, da ŠOS postane zavezanec po zakonu o dostopu in do informacij javnega značaja, da se smiselno upošteva Zakon o javnem naročanju in da se pri poslovanju ŠOS in njenih organizacijskih oblikah smiselno uporabljajo določbe zakona s področja preprečevanja korupcije. Hkrati dodajamo redno revizijo računskega sodišča.

3. Zagotovitev demokratičnega delovanja. Sume na različne demokratične in ne-transparentne prakse vzbujajo tudi volitve v študentska predstavniška telesa, kar dejansko omejuje moč vplivanja študentov na samo delovanje organizacije, ki naj bi zastopala prav njihove interese in s tem tudi otežuje seveda uveljavljanje politične odgovornosti študentskih funkcionarjev. Zato določamo nujne okvire volitev v predstavniška telesa študentov, obveznosti organizatorjev kampanj, pa tudi visokošolskih zavodov, ki so na primer v preteklostih pri volitvah v študentski zbor ŠOU Ljubljana omejevali ali celo preprečevali izvajanje uradne volilne kampanje in s tem študentom onemogočili, da bi se seznanili z vsemi kandidati in njihovimi programi.

To so torej tri ključne točke predloga zakona, ki ne bi smele biti sporne za nikogar, še posebej pa ne študentskim funkcionarjem. S temi tremi koraki bi s časom zagotovo povrnili del upravičeno izgubljenega ugleda študentskega organiziranja, s tem pa bi le-tega tudi okrepili. Vsekakor si danes želimo slišati čim več argumentov in predlogov, kako iz trenutnega res nezavidljivega stanja, kar bo tudi priložnost za nadaljnjo izboljšavo tega precej skromnega in mislim, da tudi razumnega predloga o katerem danes teče beseda. Se že veselim. Hvala.