Najlepša hvala, predsednik. Spoštovani gostje, spoštovani člani Odbora za obrambo!

Naša zahteva za sklic nujne seje Odbora za obrambo se predvsem nanaša na odgovornost nekdanjega predsednika Predsedstva Republike Slovenije Milana Kučana in tudi drugih ljudi pri razoroževanju Teritorialne obrambe predvsem v maju leta 1990, s predlogom za ustanovitev preiskovalne komisije. Naj obrazložim, da je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve v letošnjem maju vložilo kazensko ovadbo zoper bivšega predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in predsednika Predsedstva Republike Slovenije Milana Kučana zaradi veleizdaje Slovenije in zaradi suma povzročitve dveh kaznivih dejanj veleizdaje in sabotaže, saj bi naj takrat vedel za ukaz o razorožitvi Teritorialne obrambe, a kljub temu razorožitve ni preprečil. Kazenska ovadba je obširno razložena in podprta z dokumenti. V prilogi kazenske ovadbe je točno navedena tudi časovnica, številka dokumenta, podpisniki, funkcije, kdo vse in kako je bil o zadevah obveščen. Kazenska ovadba je tudi priloga k zahtevi za sklic nujne seje odbora. Torej, poslanski kolegi, tisti, ki ste ostali, imate v obrazložitvi. Poleg tega smo vam pa dali še dodatno prilogo danes, torej, Ponos Kočevja, ponos Slovenije. V njej pa imate tudi obrazloženo nenavadno izjavo gospoda dr. Tomaža Časa, predsednika Veteranskega združenja Sever, in gospoda Lipiča, ki govorita o tem, da TO nikoli ni bila razorožena in Manevrska struktura narodne zaščite ni bila ustanovljena 17. maja 1990. To je bil, lahko rečemo, tisti zadnji argument, zaradi česar se nam zdi pomembno razpravljati o takšni temi, predvsem zaradi tega, ker sta obe veteranski organizaciji pod vodstvom Ladislava Lipiča in Tomaža Časa ta dokument, torej to izjavo, izdali 20. maja 2016, skoraj dva dni po obletnici odvzema orožja. Zanimivo pa je, da so vsi ti ljudje pred leti sodelovali tudi pri nastanku knjige Uporniki z razlogom, ki je bila izdana leta 2005, torej pred 11 leti so se vsi strinjali, da je bilo orožje odvzeto, njih so celo kot junake, dobili so celo nekateri priznanja, tudi za vse dokumente nekako so jamčili, da so. Leta 2016 pa ti gospodje, ki danes vodijo ti dve največji veteranski organizaciji, govorijo v nasprotju s samim seboj. To je nenavadno, to je bil v bistvu nekako še, lahko rečemo, zadnji argument, da je treba razpravljati in tudi gospode vprašati, kaj so mislili leta 2005, kaj so mislili leta 1990 in kaj so skupaj z nekdanjim predsednikom predsedstva razmišljali, kot razmišljajo danes.

Kot vemo, se je med tem časom zgodila cela vrsta zadev. Naj omenimo samo agresijo na Republiko Slovenijo. Spomnimo se, da niti en častnik, niti en podčastnik, vojak Jugoslovanske armade, kakor tudi ne general ni bil procesiran v slovenskem pravosodnem sistemu. Do sedaj imamo več kot 80 kazenskih ovadb, ki so bile vložene. Ravno v letošnjem letu, ko smo praznovali srebrni jubilej, pa kot vemo, je bila sramotno ovržena ovadba zoper Berislava Popova, poveljnika, polkovnika, ki je delno uničil mesto Gornja Radgona in ubil dva človeka, naredil veliko škodo na civilnih objektih, zlorabil vozila Rdečega križa za prevoz vojakov, uničil sakralni objekt in vse ostalo, kar je v nasprotju s Haaško konvencijo. Torej gre za celo vrsto nekih nenavadnih okoliščin, ki so se ob 25. obletnici naše države nekako izrodile, in prihaja do cele vrste kontradiktornih izjav tudi ljudi, ki so danes na vrhu obeh, torej na eni izmed dveh veteranskih organizacij.

Naj kot mnenje tudi povem, da je v času med 15. in 19. majem 1990 v Sloveniji na ukaz generala Hočevarja prišlo do razorožitve Teritorialne obrambe in takratni predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan se v zvezi s tem ni odzval skladno z ustavo in zakoni ter razorožitve ni preprečil, temveč je s svojo nedejavnostjo in sprenevedanjem še podpiral oziroma proces razoroževanja še podaljševal. To je bil najnevarnejši poskus blokiranja slovenske osamosvojitve, ki je skoraj uspel, saj je bilo več kot 80 % izpolnjen. Če bi ta poskus uspel v celoti, bi bila ključna točka koalicije Demos popolnoma ogrožena, Slovenija pa danes ne bi bila osamosvojena in po vsej verjetnosti ne bi praznovali srebrnega jubileja naše državnosti. Ob tem je treba tudi pojasniti, da je 31. decembra 1989 Teritorialna obramba Republike Slovenije razpolagala z več kot 100.000 kosi dolgocevnega in skoraj 10.000 kosi kratkocevnega pehotnega orožja. Enote Teritorialne obrambe so imele v svoji sestavi skoraj 300 topov, večinoma protiletalskih, in več kot 1.000 minometov. Nadalje, več tisoč kosov protioklepnih netrzajnih topov, ročnih raketometov, vodenih raket in 97 protiletalskih raketnih lanserjev, torej je bilo skupaj v skladiščih Teritorialne obrambe preko 10 milijonov kosov najrazličnejšega orožja, streliva, min, eksploziva. S tem orožjem bi lahko Slovenija za svojo obrambo oborožila skoraj 100.000 oseb. Jugoslovanska ljudska armada je takrat, ko je izvedela za agresijo na Slovenijo, štela okrog 130.000 ljudi. Na podlagi dokumentov, ki so danes na razpolago, je jasno razvidno, da Jugoslovanska ljudska armada junija 1991 Slovenije ne bi napadla, če bi bila Slovenija oborožena, kot je bila pred majem 1990. Torej, prav razorožitev Teritorialne obrambe je botrovala agresiji na Slovenijo in posledično nepotrebnim smrtnim žrtvam ter veliki materialni škodi. Ob tem je tudi treba povedati, da je bil takrat v veljavi po ustavi, po takratni ustavni ureditvi države, torej, je bilo Predsedstvo Republike Slovenije tisto, ki je bilo v polni funkciji poveljnika Teritorialne obrambe, pri čemer je bila ta pristojnost nesporna. V času neposrednih priprav na razorožitev Teritorialne obrambe v Sloveniji, torej med 10. in 19. majem 1990, je namreč od vseh organov nove oblasti delovalo le Predsedstvo Republike Slovenije pod vodstvom predsednika predsedstva, gospoda Milana Kučana. Kljub temu, da so bile prve svobodne volitve že opravljene, pa se je nova Demosova vlada v bistvu takrat šele konstituirala. In dejansko je imela stara komunistična oblast v rokah takrat še vse službe, ki bi razorožitev lahko preprečile. V tem času tudi mnoge občine še niso imele konstituiranih novih izvoljenih skupščin in izvršnih svetov. In ni dvoma, da je bil ta čas izbran namenoma. Torej, ko se je vedelo, da resnega odpora proti ukazu ne bo, tako je v bistvu med 15. in 18. majem popoldan trajalo, da je predsedstvo izdalo ukaz o prepovedi oddaje orožja slovenskim obrambnim silam in enotam Jugoslovanske ljudske armade. V tistih dneh je bila torej večina orožja slovenski Teritorialni obrambi pobranega, razen v občinah, ki so se temu uprle, torej redkim izjemam, redkim poveljnikom, redkim občinskim vodstvom, ki so se temu uprla. Ustava in zakon sta tudi od takratnega predsednika Predsedstva Republike Slovenije, gospoda Kučana, terjala, da takoj izda ukaz, s katerim bi prepovedal izvršitev neustavnega ukaza Generalštaba Jugoslovanske ljudske armade in generala Hočevarja o razorožitvi slovenske Teritorialne obrambe. Še posebej glede na to, da Predsedstvo Republike Slovenije v takšnem ukazu formalno ni podalo soglasja. Vendar Milan Kučan tega ni storil, ampak se je dne 16. maja 1990 na kriznem sestanku pri predsedniku Skupščine Republike Slovenije Francetu Bučarju sprenevedal, da za ukaz generala Hočevarja ne ve in da z odvzemom orožja Teritorialni obrambi ni seznanjen. In je lagal, da o tem nima nobenih informacij. Predsednik predsedstva je govoril o tem, torej, tri dni je govoril o tem, da ni dobil nobenih informacij. 17. maja 1990, ko je prevzela dolžnost Demosova vlada in ko so častniki Teritorialne obrambe s protestne seje občinskih skupin, torej 16. maja, 17. maja in 18. maja, z vseh strani pritiskali na Predsedstvo Republike Slovenije z zahtevami, da naj ustavi razoroževanje Teritorialne obrambe, pa se Milan Kučan več ni mogel sprenevedati. Zato je 18. maja 1990 komaj popoldne ob 17. uri izdal ukaz, odredbo o ustavitvi oddaje orožja Teritorialne obrambe v objektih Jugoslovanske armade. Ob tem pa je treba poudariti, da je Milan Kučan s pošiljanjem ukaza zavlačeval, saj je bil ukaz odposlan šele zvečer okoli 19. ure, torej še dve uri pozneje. Ukaz je namenoma odposlal še celo v takšni obliki, na takšen način, da ga prejemniki niso mogli niti takoj prebrati, niti takoj uresničiti, saj je od prejema ukaza in nato do njegove uresničitve, da se orožje Jugoslovanske ljudske armade ne predaja, je trajalo vsaj še nekaj ur. Ukaz o prepovedi razoroževanja Teritorialne obrambe je torej bil šifriran v šifrah Jugoslovanske ljudske armade, po vsebini pa neverjetno medel, zato je bil tudi prejemnikom, ki bi morali ta ukaz uresničiti, ki jim je bil namenjen, izredno nejasen. Ker Milan Kučan nemudoma, ko je izvedel za ukaz generala Hočevarja o razorožitvi Teritorialne obrambe z dne 15. maja 1990, ni sklical seje Predsedstva Republike Slovenije, ni izdal odredbe, s katero bi razorožitev prepovedal, je Slovenija v dneh od 16. maja do 19. maja izgubila preko 80 % od skupaj preko 110.000 kosov pehotnega, protioklepnega in protiletalskega orožja, ki ga je sama plačala neposredno iz sredstev republike, občin in celo številnih podjetij. Iz dokumentov in poročil tistega časa izhaja, da so nekateri v predsedstvu, vključno z gospodom Milanom Kučanom, za razorožitev vedeli, še preden se je z njo sploh začelo. Torej so bili seznanjeni tudi s pripravami na razorožitev in tudi v času priprav niso ukrepali. Danes javno dostopni dokumenti namreč nedvoumno dokazujejo, da je Milan Kučan kot predsednik Predsedstva Republike Slovenije z ukazom generala Hočevarja o razorožitvi Teritorialne obrambe z dne 15. maja 1990 seznanjen bil še istega dne, ko je bil izdan ukaz. Nato pa je bil s tem seznanjen v naslednjih urah in še v naslednjih dneh, neposredno od častnikov, torej območnih štabov Teritorialne obrambe, predvsem iz območnega štaba Slovenj Gradec, območni štab Teritorialne obrambe Jesenice ter od vseh preostalih območnih štabov Teritorialne obrambe in tudi nekaterih vodstev občin. Pri tem pa je bil seznanjen še od pokrajinskih poveljnikov Teritorialne obrambe, Službe državne varnosti in s strani visokih funkcionarjev, ki so službovali tudi v Beogradu. Zagotovo ga je s tem seznanil tudi politkomisar republiškega štaba Teritorialne obrambe, sicer pa nekdanji sekretar Zveze komunistov Slovenije za Gorenjsko, gospod Zdravko Krvina. To je očitno glede na dejstvo, da je bil Milan Kučan do leta 1990 tudi predsednik Centralnega komiteje Zveze komunistov Slovenije, ki je postavil večino poveljniških kadrov tudi v teritorialni obrambi, med njimi je imenoval tudi vse v bistvu najvišje poveljujoče kadre v Teritorialni obrambi. Nadaljevanje. Ob tem je treba tudi povedati, da takratni minister sedanji poslanec gospod Janez Janša, da takoj po prevzemu funkcije sekretarja za obrambo ukazal prepoved oddaje orožja. To je, da je v zvezi z razoroževanjem na to takoj ukrepal minister za obrambo Janez Janša, je dokaz, da se je dalo ukrepati, da bi predsedstvo Republike Slovenije to lahko storilo. Tisti, ki je bil na funkciji vrhovnega poveljnika Teritorialne obrambe bi moral nezakonit in protiustaven ukaz generala Hočevarja glede razoroževanja slovenske vojske takoj zaustaviti in priklicati tisti hip, ko je za ukaz izvedel. Torej, potem ko je bila teritorialna obramba razorožena je postala grožnja za napad s strani jugoslovanske armade realna. Torej, zelo jih je opogumila do vojne napovedi Slovenije s strani zveznega izvršnega sveta in generala jugoslovanske ljudske armade Konrada Kolška pa je tudi na to v bistvu prišlo. In to takoj po razglasitvi neodvisnosti in samostojnosti dne 25. junija 1991. Takrat se je začela tudi osamosvojitvena vojna, ki je terjala smrtne žrtve. Med drugim so v uniformah Teritorialne obrambe in policije umrli gospod Jernej Molan, Franc Uršič, Peter Petrič, Edvard Peperko, Vinko Repnik, Stanko Strašek, Robert Hvalc, Bojan Štumberger in Željko Jadnojič(?), tako med branilci kot napadalci pa tudi med civilisti državljani Republike Slovenije in celo med tujimi državljani. Kot je že izpostavljeno do napada jugoslovanske armade na Slovenijo in do smrtnih žrtev z veliko verjetnostjo ne bi prišlo, če bi Slovenija razpolagala z orožjem, ki je bilo odvzeto prav zaradi zavlačevanja predsedstva Republike Slovenije in predsednika predsedstva gospoda Kučana. Slovenijo jugoslovanska armada v primeru, če bi le-ta za obrambo lahko poklicala 100.000 dobro oboroženih branilcev, po vsej verjetnosti z veliko gotovostjo lahko trdimo, ne bi nikoli napadla. Torej po 25-ih letih vojne za Slovenijo nihče izmed tistih, ki so med vojno v Sloveniji pobijali civiliste, bombardirali in povzročali veliko materialno škodo pred slovenskim sodišči, kot sem prej omenil, ko ste lahko tudi vi spoštovane kolegice poslanke in poslanci kot so lahko tudi slovenska javnost seznanila, torej nikoli nihče ni odgovarjal. Kot sem povedal po nekaterih podatkov je bilo vloženo celo 100 kazenskih ovadb, veliko procesov pa se je odvijalo, vsi so bili oproščeni do zadnjega kljub konkretnim in neposrednim ukazom. Stvari gredo celo tako daleč kot sem prej omenil, da so 2. junija 2016 vojni veterani iz 1991, ki združuje zvezo veteranov vojne za Sloveniji, združenje / nerazumljivo/. tiskovni konferenci presenetili z izjavo, da teritorialna obramba sploh nikoli ni bila razorožena. Zato smo mi danes kot sklicatelji tudi dali posebne mape v kateri so te izjave, lahko pogledate tudi iz spomina nekdanjega poveljnika manevrske strukture mednarodne zaščite brigadnega generala Toneta Krkoviča kot nekako lahko rečemo dodatno gradivo za današnjo sejo. Bi pa še rad poudaril še eno dejstvo. Gospod polkovnim Miha Butara, ki je bil kot predsednik zveze slovenskih častnikov, je za Delo, torej Mag 29. junija 2009 med drugim dejal: "v vojaškem smislu pa se mi zdi pomembnejši čas po prvih demokratih volitvah aprila 1990. Takrat se je namreč zgodila razorožitev Teritorialne obrambe. To je bil za nas pripadnike hud udarec. Dejstvo, da so naši šefi v republiškem štabu to dovolili je po eni strani v nas zbudilo jezo in strahotno nezadovoljstvo, po drugi strani pa je zaradi tega dejanja v nas zagorel plamen. Odločeni smo bili nepopustljivo braniti slovenske interese kar se je izkazalo skozi delovanje manevrske strukture narodne zaščite. Ta je na samem začetku delovala kot nova sprva ilegalna slovenska vojska. In poudaril: takrat slovenska politika ni delovala povsem enotno, še enkrat ponavljam, gospod Miha Butara je dal izjavo leta 20069, 29 junija, da takrat slovenska politika ni delovala povsem enotno in se je na razorožitev odzvala z različnim časovnim zamikom. Dejal je tudi gospod Miha Butara, da ne smemo pozabiti, da smo po razorožitvi Teritorialne obrambe ostali dobesedno goli in bosi, v projekt manevrske strukture narodne zaščite smo vključili 15 občinskih štabov teritorialne obrambe, ki orožja niso oddali in z izrednim aktivnim tajnim delovanjem odvzemali orožje iz skladišč, ki so bila pod nadzorom jugoslovanske ljudske armade. Tako smo organizirali in usposobili močno vojaško strukturo Slovensko vojsko, v kateri je delovalo preko 22.500 pripadnikov, 4. oktobra 1990 smo jo prenesli v sestavo na novonastalo teritorialno obrambo Republike Slovenije in pod poveljstvom novega načelnika majorja gospoda sedanjega generala Slaparja. Milan Kučan, predsednik predsedstva Republike Slovenije pa je o razorožitvi dejal naslednje: "O tako imenovanem razoroževanju Teritorialne obrambe nisem molčal in o tem obstajajo dokument in pričevanja. Ravnal sem tako kot sem v tistih razmerjih presodil, da je najbolj ustrezno." Dejal je tudi takrat: "Uradno nisem bil obveščen, sem pa zahteval uradna pojasnila." Torej to je edina izjava, ki jo je do zdaj v bistvu realno dal gospod nekdanji predsednik predsedstva. Torej danes jaz mislim, da bomo razpravljali, kot predlagatelji smo pripravili celo vrsto tudi dokumentov, izjav, fotokopij dokumentov, takratnih poročil poveljnikov, območnih štabov teritorialne obrambe, ki govorijo ravno nasprotno. Torej, zaradi ponavljajočih se vprašanj, različnih očitkov in zavajanj je nujno potrebno, da se navedeno vprašanje pojasni pred pristojnim delovnim telesom Državnega zbora. Šele, ko bodo znani resnični odgovori, bo zadeva dejansko zaključena in ne bo več prostora za potvarjanje in neresnice ter tudi ne za razvajanje med vsemi akterji, ki so takrat, ko je bilo potrebno ponosno in aktivno sodelovali v manevrski strukturi narodne zaščite in takratni Teritorialni obrambi ali kot je dejal v intervjuju gospod polkovnik Miha Butara: "Po ustanovitvi MSNZ smo bili v stalni pripravljenosti, ker smo bili globoko prepričani, da bodo razmere bistveno resnejše kot maja 1990, ko je bila izpeljana razorožitev. Pričakovali smo zelo hud spopad z jugoslovansko armado in drugimi zveznimi silami. V času do vojne smo izvedli veliko priprav, ki so predvidevale naše ukrepe v primeru nasilnega napada na Slovenjo. Že v MSNZ smo pripravili ustrezne obrambne načrte, ki so predvidevali bojno … naših enot, blokiranje vojašnic in izvajanje vseh potrebnih ukrepov ob napadu sovražnih sil. Še posebej smo se na to pripravili v Ljubljani, kjer so med drugim morali načrtovati obrambo najpomembnejših republiških ustanov. Torej kaj kot predlagatelji bi bilo v redu, če bi tudi gospod Butara, ki ima sedaj ponovno tako kot večina teh akterjev, kontradiktorne izjave, da bi se na eni izmed naslednjih sej tudi pridružil. Ker menim, da je potrebno razjasniti, nenazadnje je tudi gospod Butar eden izmed, lahko rečemo, junakov te knjige, s katero so se pred 11-mi leti vsi strinjali, da je napisana, torej iz vseh akterjev, da so dosegli vsi konsenz in da je v njej takratna resnica o nastanku MSNZ in tudi o razorožitvi takratne Teritorialne obrambe. Zanimivo pa je, da ob 25-letnici poslušamo čisto kontradiktorne izjave, torej pomembnih akterjev tudi osamosvojitve. Želeli bi pa tudi kot predlagatelj tudi mnenje nekdanje predsednika predsedstva, ki se je opravičil tako kot na večini sej na katere je bil vabljen v različnih postopkih o različnih pojasnilih. In kot vemo dokumenti dokazujejo ravno nasprotno, ne enkrat, dvakrat, ampak mislim, da kar nekaj več kot 10 dokumentov dokazuje da je nekdanji predsednik predsedstva bil o razorožitvi seznanjen že dosti prej, torej že celo pred ukazom in takoj tudi po ukazu s strani številnih območnih štabov Teritorialne obrambe. Zato smo danes Odboru za obrambo predlagali tri sklepe, jaz jih bom kar prebral kljub temu po vsej verjetnosti, da ne bodo izglasovani kot so dejali že zaradi nesklepčnosti, ampak vseeno bi želel, da se slišijo. Odbor za obrambo je ne podlagi nespornih zgodovinskih dejstev ugotavlja, da je bila manevrska struktura narodne zaščite sodobno organizirana in izključno slovenska oborožena sila, katere glavni namen je bil preprečiti posledice razorožitve Teritorialne obrambe Republike Slovenije in zagotoviti varnost ljudi v procesu osamosvajanja Slovenije. torej prvi sklep je vezan v bistvu na to kar je bilo že vse zapisano, torej vsi, ki so odšli, predvsem s strani DeSUS-a, poslanci DeSUS-a in SMC bi jim radi povedali, da mi ne potvarjamo zgodovine, ampak samo želimo, da to kar je bilo že napisano, da samo to ostane zapisano. V bistvu mi danes samo potrjujemo to kar je že več kot 10 let zapisano v slovenskih zgodovinskih knjigah. V drugem sklepu, ki smo ga pripravili, Odbor za obrambo ocenjuje, da je bila sama razorožitev, torej v narekovajih Teritorialne obrambe najnevarnejši poskus preprečitve osamosvojitve Slovenije in daje priznanje vsem, ki so se nezakonitemu ukazu pogumno uprli. Jaz mislim, da je tudi ta sklep nekaj čisto normalnega, nekaj kar je bilo že zapisano v vseh knjigah in o čem so se vsi tudi današnji lahko rečemo poveljujoči v obeh veteranskih ali pa vseh teh veteranskih organizacij strinjane pred desetimi leti. Torej je neka normalnost, da samo to potrdimo. In tretji sklep, Odbor za obrambo predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije, da ustanovi preiskovalno komisijo o ugotavljanju odgovornosti bivšega predsednika predsedstva Republike Slovenije, gospoda Milana Kučana in drugih nosilcev funkcij za razorožite teritorialne obrambe v maju leta 1990. Mislim, da bodo tudi današnji goste lahko povedali kar nekaj novih dokazov, novih dejstev, ki jih morda tudi pred nekaj leti še, s katerimi niso bili seznanjeni in ki dokazujejo, da tako kot je rekel tudi gospod Butara, ki se pa danes seveda, so njegove izjave kontradiktorne, pred leti, da nekateri vsaj del politike v slovenskem takratnem prostoru je bil proti osamosvajanju, je deloval proti številnim poizkusom tudi ustanavljanja oboroženih sil in menim, da je potrebno razpravljati torej danes neko širšo razpravo in v nadaljevanju tudi sklicati in prestaviti to preiskovalno komisijo, ki bi ta dejstva nekako, ki bi jih lahko ugotavljali ali je bilo res ali ni bilo res. Po vsem dokumentih, ki so danes / nerazumljivo/ lahko ugotavljamo z veliko stopnjo verjetnosti, da je šlo marsikje za naklepna dejanja. Toliko z naše strani in z moje strani. Najlepša hvala, predsednik.