Spoštovane državljanke in državljani, spoštovane kolegice in kolegi, cenjeni domači in tuji gostje!

Je čas vojne in čas miru. Kaj pomeni mir, se zavemo šele takrat, ko ga ni več in ko nastopi vojna. In mi to vemo. Imeli smo vojno, vojno za samostojnost naše komaj rojene domovine, države Republike Slovenije. Res, da je bila vojna kratka, vendar še ta je bila predolga in nepotrebna. Pomembnost vojn in spopadov se ne meri po trajanju, ampak po učinkovitosti in končnem rezultatu. Rezultat je bil znan, povsem jasen in nedvoumen. Zmaga je bila naša, poraženec je bil znan. Vsak, ki danes temu oporeka in celo posmehljivo gleda na takratne dogodke, kaže svoje neznanje in nespoštovanje do enega ključnih poglavij naše zgodovine.

Nihče si ne želi vojne. Ker pa nam je bila že vsiljena, smo jo sprejeli in odločno pokazali in dokazali, da smo se za našo državo pripravljeni boriti in tudi umreti. Žal je nekaj hrabrih pripadnikov Teritorialne obrambe in takratne slovenske milice morala dati tudi svoja življenja. Naj bodo vedno z nami v spominu.

Sam, kot aktivni pripadnik in poveljnik enote, ki je imela nalogo zavarovati oddajni center Kum in preprečiti, da bi sile JLA upravljale s centrom, lahko povem, da se nismo spraševali in pogojevali. Jaz sam in vsi pripadniki moje enote, smo samozavestno in s ponosom branili Kum. Kljub različnim prepričanjem, idejnim pogledom in verski pripadnosti, smo delovali enotno za isti cilj, za domovino Republiko Slovenijo. Kum ima v svoji zavesti Slovencev posebno mesto že od nekdaj. Še posebej pa od leta 1991. Takrat je bil oddajnik na Kumu napaden. Eden huje in sedem lažje ranjenih pripadnikov samostojnega voda TO KS Dobovec. To je bila cena, ki smo jo morali plačati mi v naši enoti, ki je varovala RTV oddajnik na Kumu.

Pomembnost objekta kot komunikacijske infrastrukture in točke se je leta 1991 zavedala tudi bivša jugoslovanska vojska, zato je bil oddajni center prva tarča napada v vrsti letalskih napadov. Ti so imeli za cilj uničiti in preprečiti, da bi resnica o vojni v Sloveniji prišla v svet, ter hkrati onemogočiti obveščanje državljanov o dogodkih po Sloveniji. Po mnenju mnogih je bil napad jugoslovanskih letal na RTV oddajnik na Kumu - 28. junija in drugi napad 2. julija 1991 - in njegova obramba, ena izmed odločilnih slovenskih osamosvojitvenih bitk.

Zato današnji dan, 7. julij, z veseljem slavimo. Za to imamo razloge in ne sramujmo se ga. Orožje je po tem datumu umolknilo, sledilo je premirje, nastopila je diplomacija in politika. 7. julija 1991 je bila na Brionih podpisana deklaracija in 10. julija večinsko potrjena v takratni slovenski skupščini. Sledil je 25. oktober, ko je slovenska tla zapustil zadnji vojak sovražne nam vojske JLA.

Slovenija je končno zadihala s polnimi pljuči, v miru. Slovenija je imela v času osamosvajanja in napada nanjo odlično organizirane vse dejavnike obrambe, tako vojaške kot tudi nevojaške. Pri tem je odločilno vojaško vlogo odigrala prav Teritorialna obramba Republike Slovenije, ki je ob pripravah in v zmagi v obrambni vojni za slovenijo prerasla v sodobno oboroženo silo.

Naj na koncu izrazim veliko zahvalo vsem pripadnikom Teritorialne obrambe in takratne milice ter vsem državljanom, ki so pogumno prispevali svoj del pri zavarovanju naše osamosvojitve.

Spoštujmo našo domovino, imejmo jo radi in bodimo enotni, kot v takratnih usodnih letih osamosvajanja 1990 in 1991. Kajti žalostno je, da smo pokazali svojo enotnost v težkih trenutkih, ko smo bili kot narod ogroženi in napadeni. Danes, v času miru, ko imamo svojo mednarodno priznano in spoštovano državo, pa te enotnosti ne zmoremo. Tako enotnost potrebujemo tudi danes in še posebej jo bomo potrebovali tudi jutri.

Čestitke vsem državljankam in državljanom ob dnevu zmage Republike Slovenije! Hvala. / aplavz/