Spoštovani! Ob današnji priložnosti, ko smo se Slovenci zbrali, da bi praznovali in razmišljali ob 25. obletnici slovenske suverene države, bi za svoje razmišljanje, da bi učinkoval lokalno, kot se temu pač pravi, izhajal iz globalnega. Kolegica me je na Facebooku preteklo soboto, na rojstni dan naše države spomnila na pesem skupine 4 Non Blondes, ki je leta 1993 pravila tako: "Twenty-five years and my life is still traying to get up, that great big hill of houpe for destination." No, mogoče zveni provokativno začeti svoje misli v jeziku, ki ni slovenščina. V globalnem jeziku ali pa v jeziku naroda, ki se je prejšnji teden odločil, da ne bo več delil z nami vrednot, na katerih je zrastla združena Evropa. Prav tako provokativno pa naj dodam, da je moj zapis popolnoma skladen z akademskimi razpravami učinkovitejšega mednarodnega uveljavljanja slovenske znanosti, ki je zmožen le z opuščanjem našega jezika na univerzah v prid predavanja raziskovanja v angleškem jeziku. Kakor koli, pesem pravi, da pri 25 letih moje življenje si še prizadeva dvigniti to veliko goro upanja, da bi našla svoj cilj.

Sam sem nekoliko starejši od Republike Slovenije. Rodil sem se 5 let pred njo in tako v zgodnjih otroških letih okusil le kanček skupne države Jugoslavije. Nimam torej znanja in izkušenj, da bi primerjal nekdanjo državo in današnjo. Danes pa vam predstavljam svoje poglede, to se pravi poglede predstavnika mlajše generacije na našo državo danes. Kakšna pa se mi zdi slovenska država danes? No, ostaja vtis, da po 25 letih količine upanja ni ravno za goro, kot pravi že citirana pesem, ampak iskanje cilja je mogoče še vedno aktualno. Dejstvo pa je, da je Slovencem uspel pravi zgodovinski podvig, ko so si dokopali do lastne države, v duhu enotnosti, ki je združevala različnosti. S težkim srcem priznam, da se mi zdi danes včasih nepojmljivo, da je slovenski narod bil tako enoten in združen pred zahtevo svoje neodvisne države, da ohrani svojo identiteto in se zanjo bori.

Spoštovani, dovolite mi, da vam citiram besede, ki jih je tržaški pesnik Miroslav Košuta povedal ob prejetju Prešernove nagrade leta 2011, citiram. »Preveč strupa je v političnih obračunavanjih, preveč blatenja in izigravanja, pa vendar smo pred 20 leti premogli drugačno strpnost. Ob visokem skupnem cilju smo bili enotni v spoštovanju različnosti« (konec navedka)

Ostajam prepričan, da se marsikdo še danes ne zaveda, da so se naši predniki v gozdovih borili za našo boljšo prihodnost, ne pa zato, da bi se mi danes borili za boljšo preteklost. Živimo namreč v napetih časih, ko se strahom in dvomom zremo v nejasno usodo skupnega evropskega doma, ko temelji globalna politika na medijskih finančnih in strankarskih špekulacijah. Marsikdaj so tarče teh špekulacij tisti, ki se nam zdijo različni. Z vsemi napori sem si prizadeval v preteklih mesecih razumeti določene izbire, odločitve. Med obotavljanjem se je kolona različnih pomikala počasi, v vrsti eden za drugim, tako kot naši dedje skozi glad in trpljenje v lepše življenje iz Dobove do Šentilja. In še, po 6 mesecih mi še vedno žal ni jasna bodeča žica, ki je na Primorskem oživela duhove razdelitve zidov in železne zavese. O dogajanju v Kopru v preteklih dneh o usodi Primorcev in njihove zemlje pa ne bom govoril, ker pričajo o tem dogodki sami.

Kaj pa pri nas, pri Primorcih in Slovencih v Italiji? Zgodovinske travme so nas zaznamovale in nas ponekod zaznamujejo še danes. Počutili smo se marsikdaj različni, različni od večinskega prebivalstva naših krajev ali pa različni od matičnega naroda, ki je ponekod zrel na svoje rojake zunaj meja predvsem nedosledno. O tem odnosu bi rekel, da mora biti matična država lastnem narodnemu obrambnemu pasu, ki ga predstavljajo Slovenci, ki živijo v sosednjih državah, vzgled. Danes žal ne vem, ali nam je Republika Slovenija res vzgled.

Identiteta Slovencev v Italiji je trdno povezana s kulturo, jezik, še zlasti skozi kulturo pojavlja v obliki najpomembnejšega elementa pri oblikovanju narodne identitete, če lahko v današnjem času ta izraz sploh uporabljamo.

Pred 25 leti v obdobju, ki ga je Boris Pahor orisal z besedno zvezo Slovenska svatba, so Primorci z občudovanjem in navdušenjem sledili političnemu zgledu Cirila Zlobca in Matjaža Kmecla. Danes po četrtini stoletja pa tečejo že omenjene razprave o uporabi slovenščine oz angleščine na akademskem področju medtem, ko se mi na Primorskem v slovenskih šolah v Italiji dnevno borimo oziroma spopadamo z utrjevanjem slovenščine v šolskem svetu in vseh področjih našega delovanja.

Vse ustanove Slovencev v Italiji od zvez društev do krovnih zvez, od Slovenskega stalnega gledališča do založb, od glasbene matice do Primorskega dnevnika, od Narodne in študijske knjižnice do Športne zveze, vsakodnevno bistveno prispevajo k utrjevanju in k razvijanju občutka pripadnosti slovenskemu narodu v tem okolju. Za nemoteno delovanje teh struktur, za katerimi se skriva ogromno ur predanosti ter požrtvovalnega in prostovoljnega dela, so potrebna ustrezna sredstva. Ne pa že slišani izreki z žugajočimi prsti, da bo treba, dragi zamejci, zaradi finančne krize tudi malo prostovoljnosti.

Brez stvarne podpore matice bi se tehtne vsebine razvodenele in bi bili prisiljeni k temu, da ohranimo le spomin na pretekle dni. Poleg tega mora biti pozornost matične države usmerjena ne le na sredstva, temveč tudi na potrebo po usmerjanju odnosa. Kar ogroža naš obstoj niso le asimilacijske dinamike, temveč takoimenovani manjšinski kompleks ali drugače rečeno občutek različnosti. Naj pojasnim. Čez to se dogaja namreč, da temelji odnos do naše skupnosti na predpostavki, da je folkorizirana. Naj ta pojem posplošim in ponazorim s preprostejšimi besedami. Slovenci v Italiji marsikdaj ugotavljamo, da je naša podoba v očeh matice napačna. Mi smo maloštevilna narodna skupnost, kot ni res, da se omejujejo na povprečne lokalne dogodke, katerih ne gredo vsebine čez vaško zborovsko petje, priložnostno igranje folklorne glasbe na harmoniko ter narečno gledališče. Ta paradoksalna podoba pa postane zaznavna ob vseh usmiljenih trepljanjih po ramenih, z izjavami polnimi nevednega in torej namišljenega razumevanja. Dragi zamejci, saj bo. Ali pa presenečene ugotovitve: A s Trsta? Kako to, da tako dobro govorite slovensko?

Da ne omenjamo nesmiselnih izjav kot so: Zamejci, a vi pa ste zaščiteni? Ob vsakem trepljanju po ramenih se utrjuje občutek, da smo mogoče v slabem ali pa v dobrem različni. Ampak, če nadaljujem. Poleg strukturne podpore, da bi omogočili vsem uveljavljenim ustanovam, da nemoteno delujejo naprej, mislim, torej, da potrebujemo Slovenci z Italije podporo in pozornost, ki naj bosta usmerjeni v spremembo naše podobe v očeh širšega okolja in marsikdaj tudi v nas samih.

Tudi v tem primeru gre poudariti, da je podoba slovenske narodne skupnosti v Italiji v očeh matice nekoliko izkrivljena. Marsikdo si namreč predstavlja, da so etične, jezikovne in politične napetosti še vedno zelo močne in da se Slovenci v Italiji dnevno borimo proti fašistom. Tu gre jasno poudariti. Nihče ne izvaja na našo skupnost asimilacijskih pritiskov. Ne bojimo se govoriti našega jezika, ker so se časi spremenili. Mlada generacija je zrasla brez strahu, da jo bo kdo psoval, ker govori slovenščino v javnosti. V Italiji se je odnos večine do manjšine popolnoma spremenil. Postali smo zanimivi in dnevno gradimo našo samozavest. Samozavest naše skupnosti je tudi ključ uveljavljanja in razvijanja te skupine ljudi, ki živi zunaj meja Republike Slovenije. Ta pa se razvija v odnosu do drugih. Še največ sosedov. Samozavestna narodna skupnost ima veliko večje možnosti, da še naprej razvija svojo kulturo. Posledica tega naj bi bila torej pozitivna … Slovencev v Italiji, temveč tudi za celotni slovenski kulturni prostor. Ampak dajemo po besedah Otona Župančiča ne le piti nje bolesti, ampak tudi nje prelesti.

Lahko naštejem namreč ogromno faktorjev, ki so v tem obdobju pozitivni. Prvi med vsemi je že omenjena radikalna sprememba odnosa med Slovenci v Italiji in večinskim prebivalstvom. O tem pričajo tudi izsledki evropskega projekta LEX, ki ga je financiral program čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija med leti 2011 in 2015. Veliko je otrok iz italijanskih družin, ki jih starši vpisujejo v slovenske šole iz številnih razlogov, kar nas osrečuje, ker je naša različnost postala zanimiva. Novi zrak, ki ga je prinesla Evropa, je prisilil dve glavni organizaciji Slovencev v Italiji – Slovensko kulturno gospodarsko zvezo in Svet slovenskih organizacij – da sodelujejo. Smo različni.

Ena organizacija je dedič Narodnoosvobodilnega boja, partizanstva in Osvobodilne fronte. Druga pa izhaja iz katoliške liberalne in antikomunistične tradicije, ki je doživela v povojnem obdobju hude travme. Različni smo po nazoru, ideologiji in zgodovini. Kljub razlikam pa smo se zedinili in smo začeli tvorno sodelovati. Ponavljam. Socialdemokratično in katoliško usmerjeni smo začeli sodelovati. V ponedeljek in torek sta sestavili ti dve organizacijo na primer skupno delegacijo in obiskali Nemce na južnem Tirolskem.

Prav tako gre omeniti obe organizaciji, ki sta se znali povezati s sorodnimi založbami, založništvom tržaškega tiska in mladiko in skupaj spravila na noge sodobni kulturni center Tržaško knjižno središče. Šlo je za različni založbi, ampak enotni. Bistveno je bilo pri tem projektu ogromno delo in izjemno prizadevanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je videl v tem sodelovanju prihodnost in je v prvi osebi sodeloval pri njegovi realizaciji.

Primerov dobrih praks je še veliko. Slovenci v Italiji smo se odločili, da ne bomo več različni in da si bomo končno priznali, da smo po besedah naše podpornice generalne konzulke Republike Slovenije v Trstu Ingrid Sergeš, kvalitetni sooblikovalci prostora v katerem živimo. Tako je v Trstu leta 2013 in leta 2015 zaživel večdnevni festival Slovencev v Italiji Slofest, s katerim smo se z največjim ponosom, da smo Slovenci odprli Trstu pa čeprav smo kljub številnim pozivom pogrešali obiskovalce iz matične države.

Spoštovani, po vsem povedanem se mi zdi, da se je princip zgleda matične države do skupnosti, ki živi do skupnosti, ki živi zunaj njenih meja zavrtel za celih 360 stopinj. Kdo je vzgled komu?

V iskanju svetlih zgledov matice svojim rojakom, ki živijo v objemu tržaškega zaliva, Soče in v senci Matajurja ter v Kanalski dolini, sem se nekoliko izgubil. Pa vendar sem prepričan, da bomo to skupno pot prav gotovo našli z zaupanjem v sočloveka, s sodelovanjem, z vero boljši jutri in z zavestjo, da je za nami neprizanesljiva zgodovina, ki nas mora danes združevati, z občutkom solidarnosti, ponosa in varnosti socialnega okolja, ki nam dovoljuje, da živimo v takem tako lepem območju Evrope. Časi, v katerih živimo, so včasih virtualni, ampak Slovenci moramo biti konkretni ljudje, ki moramo mlajšim rodovom pustiti konkretne odgovore. Pri tem procesu pa ne smemo nikogar izključevati. Nihče ne sme ostati sam, pa čeprav smo si med seboj različni. Da, draga matična država, različno smo. Eni rečemo nona in nono, drugi pa babica in dedek. Eni jemo pašto, druge testenine, eni njoke drugi svaljke. Eni pijemo teran, drugi pa kabernet. Celo narod je različen. Narod, ki se ne zna odločiti med Laškim ali Unionom, med Mariborom in Ljubljano, med dramo in mestnim gledališčem, med partizani in domobranci, med desnico in levico, med Metelkovo in Rogom, med BTC in E.Leclercom, med Mercatorjem in Tušem ali Hoferjem in Lidlom, med sirovim in mesnim burekom naših nepogrešljivih nekdanjih in od nas različnih južnih bratov, med Delom in Dnevnikom, med Borisom ali Sebastjanom Cavazzo, med polkom in valčkom, med Bledom ali Bohinjem, med severno ali južno obvoznico, med za in proti na referendumu za istospolne poroke. Skratka, še enkrat ponovim, različni smo.

Združuje pa nas slovenski jezik, slovenska kultura in država, v kateri ne živijo le Slovenci, ampak tudi, kot bi rekel Lojze Kovačič, prišleki, ki bi jih morali znati sprejeti. Združujejo nas štiri sosednje države, v katerih pa ne živijo samo tujci, ampak tudi Slovenci. Združuje nas Evropa. In njena zasluga, da lahko dnevno obiščem državo, v kateri se počutim doma, ne da bi z osebno izkaznico v roki čakal na mejnem prehodu.

Danes je čas, da po petindvajsetih letih, draga Slovenija, ponovno skupaj vsi skupaj praznujemo različnost. Enotno, seveda. Najlepša hvala.