Dragi rojaki in rojakinje, gospe in gospodje, dobrodošli doma. Dobrodošli v svoji domovini, ki je pred nekaj dnevi praznovala svojo 25. obletnico osamosvojitve. Dobrodošli v domovini, ki se vsako leto veseli tega, da se vanjo vračajo, predvsem pa tega, da je niste nikoli pozabili. Ne glede na to, da vam je bila marsikdaj prej mačeha kot mati. Letos je za našo domovino in za vse nas posebno leto. Je torej leto, v katerem praznujemo 25 let od tega, ko smo udejanili odločitev, da želimo živeti na svojem in po svoje. Da želimo živeti tako kot so si želeli živeti številni naši predniki, v državi, ki bo med Triglavom in dolenjskimi vinogradi ter med jadranskim morjem in panonskimi griči varovala človekove pravice, zagotavljala vladavino prava ter bila država vseh svojih državljank in državljanov.

Razglasitev samostojnosti in zmaga v borbi za našo domovino ne bi bila dovolj, če ne bi tudi celotna mednarodna skupnost pripoznala, da si Slovenija zasluži, da postane polnopravna članica mednarodne skupnosti. Ta pot ni bila lahka. Toda brez vas Slovenk in Slovencev, ki živite širom sveta, bi bila še težja. Vi ste bili tisti, ki ste poleg vseh naših politikov in prijateljev v tujini delali vse, da bi države, ki so bile nenaklonjene razpadu Jugoslavije in priznanju samostojne Slovenije razumele, da ima Slovenija pravico biti samostojna in neodvisna država in da imamo njeni državljani in državljanke pravico da dosanjamo san, ki so ga sanjali že naši predniki. Brez vas, vašega napora in mnogokrat upora ter brez pomoči vaših prijateljev v državah, v katerih živite, bi bila Slovenija gotovo priznana pozneje, morda celo krepko pozneje. In zato sem vam iskreno hvaležen.

Dragi rojaki in rojakinje, tudi sicer vam želim izraziti hvaležnost in podčrtati številna dejanja, pri katerih ponosno izkazujete svoje korenine in ponosno predstavljate Slovenijo na številnih področjih. Ne glede na to, da so nekateri vaši predniki iz Slovenije odšli pred stoletjem, drugi po koncu druge svetovne vojne, tretji v šestdesetih letih, nekateri pa še pozneje, do matere in domovine niste ohranili grenkobe, ker vam v danem trenutku ni mogla nuditi potrebnega. Ne, z vsakim dnem z vsakim dejanjem z vsako slovensko besedo izpričujete ljubezen do domovine in vsakodnevno kažete na to, da je Slovenija del vas. Še več, vaša srca pojejo tako kot Gregorčeva pesem, Eno devo le bom ljubil, eni vedno zvesto stal, njo le bom ves čas življenja ljubil iz srca globin. Ljuba moja je Slovenija, jaz pa slave zvest sem sin.

Ljubezni do domovine za vas ni besedno lepoličje. Domoljubje in redoljubje nista povezana s praznimi besedami, imata pomen. Globok pomen, ki ga občuti lahko le tisti, ki je bil prisiljen zaradi ekonomskih ali političnih okoliščin zapustiti domačo domovino in oditi na tuje. Oditi nekam kjer ga nihče ne pozna, kjer mu tujec ne bo rezal belega kruha in kjer bo moral zato ker bo sam tam tujec, pokazati veliko več, zato da bo vsaj malo cenjen. Taka odločitev je težka, a postaja lažja, če nosimo domovino v srcu.

In kako bi domovine kot je Slovenija ne nosili v srcu. Kje drugod se lahko v nekaj urah nasmučate, kopate v morju, sprehajate po dolenjskih vinogradih in uživati v preslastni prekmurski tunki. Ne, Slovenija je edinstvena, postavljena v osrčje Evrope in postavljena v naša srca. Zato ne čudi, da je Cankar v svojem Kuretu zapisal: »O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!««

Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda. Šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote. Razsul jo je na vse štiri strani: od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod, pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo.

A ne glede nato, da nam je bila Slovenkam in Slovencem dana prečudovita domovina, je treba priznati, da v teh zadnjih petindvajsetih letih z njo nismo znali najbolje opravljati. Zato smo zamudili številne priložnosti, da bi danosti, ki smo jih imeli še okrepili, šibkosti, v kateri smo se znašli, pa zmanjšali ter tako v celoti našo domovino umestili v kontekst razvite države Evropske unije. Prepričan sem, da se da ta izgubljena leta nadoknaditi s trdim delom, z vizijo, z jasnim ciljem, da našo domovino Slovenijo povrnemo spet med evropske zvezde, kjer je že bila, da iz nje izloščimo prah, ki se je skozi to petindvajsetletje nabral ter da njeno podobo predstavimo takšno kot je. Geografsko ne največja, prav tako morda številčno majhna, a skromna prelepa podalpska jadranska država s poštenimi in delovnimi ljudmi. Kjer mesta krasijo prelepe stavbe, gričke pa skromne, a lepe cerkve. Slovenija je še vedno lahko zvezda Evrope, le vsi torej tudi vsak izmed nas, si moramo zato prizadevati.

Spoštovane in spoštovani, Slovenija bi bila brez vas in vašega ambasadorstva krepko drugačna. Bila bi siromašnejša, bila bi neprepoznavna in predvsem bi bila manj pomemben akter mednarodne skupnosti. Zato naj ponovno izrazim zahvalo vsem vam, ki ste z vašo angažiranostjo in vašim delom pred petindvajsetimi leti izkazali, da smo Slovenke in Slovenci vredni zaupanja, da imamo svojo državo in da si jo zaslužimo. Delajte za našo skupno domovino še naprej. Ponesite v svetu bogastvo, ki ga imamo tukaj pod Alpami, predvsem pa bodite še naprej zvesti Sloveniji. Z vašo zvestobo in nadaljnjo podporo bodo spremembe, ki so nujno potrebne za boljše življenje vseh nas, lažje. Zato vas prosim, podpirajte svojo domovino. S predlogi za njen razvoj, sodelovanjem pri njenem razvoju in upravljanju ali z mislijo, molitvijo in dobro besedo o njej v javnosti. Domovina in vsi mi vam bomo hvaležni. In ne pozabimo, kar je v enem od svojih intervjuju dejala gospa Marija Ahačič Polak: Dom je tam, kjer si ga ustvariš, domovina pa je samo ena.

Spoštovane in spoštovani, v čast mi je, da vas lahko danes pozdravim v tej hiši. Želim vam plodne razprave in prijetno počutje ter iskrene čestitke vsem ob dnevu državnosti. Dobrodošli v svoji domovini. Naj živi Slovenija.