Hvala lepa gospod predsedujoči. Spoštovane poslanke, poslanci, gospod minister, predstavniki Vlade. Moje ime je Darko Fras, sem tukaj predstavnik Skupnosti občin Slovenije, bil sem pa tudi član te delovne skupine, ki je sodelovala z Ministrstvom za javno upravo pri pripravi samega dokumenta. Torej svoje stališče smo posredovali tudi Državnemu zboru. Verjamem, da ste ga prejeli, sam postopek ima že kar dolgo brado bi rekel in torej seveda ni mogoče zanikati da ni bilo bi rekel precej sestankov, bi rekel pogovarjanja, sodelovanja, res pa je da to kar bi želel izpostaviti, da smo pravzaprav na koncu pa ostali bi rekel neusklajeni v nekaterih točkah kot je poudaril gospod minister ampak to kar se mi zdi pač problem je to, da smo usklajeni v bi rekel po našem mnenju nekaterih konceptualnih vsebinskih vprašanjih na katera bi seveda strategija morala prinašati ključne odgovore in če poskušam povzeti bi rekel te naše bi rekel pripombe oziroma stališča verjamem da bosta predstavnika še ostalih dveh združenj seveda me dopolnila zato ne bi želel bi rekel pravzaprav povzeti celotne tematike ampak bi izpostavil to da seveda v prvi vrsti so naša pričakovanja bila v tej smeri da tako pomemben dokument kot je strategija razvoja lokalne samouprave v bistvu mora biti obravnavan in pravzaprav morajo odgovori na ključna vprašanja biti podani v Državnem zboru kot najvišjem organu odločanja v tej državi. Lokalna samouprava je torej po mojem mnenju eden najpomembnejših podsistemov del sistema javne uprave in tukaj gre seveda za res zelo pomembne in ključne vsebinske rešitve. Drugo zdaj sicer časovnica te strategije je nekako izginila iz te zadnje verzije dokumenta se mi zdi pravzaprav pa pogrešam tudi bi rekel konkretno opredeljeno časovnico in pa bi rekel bolj natančno parametre po katerih bi seveda merili potem cilje oziroma uspešnost izvajanja te strategije kar se tiče bi rekel samega postopka kot takšnega. Zdaj osnovna razlika v tem konceptu je po mojem mnenju v tem, da pravzaprav gre s strani pripravljavca na nek način če si lahko dovolim ta izraz za pravzaprav popolnoma drugačno razumevanje vloge in pomena lokalne samouprave in pravzaprav tudi njenega dometa v prihodnje. Po mojem mnenju in pa po mnenju tudi Skupnosti občine Slovenije je namreč bom rekel obstoječi model do velike mere izčrpan zlasti kar se tiče organizacijskih možnosti in pa še posebej na področju regionalnega razvoja kot takega. Sicer strategija kot dokument v osnovi načeloma poudarja principe subsidiarnosti in pa dekoncentracije žal pa seveda potem v nadaljevanju v opisovanju konkretnih ukrepov je pa po naši oceni gre bolj za bi rekel v neki meri za samo dekoncentracijo ne decentralizacijo in pa celo pravzaprav za bi rekel centralizacijo bi rekel same državne uprave in pa na splošno celotnega sistema javne uprave kot takšne in po mojem mnenju seveda na tak način pravzaprav ne bomo uspeli narediti nekega ključnega razvojnega preboja. Tukaj bi bilo potrebno konceptualno resnično doreči torej vprašanje ali želimo še naprej razvijati ta dvotirni sistem državne uprave in lokalne samouprave po tej poti ali vendarle torej uporabiti nekatere modele naših sosednjih severnih sosednjih držav, ki so seveda razvojno bistveno bolj uspešne in bolj konkurenčne in seveda bi rekel nadgraditi ta sistem subsidiarnosti in pa decentralizacije državne uprave. Tudi vsi parametri delež porabe javnih sredstev na državnem in lokalnem nivoju in ostali parametri jasno kažejo na to bi rekel smo tukaj pravzaprav gremo popolnoma drugačno smer kot gredo seveda te primerljive države. Nadalje ključno to razhajanje seveda se mi zdi je tudi v tem konceptu velikih in majhnih občin kjer se mi zdi da pravzaprav strategija kot taka in pa ustanavljanje pokrajin kjer se mi zdi da strategija v bistvu na nak način pravzaprav popolnoma spregleda ustavne določbe, našo Ustavo. Ne morem s strinjati z obrazložitvijo gospoda ministra, da strategija zdaj sicer ne zanika pokrajin ker tekst če ga beremo v tem poglavju pravzaprav jasno navaja da se ustanavljanje pokrajin zdi povsem nesorazmeren ukrep in da je treba iskati rešitve v nekih torej pristojnosti iskanja možnosti, da se pristojnosti pokrajin organizira na regionalnem nivoju. Jaz tukaj želim poudariti da gre za eno nerazumevanje. Mi župani recimo na tem nivoju nekako smo prišli že davno do spoznanja, da model organizacije regionalnega razvoja po sistemu dogovarjanja med občinami ker pač iščemo vedno znova neke skupne imenovalce, skupne interese nikakor ne more bi rekel več pomeniti tega razvojnega preboja in ne moremo biti konkurenčni bi rekel sosednjim regijam. Zato bi nujno potrebovali torej ne samo neko pogodbeno bi rekel dogovarjanje interesno dogovarjanje ampak bi rekel institucionalizacijo bi rekel tega sistema. Torej ne moreš biti konkurenčen in pravzaprav govoriti o učinkovitem regionalnem razvoju, če hkrati nimaš ustreznih kompetenc na tem nivoju torej političnega organa, ki bo prevzel v prvi vrsti politično odgovornost za to in v drugi vrsti imel bi rekel ustrezne kompetence če hočete tudi bi rekel tudi sredstva za to in seveda potem pristojnosti, da te stvari izpelje in da jih seveda potem lahko konec koncev tudi ocenjuje in meri. Tako je seveda v podobnih državah bi rekel okoli pri naši sosedi in zlasti tisti, ki poskušamo ustvarjati to bi rekel regionalno čezmejno sodelovanje naletimo na te probleme. Dovolite samo v enem stavku, da ponazorim konkretno, ko govorimo v čezmejnem sodelovanju z Avstrijo seveda z avstrijske strani dobimo sogovornike z recimo okrožja, da ne uporabim nemških izrazov kjer imajo budget pristojnosti in se lahko komponentno pogovarjajo. Z naše strani seveda nimamo ne budgeta, ne pristojnosti in potem poskušamo dobiti nekoga iz ministrstva ne in na koncu pridemo do situacije, da ne vem z naše strani bi se moral skoraj da minister pa ali pa državni sekretar pogovarjati z becirka okoli /nerazumljivo/ in podobno. Zato ker seveda nimamo institucionalizirane te regionalne lokalne ravni ne. In to so konceptualna razhajanja. Potem pa pridemo seveda do tega ali zdaj ustanoviti še ene uprave na tem nivoju ne zato, ker jih razvojno nujno potrebujemo ali združiti torej državno in lokalno samoupravo do neke mere, da se razumemo in ta koncept je prevladal v teh centralnih evropskih državah pravzaprav ima tradicijo že bi rekel več kot sto let in se kot razvojni pokazal tudi kot najbolj učinkovit ne. In to je to ključno konceptualno razhajanje. Drugo konceptualno razhajanje oziroma nekonceptualno je pa to razumevanje finančne avtonomije in primernega obsega ne. Torej sredstev za financiranje nalog. V tem delu pravzaprav pa zdaj se vsa strategija vrti okoli tega kako obstoječo maso sredstev porazdeliti med občinami komu vzeti in komu dati ne. sploh seveda se pa ne opredeljujemo do tega ali je to primeren obseg in kakšen je torej primeren obseg recimo po standardu, ki je bil danes tudi izpostavljen in jasnih kazalcev decentralizacije je seveda delež porabe sredstev na posameznih nivojih, javnih sredstev ne. To spremlja ne samo OECD ampak tudi druge mednarodne institucije in ne vem koliko poznate ne bi vam rad predaval ne ampak številne raziskave mednarodne kažejo jasno korelacijo med stopnjo decentralizacije posamezne države in stopnjo rasti, gospodarske rasti, BDP-ja, da ne rečem celo blaginje in pa standarda ljudi. To so bi rekel korelacije ne dokazane z številnimi raziskavami, jaz mislim, da bi tudi mi morali to upoštevali in bi rekel temu slediti ne. Tako in končno kar se tiče bi rekel tega razvoja ne lokalne demokracije povečanje stopnje participacije bi rekel odločanja sodelovanja ljudi pri odločanju v javnih zadevah moram reči, da tukaj podpiramo bi rekel te napore, čeprav se nam pa zdi bi rekel ta dikcija utrjevanja položaja ožjih delov lokalnih skupnosti pa nekoliko bi rekel nekonsistentno v tem delu zdaj dobro tu lahko gre seveda za vprašanje kako se to izpelje ne ampak v recimo v izkušnji Maribora pri projektu participatornega proračuna kot enih pilotnih projektov se je jasno pokazal ta problem ne kako pravzaprav na eni strani imamo v Ustavi določeno, da je osnovna enota lokalne samouprave občina vemo, da imamo te krajevne skupnosti in mestne četrti kot en ostanek bi rekel prejšnjega komunalnega sistema, ki ga skozi to vlečemo ne zlasti v seveda večjih občinah bi rekel je to še tok bolj pomembna zadeva in torej strategija na eni strani govori o krepitvi vloge teh ožjih delov občin na drugi strani pa seveda počnemo vse da jim to vlogo zmanjšamo ne. Najprej jim ukinemo možnost pravne osebe oziroma želimo reči, da nimajo te možnosti ne, potem zdaj predlagamo, da ne bi bili celo izvoljeni na neposrednih volitvah predstavniki teh ožjih delov ampak na zborih krajanov in zborih občanov tako, da se mi zdi v tem kontekstu seveda ta pot do neke mere nekonsistentna lahko privede še do bi rekel do večje zmede na tem področju da zaključim. V Mariboru se je zgodilo to, da so tako imenovane bi rekel te iniciative civilne iniciative postali nosilci tega projekta participatornega proračuna ne namesto da bi to postale mestne četrti in sveti krajevnih skupnosti, ki so pravzaprav po zakonu ne legitimni organi in pa predstavniki bi rekel prebivalcev v teh okoljih ne. In vzpostavljamo bi rekel sistematično celo podpiramo vzpostave neke vzporedne bi rekel strukture ne v tem delu. Torej, da zaključim. Skupnost občin Slovenije pač pričakuje, da bi vendarle torej ta dokument doživel še bi rekel ponovno neko razpravo ponoven trezen razmislek in da torej pride do tega, da se tudi v Državnem zboru pravzaprav oblikujejo ključni odgovori na ta konceptualna vprašanja, ki so seveda tukaj izpostavljena in šele na takšni podlagi bi rekel lahko sprejemamo potem ne vem kvalitetne odločitve o sami strategiji naprej. Hvala lepa.