Hvala predsednik, spoštovani predlagatelji. Dovolite, da na kratko povzamem predvsem ključne vsebine strategije kako je nastajala in odgovorim na te očitke, ki so bili s strani predlagatelja tudi dejansko izrečeni. Mi smo že spomladi leta 2015 pripravili izhodišča za pripravo strategije. Tudi ta strategija je bila pripravljena po načelu normativne dejavnosti odprte komunikacije. Torej ni bila pripravljena kot nek strokovni tekst, ki se je potem dal v javno obravnavo ampak smo začeli najprej z opredelitvijo odprtih vprašanj in pogledov na ta odprta vprašanja, potem pa smo oblikovali tekst strategije, ki je temeljil tako na izhodiščih iz te razprave kot tudi na primerljivi evropski praksi na področju lokalne samouprave. Večmesečna javna razprava je potekala v okviru katere je bilo organizirano več javnih dogodkov, posvetovanj, obsežna korespondenca. Nenazadnje je bila ustanovljena posebna delovna skupina tudi z Združenji občin kajti največja komunikacija je potekala prav z njimi. Upoštevali smo seveda stališče tudi ministrstev pred samim sprejemom in pa stališča Službe Vlade za zakonodajo. Vse to je tudi iz dokumentacije jasno razvidno, je priloženo, celoten potek obsežne javne razprave. Mi drugače ocenjujemo, da je bila dosežena visoka stopnja soglasja. Do vseh vprašanj in predlogov smo se tokom razprave opredeljevali, odgovarjali, zavzemali stališča, jih usklajevali, tudi prilagajali tekst strategije. Seveda pa je ostalo nekaj odprtih vprašanj, ta so tudi v gradivu jasno navedena, ta so tudi v strategiji, spremnih dokumentih jasno navedena. Gre pa za odprta vprašanja predvsem glede načina ustanavljanja pokrajin. Tukaj imamo največje razlike glede pristojnosti občin in države glede želje, da se naloge Upravnih enot prenesejo na občine. Enostavno moramo razumeti, da obstaja razdelitev med centralno in lokalno vejo oblasti in da naloge ni mogoče prenašati dogovorno. Potem seveda obstajajo odprta vprašanja glede samega financiranja občin, strukture. Mi smo tudi v strategiji to vprašanje financiranja naslovili in tudi kot vam je znano že pripravljamo tudi popravke financiranja predvsem na tak način, da se bojo tisti ponderji, ki določajo višino financiranja določali tako, da bojo v večji meri upoštevali ključne elemente stroškov občin. Predvsem gre za popravke na področju otrok in starejših, ki dejansko povzročajo vedno večji tudi strošek občin. Glede samega načina sprejemanja strategije kar je tudi očitek predlagatelja današnje seje pa je treba vedeti, da se, da Državni zbor sprejema strategije takrat kadar tako določa zakon. V tem primeru zakon tega ne določa zato smo šli skozi široko javno razpravo vendar strategijo sprejeli tako kot je običajno tudi po vladni proceduri. Uvodoma v strategiji tudi ugotavljamo, izhajamo iz stališča, da slovenska lokalna samouprava deluje dobro, da tukaj ni kritične situacije, da občine delujejo, da imamo izredno pestro sliko samih občin vendar strategijo ne želimo radikalno posegati v način delovanja lokalne samouprave ker ocenjujemo da deluje dobro in radikalno spreminjati sistem, ki nima izrazitih težav. Menimo, da ne bi bilo modro, je pa možno vsak sistem v marsičem izboljšati in to v strategiji tudi dejansko naslavljamo. Analize in študije, ki so bila podlaga za strategije moram reči, da so bile pripravljene, da so tudi večletne analize in sodelovanje v evropskem prostoru osnova za to, da smo primerjali kako so različni evropski sistemi lokalne samouprave pripravljeni. Nenazadnje je pa strategija tudi usklajena z Evropsko listino lokalne samouprave, kajti to je tudi temelj za delovanje lokalne samouprave v demokratičnih evropskih držav. Opredeljuje se do ključnih elementov sestavin lokalne samouprave. To so teritorialna, funkcionalna, finančna, organizacijska in pravna sestava lokalne samouprave. Te so tudi v strategiji ustrezno naslovljene z pogledi in ukrepi tudi predlogi oziroma usmeritvami za izboljšanje. Smo pa v strategiji tudi kar je bilo morda v preteklosti primer izrecno zapisali, da nasprotujemo kakršnim koli posegom v teritorialno oziroma politično avtonomijo lokalne skupnosti kakršnekoli že so. Kar je danes znana situacija, da imamo v Sloveniji pri vsem številu občin niti ni, če želite prav nekaj kar se pogosto problematizira v javnosti koliko je v Sloveniji občin. Menim pa da je velik izziv kako velike razlike so med slovenskimi občinami. Saj imamo občine od nekaj 100 do nekaj 100.000 prebivalcev in to je tudi temeljni izziv, ki ga želimo s strategijo naslavljati. Naslavljamo ga pa predvsem v tistih delih kjer vzpodbujamo povezovanje in sodelovanje občin ne želimo pa posegati in tudi ne moremo v avtonomijo lokalne organizacije, lokalne oblasti ker je to, ni sprejemljivo da bi izvršna veja oblasti kakorkoli posegala v to področje. Seveda so možne številne izboljšave, te smo tudi predlagali in še enkrat poudarjam v strategiji ne naslavljamo v ničemer celo izrecno se odrekamo tega stališča v smislu združevanja občin, zelo pa vzpodbujamo povezovanje, sodelovanje, skupne projekte, skupne organizacije različnih nalog, zato da bi tudi občinski nivo bil lahko bolj racionalen, bolje delujoč in tudi če ga primerjamo z državnim nivojem samo v času krize potem lahko ugotavljamo, da se je državna administracija v času krize kar občutno skrčila, tudi sam državni proračun medtem ko na lokalnem nivoju opažamo, da tako po obsegu finančnem obsegu kot tudi po številu zaposlenih se dejansko ta nivo oblasti povečuje in to kar za tam nekje okrog 11 %. Mi smo se trudili, da bi bila strategija kratka, pregledna, da ni to debela knjiga, da jasno naslavlja tiste komponente, ki sem jih od začetka tudi opredelil in je razdeljena na tistih 6 zaokroženih poglavij, ki tudi iz katerih jasno izhaja tudi naloge in nosilci in sicer medobčinsko sodelovanje, sodelovanje Vlade in ministrstev, Združenji občin, utrjevanje sistema financiranja občin, regionalizacija Slovenije o kateri bom še nekaj besed povedal, sodelovanje prebivalcev ter pri odločanju in vloga mest in mestnih občin. In tam eno temeljnih vprašanj, ki se vedno odpira pri strategiji in kar tudi izhaja iz vašega iz vaše uvodne opredelitve je vprašanje pokrajin za katere predlagatelj očita, da ga v tej strategiji nismo naslovili. Če mi dovolite majčkeno bolj poljuden komentar. Pokrajine so v naši Ustavi zapisane že skorajda deset let pa na tem področju kljub večim poskusom v različnim sestavam Državnega zbora in vlad ni uspelo narediti koraka v smeri ustanovitve pokrajin in mi smo v številnih razpravah tudi raziskovali kje so problemi zakaj dejansko še ni prišlo do regionalizacije v državi ker to je ustavno načelo in ga je treba tudi spoštovati. Temeljni problem je v tem, da do zdaj nikdar niso bile v pokrajinam določene njihove izvirne pristojnosti. In tako kot ste rekli, da Ustava določa pristojnosti pokrajin to žal ne drži, kajti Ustava ne določa kaj dejansko pokrajine izvajajo v svojih pristojnosti. Zato smo vas v tej strategiji tudi za funkcionalno komponento pokrajin določili, da je prvi korak če želimo to, ta cilj dejansko tudi doseči, da se opredeli katere pristojnosti iz lokalnega in katere pristojnosti iz državnega nivoja bodo izvirne pristojnosti pokrajin. Če tega prvega smiselnega vsebinskega koraka ne naredimo potem bo ustanovitev pokrajin brez določitve njihovih izvornih pristojnosti šlo točno v tisto smer v katero predlagatelj očita dodatne birokratizacije, administracije stroškov, zapletanja postopkov v tej državi ker bi prišlo nedvoumno do tega da bi prišlo do podvajanja pristojnosti do odprtih vprašanj in pa do morebiti celo do dodatnega administriranja in nalog zato da bi zapolnili funkcionalno vsebino pokrajin. Zato v strategiji obračamo pot in pravimo. Najprej je treba določiti funkcijo, pristojnosti pokrajin, potem jih je pa dejansko tudi možno ustanoviti in začeti operativno izvajati. Sicer pa v strategiji na večih mestih in tudi sam tako mislim, odločno poudarjamo pomen regijskega pokrajinskega povezovanja in to povezovanje. In to povezovanje je mogoče na različen način recimo eno od povezovanj, ki se je že v preteklosti uveljavilo je vzpostavljanje skupnih občinskih uprav, ki jih država tudi sofinancira takrat kadar se dejansko ustanovijo vendar je tudi ta izkušnja kaže, da je za povezovanje na lokalnem nivoju potrebno zagotoviti tudi finančne vzpodbude. Nenazadnje skupne občinske uprave so bile že od leta 92 kdaj so bile možne, da se jih ustanavlja pardon 94 možno, da se jih ustanavlja pa se niti ena ni ustanovila dokler ni za država zagotovila posebne finančne vzpodbude v primeru ustanavljanja skupnih občinskih uprav danes pa jih imamo tam okrog 60, da ne bom se okrog kakšne številke zmotil. Zato smo v strategiji tudi naslovili ta element, da se funkcionalno povezovanje ne govorim o političnem funkcionalno povezovanje občin tudi finančno naslovi in to vse skupaj vodi v to regijsko sodelovanje, ki bo imelo svojo pravo vsebino. Hkrati pa vzpodbujamo tudi povezovanje na projektih in nenazadnje je že danes možno tudi čezmejno ustanavljanje celo subjektov, ki imajo lastno pravno subjektiviteto za recimo konkuriranje na projektih ali podobne zadeve. Glede mestnih občin tudi ta očitek. Jaz ne vem kje v strategiji je napisano, da se bodo 4 mestne občine ukinile. Tega v strategiji ni in je tisti stavek, ko gori da je treba oceniti ali mestne občine izpolnjujejo status za njihovo ustanovitev. Pač splošna dikcija, ki velja tudi za vse ostale občine, ki morajo izpolnjevati status zato, da dejansko obstajajo. In vi sami dobro veste, da danes 52 % dejansko ustanovljenih in delujočih občin ne izpolnjuje tistega temeljnega zakonskega pogoja za ustanovitev občin pa jih nihče ni ukinil. Tako da bi ta menim da ni koristna ta radikalizacija stališč s katero na nek način ne vem bom rekel strašite, da se bodo občine kar ukinjale to je en element je pa treba jasno preverjati ali zakonski pogoji za ustanovitev določenega subjekta obstajajo ali ne obstajajo in tudi ukrepati, ne govorimo pa tukaj o nekih radikalnih posegih v sedanjo organiziranost ker to ni dejansko naš namen. In še drugič treba je tudi vedeti kaj dejansko status mestne občine prinaša. In status mestne občine dejansko ne prinaša nobenih konkretnih finančnih posledic ali drugačne obravnave ali drugačnih posebnih pristojnosti zato menimo, da se temu vprašanju daje prevelika teža in tudi vsaj z vidika ministrstva nimamo nobenih posebnih načrtov za kakšno radikalno poseganje v sedanjo organiziranost. Seveda je pa prav, da se stalno preverja ali so pogoji po zakonu izpolnjujejo ali ne na vseh nivojih tudi pri mestnih občinah. Samostojno ministrstvo je tudi ena od zahtev. Mi z samostojnim ministrstvom lahko rečemo, da bomo tudi imeli samostojno ministrstvo vendar spet ne razumem kaj konkretno bi s tem dosegli in hkrati se spet soočamo ravno z očitki, da imamo več ministrstev kot nekatere druge vlade. Meni je bolj pomembno kot samostojno ministrstvo to, da se z vprašanjem lokalne samouprave strokovno intenzivno in v dialogu dejansko ukvarjamo in to delamo in če to delamo potem tudi samostojno ministrstvo, ki bi bilo pasivno ne bi dejansko samo po sebi rešilo nobenega problema. Mi se pa zelo trudimo, da bi tudi na tem področju stalno iskali rešitve in to dokazuje tudi strategija, ki je bila sprejeta. Kar je nenazadnje je prav ta Odbor v Državnem zboru leta 2011 že naložil Vladi, da mora pripraviti strategijo pa ni bila pripravljena vse do te, ki je bila sprejeta v okviru te Vlade, pa čeprav je bil sklep sprejet že leta 2011. Mogoče bi se odzval samo še na očitek glede dogovora z Mestno občino Ljubljana. Spoštovani predlagatelj jaz menim, da ni produktivno, koristno, korektno da se z navedbami da je z dogovorom z Mestno občino Ljubljana država dala mestni občini 300.000.000 denarja na podlagi tega dogovora. To enostavno ne drži. To smo pojasnili že velikokrat. Iz nikjer to ne izhaja in jaz upam, da lahko razumemo dejstvo, da je dogovor z Mestno občino Ljubljana dogovor, ki temelji na Zakonu o glavnem mestu. Da ta dogovor ne prinaša osnove za financiranje projektov ampak povzema projekte, ki jih različna ministrstva po različnih predpisih iz različnih virov financiranja izvajajo in projekte, ki jih izvaja Ljubljana v okviru svojega lastnega proračuna in za te projekte se samo dogovorimo kako se bojo usklajeno izvajali, ni pa ta dogovor osnova za samostojno financiranje Mestne občine Ljubljana. Nikdar ni bil. To ni možno in govoriti o 300.000.000 milijonih, ki naj bi jih država dala Mestni občini Ljubljana na podlagi tega dogovora ni odgovorno. Ker to enostavno ne drži. To ne drži. Dogovor ni osnova za financiranje. Dogovor je dogovor o usklajenem razvoju projekta in mestne občine. Financirani pa so ti projekti po rednem postopku iz postavk resornih ministrstev drugih virov, ni pa dogovor samostojna podlaga za financiranje Mestne občine Ljubljana. To mislim, da je pomembno poudariti zato ker če tako interpretiramo potem bi lahko razumeli, da ima Mestna občina Ljubljana nek poseben neodvisen vir financiranja hkrati pa je treba razumeti, da za Mestno občino Ljubljana velja Zakon o glavnem mestu in je zakonska podlaga. Ga pa sicer po ostalih funkcionalnostih v ničemer ne postavlja v drugačni položaj kot druge občine in druge mestne občine. Mogoče predsedujoči toliko za eno kratko uvodno opredelitev sicer bi pa kasneje predlagal, da tudi z strokovnim sodelavcem predstaviva konkretna izhodišča podlagi za izdelavo te strategije delovanje lokalne samouprave in še enkrat poudarjam lokalna samouprava v Sloveniji deluje dobro in radikalni posegi v lokalno samoupravo niso na mestu in smiselni in glede pokrajin najkrajša pot in najbolj učinkovita pot do ustanovitve pokrajin je da se določi prvi in morda najtežji korak da se določi funkcionalnost izvirne pristojnosti pokrajin potem je pa pot za organizacijsko ustanovitev in politično ustanovitev bistveno lažje. Hvala.