Spoštovani predsednik odbora, gospod Matić, cenjene poslanke in poslanci, spoštovani vabljeni gostje.

Neposredno po twitu smo pri Varuhu dobili kar nekaj medijskih vprašanj za izjavo. Odzvali smo se tako, da smo dali sporočilo za javnost na našo spletno stran. Tako kot v vseh podobnih primerih in teh je bilo v preteklosti na takšne teme kar nekaj, smo ravnali enako in sicer smo najprej spomnili na pristojnosti Varuha po Zakonu o Varuhu človekovih pravic v Republiki Sloveniji, ki ugotavlja kršitve oblasti do posameznikov. In zaključili, da je v temu primeru šlo za tri posameznike, ki seveda imajo nekateri od teh če želijo na voljo tudi pravna sredstva. Vedno pogledamo kako je torej širše, kako je v takšnih primerih poskrbljeno ali je nuden posameznikom pravna varnost. In v takšnih in podobnih primerih imajo vsi možnosti tako na civilnem kot tudi na kazenskem področju. Na civilnem področju civilna tožba, na kazenskem s področja posega v čast in dobro ime, torej 18. poglavje Kazenskega zakonika. torej lahko tudi iz tega vidika odgovorimo pritrdilno.

Ker pa vedno ugotavljamo tudi kakšen je splošni nivo komuniciranja in imamo v naših letnih poročilih posebno poglavje etike javne besede se odzivamo tudi glede na to, kaj prejmemo v posameznem letu, v letnem poročilu v temu poglavju ocenjujemo tudi stanje človekovih pravic v Sloveniji. In kaj torej ugotavljamo v takšnih in podobnih primerih? Od politikov, od vseh visokih predstavnikov oblasti in drugih vidnih predstavnikov zagotovo pričakujemo visok standard ravnanja in spoštovanja vseh pravic in tudi vseh razlik, ki so med nami ni nas pravzaprav bogatijo – to so vera, spol, spolna usmerjenost, narodnost, jezik, materialno stanje in še drugi.

Opozarjamo vedno in to zapišemo in jasno povemo tudi v Državnem zboru, da je nujen kulturni dialog, ki je zagotovo brez žaljivk. Priporočimo vedno tudi ravnanje, ki bi bilo skladno s sprejetim etičnim kodeksom na katerega opozarjamo že dolgo a ni bil sprejet in vidim, da je danes eden izmed sklepov, torej peti, ki naj bi bil prav to, da bi se sprejel etični kodeks ravnanja.

Vedno tudi rada v takšnih in podobnih primerih opozorim na zelo znan in star pregovor, ki še kako velja: da razsuti riž lahko pobereš, izgovorjenih besed pa nikoli več ne moreš. Ugotavljam, da je splet postal tudi mesto nesprejemljivih praks, da je treba ločiti svobodo govora, ki je ustavno dopustna in ki jo imamo in, ki jo moramo zagovarjati in imeti od tistih sovražnosti, ki občutno posegajo v pravice drugih.

In s tem bi torej tudi zaključila. Če povzamem, ugotavljamo varuhovo nepristojnost, opozarjamo pa na vsa pravila dostojne etike javne besede. Hvala lepa.