Hvala lepa.

"Zakaj šele sedaj?" je bilo prvo vprašanje. Zdaj kar nekaj časa se že zavedamo, da sploh pri digitalizaciji enotnega trga je ravno koncept avtorskih pravic tisti, ki je nekakšna cokla zaradi svojega načela teritorialnosti. In to načelo teritorialnosti ne izvira samo iz evropskega prava, izvira iz mednarodnega prava. Tako da ta ukrep, ki ga imamo sedaj na mizi je prvi korak, ki nas od tega odmika, pri čemer načelo teritorialnosti zgolj relativizira. To še zmeraj pomeni, da če sem jaz zakonito kupil spletno vsebino in jo lahko doma predvajam si na tablici, na računalniku, na televizorju sem njen zakoniti uporabnik. Vnaša se pa dodatno notri zakonska domneva, da sem zakoniti uporabnik tudi, če bom to vsebino uporabljal čez mejo se pravi izven kraja svojega običajnega prebivališča. Tako da na nek način se tukaj notri vnaša en čezmejni most preko te zakonske domneve, ki pa še zmeraj teritorialnost ohranja.

Ali je mogoče to vsebino zagotavljati v drugi državi na isti način, z isto kakovostjo? To je zelo dobro vprašanje in ni odvisno samo od ponudnika samega včasih je odvisno tudi od infrastrukture, ki jo zagotavlja. In zato je tukaj notri jasna določba, da kolikor se ponudnik ko proda svojo spletno storitev zaveže, da bo takšno kakovost ki jo zagotavlja v osnovni državi, zagotavljal tudi čez mejo, mora to spoštovati. če se pa k temu ne zaveže, ker se morebiti zaveda, da to sploh ni mogoče ali pa da je to mogoče samo v nekaterih državah članicah pa k temu ponudnika ali industrijo ne moremo prisiliti, ker enostavno niso dane infrastrukturne možnosti za to. Tako da, kakovost vsebine bo postala tukaj tržna kategorija kjer bo mogoče zagotavljati se bodo seveda vsi potrudili, da jo vključijo notri v svojo ponudbo, da se z njo tudi promovirajo. Kjer pa je ne bo mogoče zagotavljati pa ne bo breme, ki izhaja iz same zakonodaje. Tako da, na takšen način razumemo to ravnotežje, če želite.

Zdaj, zakonski akt tukaj je zelo enostaven, je samo 8. členov in je v obliki uredbe, kar pomeni, da tukaj manevrskega prostora za države članice pravzaprav ne bo. Po prvih diskusijah v tej zvezi in to je nekako že nadaljevanje te diskusije, ki smo jo imeli pred dobrim tednom glede usmeritev za delovanje v institucijah Evropske unije. Po prvih odzivih držav članic, vse to zelo pozitivno podpirajo ampak se hkrati zavedajo, da ker gre za uredbo kjer manevrski prostor pri implementaciji bo zelo omejen ali pa ga mogoče sploh ne bo, je zelo pomembno kako so posamezni pojmi, posamezna določila tukaj notri zapisana. In zato je ključna pozornost v zadnjih dveh, treh sestankih, ravno ta teden v ponedeljek je bil zadnji, je bila usmerjena ravno na te pojme, kaj je običajno prebivališče, kaj je prenosnost, kaj pomeni storitev spletnih vsebin, kaj je kakovost. Zato, da tukaj ne bi prišlo do dilem pri samem izvajanju v nadaljevanju. Ampak, glede samega namena in pristopa do urejanja pa vlada splošna podpora.

Eno izmed določil, ki je tukaj notri mogoče delno povezano z geo-blokiranjem ni pa neposredno je v 5. členu in to določilo pravzaprav prepoveduje, da bi znotraj pogodbenih določil obstajalo omejevanje čezmejne prenosljivosti. Ampak, poudarjam, znotraj pogodbenih določil. Pogosto geografsko blokiranje, geografske diskriminacije sploh ne izvirajo iz pogodbe same ampak jo ponudnik enostavno znotraj svojega IT orodja vnaša releje, povratne zanke in tako naprej.

Tako da, ta ukrep gre korak naprej, nikakor pa ne rešuje še vprašanja geo-blokiranja. Vprašanje geo-blokiranja je sestavni del ločene iniciative, o tem se ravno zdaj pogovarjamo, ker osnutki so že nastavljeni in bo v naslednjih mesecih na mizi. Takrat se bomo pogovarjali čisto konkretno o tem kdaj je geografsko diskriminiranje zaradi javnega interesa mogoče, upravičeno in kdaj ne. Ta ukrep konkretno ne gre tako daleč. Kot rečeno, ta ukrep je namenjen temu, da prvič lahko vsebine, ki jih zakonito kupim doma uporabljam tudi pri svojem čezmejnem obisku v drugih državah članicah.

Tako da, prvi korak, pomemben korak, pomembno sporočilo ampak nikakor ne daje odgovore na vsa vprašanja.