Hvala za besedo.

Najprej bi želel pozdraviti predsedujoča in se zahvaliti za sklic te seje. Enako bi pozdravil vse poslance in ostale vabljene ter zainteresirano javnost.

Uvodoma pa bi želel par poudarkov povedati, potem pa preiti na samo gradivo, ki smo vam ga poslali. In sicer, glede na vse povedano v sredo, pred dvema dnevoma, na seji Odbora za obrambo, bi želel poudariti, da vse kar bo tukaj povedano, v večini ne leti na Generalštab Slovenske vojske, ker smo prepričani, da bi vsak načelnik Generalštaba z veseljem plačeval pripadnike Slovenske vojske in jim zagotavljal vse, kar jim mora po predpisih, če bi le za to imel sredstva in vire. Na žalost smo v situaciji, da tega ni, in zato so načelniki prisiljeni, tako kot današnji, so bili verjetno tudi prejšnji, z okrnjenimi viri in sredstvi kršiti pravice pripadnikov Slovenske vojske na delovnopravnem področju in še verjetno marsikaterem drugem.

Edina zadeva, ki pa bi nekako bila skupna vsem načelnikom je pa ta, in prejšnji teden oziroma ta teden v sredo smo slišali prvo izjemo, je ta, da nihče ni, da rečem, s trdno hrbtenico povedal, da Slovenska vojska ne more delovati s sredstvi, ki so jim namenjena in da je treba črtati določene naloge. Tega noben načelnik do zdaj ni povedal oziroma drugače povedal, za delovanje potrebujemo toliko in toliko denarja. Pred dvema dnevoma smo to prvič slišali, mislim, da je bila številka okrogla, 46 milijonov, ampak na žalost gospoda Mramorja, ministra za finance ni bilo na seji, in on je tisti, ki bi to moral slišati. Ali so njegovi takrat prisotni to njemu prenesli, mi ne vemo, in če bo kaj iz tega, tudi ne vemo. Vemo pa, in moramo pohvaliti načelnika, da je to zelo odločno povedal, kar je, mislim, da eden prvih načelnikov. Pa še druga zadeva, ki je tu pomembna. Bilo je rečeno, 46 milijonov bi potrebovali. Verjetno bi pa kot načelnik generalštaba, glede na odločitve politike, bil dolžan, tudi če bi se vzelo še 50 milijonov, izvajati vse naloge, ki so zadane. Izvrševanje teh nalog bi kot običajno v Slovenski vojski oziroma izvedle bi se tako, da bi to šlo preko trupel ali pa preko hrbtov pripadnikov Slovenske vojske, s kršenjem delovnopravnih predpisov, z nižjim plačevanjem od tega, kar jim pripada. Bistvo je, da bi vse naloge bile narejene kljub dodatnim odvzetim 50 milijonom. Samo kot primer lahko navedem nekaj zadev, ki so se zgodile na podoben način, kot sem zdaj povedal, od uvedbe novega plačnega sistema, ko se je delo pripadnikov Slovenske vojske v celoti razvrednotilo. Odvzemali so se popolnoma nezakonito nazivi specialistov, teh je bilo več kot 1.000, tudi bivši načelnik generalmajor Šteiner, mislim, da dobro to pozna, ker takrat, ko je on bil načelnik, se je to začelo delati. Mi smo poskušali to popraviti na sodišču, vendar je bila ugotovitev, kot bomo kasneje še slišali, da na delovnem sodišču nimamo sodnega varstva pripadniki Slovenske vojske zoper akte vodenja poveljevanja. Potem drugi vnebovpijoč primer je plačevanje pripadnikov Slovenske vojske z institutom stalne pripravljenosti, ki je namenjen plačilu javnih uslužbencev, ko so doma pripravljeni, da pridejo v službo delat. Nas, pripadnike Slovenske vojske, s tem dodatkom plačujejo, ko smo v službi na delovnem mestu ali določenem kraju. To mi ponavljamo že štiri, pet let, zgodi se nič. Ministrstvo za javno upravo v okviru pogajanj nas nenehno prepričuje, kako bo plačilo te pripravljenosti rešeno v okviru stalne pripravljenosti, ampak to sta dve popolnoma ločeni zadevi. Glede na to, da sem nekako izključil generalštab in Slovensko vojsko, bi pa po drugi strani želel poudariti, da za stanje v Slovenski vojski je predvsem po našem mnenju odgovorno Ministrstvo za obrambo, upravni del Ministrstva za obrambo. Vojaki so tisti, ki morajo izvrševati, kar politika naloži vojsk, in vojaki to izvršujemo v celoti. Upravni del ministrstva je pa tisti, ki je odgovoren za delovanje obrambnega resorja. In v situaciji, v kakršni smo danes glede na vse poslušano tudi v sredo in kar bomo še danes slišali, mislim, da bi nekdo moral odgovarjati. Ta trenutna Vlada je že toliko časa na oblasti, da bi že neke rezultate morala pokazati, mi pa, namesto da bi začeli iti v pozitivni smeri, tonemo vedno globlje v neko, da rečem, greznico in nekega izhoda sploh ni videti. Je pa res, da tudi vsi ministri pred zdajšnjo ministrico so enako odgovorni. V času zadnje Vlade so se razmere zaostrile in mislim, da ravno ta Vlada je tista, ki bi morala začeti delati pozitivno in predvsem dobro za ljudi, ampak tega ni, niti pri eni zadevi niso šli naproti našemu sindikatu, drugim, da bi kakšno zadevo popravili. Tipičen vnebovpijoč primer je – o tem smo tu razpravljali že večkrat – subvencioniranje vrtca za pripadnike Slovenske vojske. Državni zbor je sprejel pred 10 leti zakon, v katerem je zapisal, da vlada sprejme višino subvencije za pripadnike Slovenske vojske oziroma njihove otroke v vrtcih. Do danes se to ni sprejelo. In če bi lahko, so vse zakonske možnosti, to subvencijo bi se lahko sprejelo jutri, pa se ne sprejme. In v situaciji, v kakršni smo, ko nas vojaki zapuščajo dnevno, bi bilo to najmanj, kar bi se lahko naredilo, pa se ni naredilo, pa je ta Vlada že kar dolgo na oblasti.

Dalje, mnogokrat na opozorjene zadeve poslanci zelo hitro pristanete, da je odgovor, ki ga dobite od Ministrstva za obrambo, v redu. Tako kot trenutno, mislim, da je ravnokar bila končana tiskovna konferenca na Ministrstvu za obrambo, kjer je bilo v avli prikazano, kakšno malico dobi vojak na terenu v 16, 17 urah, ko patruljira na zeleni meji, jaz ne vem, po tednu dni so se vojaki obrnili na sindikat in pokazali, dejansko poslali sliko, kako zgleda ta obrok za 16, 17 ur dela, patruljiranja ob zeleni meji. Zdaj pa na Ministrstvu za obrambo tiskovni predstavnik Slovenske vojske kaže novinarjem, kakšno malico dobijo vojaki na terenu. Jaz močno dvomim, da je to, kar je bilo pokazano pred pol ure, uro, dejansko bilo dano tudi vojakom. Ampak, kot rečeno, poslanci in očitno tudi mediji se s tem zelo hitro zadovoljite in ne raziskujete kaj dosti, koliko je to, kakršne odgovore dobite, res ali ne, ampak sprejmete to kot nekaj takšnega, kot je.

Mi kot sindikat smo že poskušali vse, kar je možno v tej državi narediti. Zelo hitro po naši ustanovitvi je bilo izdano načelno mnenje, kako imamo nadziranje delovanja v Slovenski vojski koruptivno. Bilo je izdano načelno mnenje številka 179 septembra 2009. Od takrat do danes se ni spremenilo popolnoma nič. Zadnji primer odločbe Inšpektorata za obrambo, ki je na obrambnem področju v Centru vojaških šol odredil zelo ostre ukrepe, da se ustavijo vsa izobraževanja, so tako imenovani svetovalci, dolgoletni svetovalci ministrov za obrambo prepričali ministrico, da je to odločbo razveljavila, namesto da bi vztrajala pri tem, kakšen ukrep je bil izdan, da se ustavijo vsa usposabljanja, vojaška, dokler se ne prilagodijo temu, kakor predpisuje zakon. In ministrica je, da rečem temu, nasedla, podpisala odločbo, razveljavila vse ukrepe in inšpektorat je izdal novo odločbo, v kateri je bilo ugotovljeno, da je vse okej. Na ta način, poslanci, vi to dobro veste, da je bilo tako narejeno, ste se s tem zadovoljili. Potem se ni zgodilo nič. In na ta način, ko se nič ne zgodi, ko še inšpektor za obrambo ugotovi eklatantne kršitve in ustavi vojaško usposabljanje, še tisti inšpektorji, ki imajo kakšno voljo karkoli narediti, izgubijo vso moralo. Da ne govorim o pripadnikih Slovenske vojske, če inšpektorji nimajo volje preiskovati, ali je kaj zakonito ali ne, drugi inšpektorati pa tako ne morejo v Slovensko vojsko. Zato mogoče za vas, poslance, v razmislek, da bi se Inšpektorat za obrambo izločil iz Ministrstva za obrambo, ker dejansko Inšpektorat za obrambo znotraj Ministrstva za obrambo, kakršnokoli odločbo bo izdal, bo lahko razveljavljena s strani ministrice, ki je njemu nadrejena na nek način in lahko razveljavi vsako odločbo, ali za to obstajajo argumenti ali ne.

Po vseh izčrpanih rednih poteh v tej državi smo se tudi večkrat obrnili na varuhinjo človekovih pravic, že pred leti, vendar smo videli po nekaj letih, da ni bilo nobenega učinka, in smo to prakso dobesedno opustili, do lanskega poletja, ko smo prišli tako daleč, da smo bili pred tem, da gremo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Nekako nam je bilo nerodno, da moramo za slovenske vojake iti iskat človekove pravice ali pa pravico do njih na Evropsko sodišče. In zaradi tega smo šli do varuhinje, vso problematiko izpostavili, vso dokumentacijo dostavili, od avgusta do tega dokumenta, ki smo ga vam poslali, se ni zgodilo popolnoma nič. Dobili smo odgovor, da v konkretnih postopkih za Evropsko sodišče nam ona ne more pomagati. Vse drugo, kar smo tam navajali, dobesedno prosili za pomoč, odgovora nismo dobili do prejšnjega tedna oziroma odgovora še vedno nismo dobili, niti prejšnji teden, ko smo bili povabljeni, oziroma štirinajst dni nazaj, k varuhinji. Po dveh, treh urah pogovora varuhinja oziroma cela njena ekipa niso bili v stanju potrditi tega, kar so sodniki na delovnem sodišču ne enkrat, že mnogokrat napisali, in to smo dostavili varuhinji, da pripadniki Slovenske vojske nimamo sodnega varstva zoper akte vodenja in poveljevanja, to pomeni, ukaze, s katerimi se nas razporeja in se nam določajo plače, s tem pa, normalno, pravice iz delovnega razmerja. In sodišče je to že večkrat napisalo, da mi, na žalost, ne moremo na delovno sodišče iti izpodbijat ukazov, ki odločajo o naših pravicah, tudi o plačah, odločbe, ki jih pa lahko gremo izpodbijat, pa samo povzemajo te ukaze oziroma že odločeno v ukazih. In varuhinja s celotno ekipo ne more potrditi tega, da mi nimamo temeljnih človekovih pravic kot pripadniki Slovenske vojske, ker nimamo sodnega varstva na delovnem sodišču. O tem so sodniki prve stopnje, druge stopnje, Vrhovnega sodišča odločili, da ukazov ne moremo izpodbijati na delovnem sodišču, in nič drugega nam ni preostalo, kot da gremo na Evropsko sodišče, in to smo tudi naredili. Kakšen bo izplen oziroma kaj bo na Evropskem sodišču doseženo, še ne vemo, jaz pa verjamem, da pripadniki Slovenske vojske bi zoper akte, ki odločajo o njihovih pravicah iz delovnega razmerja, morali imeti varstvo pravic na sodišču. Mi ga nimamo.

Nadalje bi bilo treba dodati k temu, kako poslanci zelo hitro nasedete odgovorom, ki jih dobite, da tudi zelo radi to naredite, na nek način je to nekako protokolarna dolžnost, da si greste pogledat vsakega toliko časa, kako Slovenska vojska deluje. Tako je bilo tudi dano povabilo v sredo na seji za 40 mučenikov, 9. marca, da pridete pogledat v Vipavo, kako vojska odlično deluje. Jaz verjamem, da bo tam vse odlično pripravljeno, vse bo delovalo, tehnika, vse bo tam postrojeno, vojaki bodo enako oblečeni, na terenu pa verjamem, da bi vsak imel drugačno uniformo, eden bi bil v novi, drug bi bil v raztrgani, škornji z luknjami in tako dalje, da ne razpredam. Ampak ne nasedati temu, kar vidite, ko greste kot Odbor za obrambo pogledat, kako deluje Slovenska vojska. Ker to, kar vi vidite, je eno, tako kot danes malica na Ministrstvu za obrambo, kako bi naj zgledala na patruljiranju ob zeleni meji, kaj je pa realnost, je pa nekaj čisto drugega.

Še ena zadeva, ki bi jo želel izpostaviti, glede na gradivo, o katerem želim še malo spregovoriti, pa bom skušal biti zelo kratek. Kar so drugi sindikati od gradiv posredovali za današnjo sejo, mislim, da samo potrjuje vse, kar smo mi že tu napisali, in se na nek način dopolnjujemo v svojih ugotovitvah, da trenutna Vlada predvsem na področju plačnega sistema dobesedno ignorira zaposlene v Slovenski vojski. In na nek način, poslanci, če želite v bodoče videti realno sliko, kaj se dogaja v Slovenski vojski, mi smo vam na razpolago, verjamem, da tudi drugi sindikati, da vam mi oblikujemo vprašanja, kaj je treba vprašati generalštab in Ministrstvo za obrambo. In boste dobili realno sliko, kako zgleda življenje v Slovenski vojski. Če grem na konkretno gradivo, da ga pokomentiram, ki smo vam ga poslali. Najprej bi želel povedati, da je že kar nekaj let splošno mnenje v Slovenski vojski, da smo pripadniki Slovenske vojske drugorazredni državljani. Mi smo ob ustanovitvi Sindikata vojakov Slovenije kot neko prvo ugotovitev zapisali, da znotraj Ministrstva za obrambo in Slovenske vojske vlada sistem države v državi. In to trdimo še danes, zato ker smo v nekem zaprtem vakuumu, kjer nihče drug ne more priti niti pogledat, kaj se v njem dogaja, to pomeni, kaj se dogaja v Slovenski vojski. Odbor za obrambo je na nek način nadzorni odbor, ki nadzira delovanje in spoštovanje zakonodaje v Slovenski vojski in v obrambnem sistemu. In naše prepričanje je, da to funkcijo opravlja zelo slabo, ker če bi jo bolje opravljal, ne bi bili v situaciji, v kakršni smo danes, glede števila vojakov, da imamo več podčastnikov in častnikov od vojakov, da nas še vedno zapuščajo vojaki, da novih vojakov ni, pri mladih sploh ni interesa za zaposlitev v vojski. In od teh situacij, ki nas diskriminirajo in nas delajo drugorazredne državljane, če bi šli kar po vrsti, je prva zadeva ta, o katerim sem že kar veliko povedal, in sicer, da se odloča o pravicah iz delovnega razmerja z akti vodenja in poveljevanja. Mi imamo situacijo, ko načelnik generalštaba izda ukaz, s katerim odloči, kako bo nekaj plačano, kako je treba nekaj opraviti, za to določi plačilo. Ali je to v skladu s predpisi, ki določajo plačilo, ali ni, mi kot sindikat sploh ne moremo nikjer pri nobeni instituciji tega preverjati, zato ker preprosto, kot je bilo že rečeno, zoper akte vodenja in poveljevanja, ukaze, ni sodnega varstva v tej državi. In tudi ukazov načelnika generalštaba v tej državi nihče ne more preklicati, kot edino načelnik generalštaba, tisti, ki ga je izdal. Lahko se samo načelnika zamenja in novi načelnik lahko izda nov ukaz, ki bo zakonit, drugega načina ni.

Če gremo na 2. točko iz gradiva. Mi smo o tem že zelo veliko pisali, povedali, opozarjali, gre za predčasno upokojevanje vojaških oseb. Zaradi vseh opozoril, tako našega kot drugih sindikatov se z novelo zakona s 1. 1. 2016 ta anomalija odpravlja in zaradi te odprave je tudi načelnik generalštaba danes z nami, ker drugače, mislim, da bi bil v pokoju. Gre pa za to, da glavna krivica, ki je bila narejena, ali pa največja krivica od osamosvojitvene vojne do danes je po našem mnenju ta, da je v obdobju treh let veljave poklicnega upokojevanja, od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2015, bilo upokojenih več sto pripadnikov Slovenske vojske, ki ob starostni upokojitvi ne bodo imeli sploh polne pokojnine, starostne. In na Ministrstvu za delo to zelo dobro poznajo, tudi na Ministrstvu za obrambo zelo dobro poznajo. Nihče še ni poskušal tega odpraviti. In po zadnjih naših aktivnostih je zadeva prišla tako daleč, da smo mi v sindikatu pripravili predlog zakona, ki bi to anomalijo odpravil in vsem že upokojenim vojaškim osebam brez polne starostne pokojnine določil na novo polno starostno pokojnino, kar mislim, da si tudi zaslužijo. Če bo to sprejeto ali ne, je pa predvsem od vas poslancev odvisno ali bo volja za popravo te krivice ali ne, verjamem pa, da ste tega že dovolj poslušali in da tudi že vi veste v čem je težava. Druga zelo pereča problematika je zastopanje pravic, kolektivno zastopanje pravic zaposlenih v Slovenski vojski. Mi v Slovenski vojski nimamo kolektivne pogodbe. Po uredbi Vlade oziroma po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju se nam plače določijo z uredbo Vlade in če je kdo v javnem sektorju kamor mi sodimo, upravičen do tega, da bi imel kolektivno pogodbo, bi morali ravno pripadniki Slovenske vojske biti tisti, ki bi jo morali imeti zato, ker nimamo pravice do stavke in brez pravice do stavke enostransko odrejati plače zaposlenim v Slovenski vojski ne gre, preprosto ne gre in zaradi take ureditve smo danes na tem, da imamo premalo vojakov, da tukaj v parlamentu dobesedno preštevate vojake, koliko jih je, ali lahko izvajamo vse naloge na meji z begunci, itd. Verjetno tudi načelnik Generalštaba se vsak dan sprašuje ali imamo dovolj vojakov ali nimamo in to je odraz našega enotnega plačnega sistema kjer se za plače zaposlenih v Slovenski vojski pogajajo drugi, predvsem učitelji, ki jih je večina v javnem sektorju in zaradi tega imajo zelo veliko moč in znotraj ene kolektivne pogodbe za javni sektor kjer je 25 dejavnosti zastopanih, doseže vsak, ki ima večino tisto kar želi. Tisti, ki je pa v manjšini, ne doseže nič. Ustavno sodišče je že odločilo pred tremi leti, tri leta nazaj je že, da je to protiustavno. Ta protiustavnost se ni odpravila do danes niti se očitno nima namena. Izgovori ministrstva za javno upravo so ves čas, da ni možno doseči dogovora v socialnem dialogu. Jaz sem trdno prepričan, da zagotavljanje ustavnosti določanja plač v posameznih dejavnostih ne more biti stvar socialnega dialoga. In pripadnikom Slovenske vojske se dela na tem področju zelo velika krivica. Mi imamo dva aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor in v teh dveh je eden tisti, ki je sledil ZUJF oziroma bil sprejet pred njim, ki ga ni podpisal nobeden od sindikatov iz obrambnega resorja, nobeden iz Slovenske vojske in enako velja za nas. To pomeni, da so drugi sindikati, drugi javni uslužbenci podpisali nekaj, kako bomo mi pripadniki Slovenske vojske plačali. To je preprosto nedopustno in to se niti poskuša ne odpraviti in kar nekako se pozablja. Rok, ki ga je Ustavno sodišče dalo za odpravo te neustavnosti, je iztekel, mislim da 14. aprila že leto pa pol nazaj, 2014 do danes se ni zgodilo nič. In kako bomo mi sindikati na obrambnem resorju, kaj dosegli v kolektivnih pogajanjih na ta način, mi ni jasno.

Druga zadeva, ki se pa konkretno tiče Sindikata vojakov Slovenije je pa ta, da mi od dosežene reprezentativnosti, mislim, da je že tri leta in več, še nismo usklajevali popolnoma nič v zvezi s kolektivno pogodbo za javni sektor. Od prvega dne reprezentativnosti nismo v nobeni od pogajalskih skupin za pogajanja za kolektivno pogodbo za javni sektor. In eden od razlogov za ustanavljanje konfederacije slovenskih sindikatov je bil tudi ta, da se združimo podobno misleči sindikati iz javnega sektorja z namenom, da ustanovimo skupino, ki se bo pogajala z Vlado za plače naših članov in zaposlenih v javnem sektorju. In kaj se je zgodilo? Po letu dni trdega dela, ustanovitve konfederacije, pridobitve reprezentativnosti za območje države Ministrstvo za javno upravo te skupine sindikatov trenutno štirih reprezentativnih in sindikatov uslužbencev plačne skupine "J", ki še ni reprezentativen, preprosto Ministrstvo za javno upravo po petih mesecih ne priznava. Ustanovili smo se popolnoma enako kot druga pogajalska skupina, obvestili korektno ministrstvo za javno upravo, vse ostale sindikate. Mi smo še vedno tam na pogajanjih in imamo občutek kot da smo črne barve, ker nas diskriminirajo na vsakih pogajanjih, sploh se pogovarjajo ne z nami. Gospod Koprivnikar na zadnjem sestanku je poskusil nekako se približati temu, da bi se začeli pogovarjati in odgovor je bil, da se pogajamo po poslovniku. Sam gospod Koprivnikar je pa poslovnik podpisal le z dvema pogajalskima skupinama in s tem izključil pet sindikatov in tako je še danes in teh pet sindikatov z njimi do danes ni bilo usklajevano popolnoma nič, tudi varčevalni zakon novembra podpisan. In Zakon o javnih uslužbencih Vladi nalaga, da vsak akt, ki posega v pravice iz delovnega razmerja javnih uslužbencev je potrebno usklajevati z vsemi sindikati in to ta Vlada ne dela. Na žalost.

Naslednja zelo pereča zadeva, ki je mi nikakor ne moremo odpraviti oziroma sploh ne vemo kaj narediti je to, da imamo na Ministrstvu za obrambo po Zakonu o obrambi posebno komisijo za ugotavljanje opravljanja vojaške službe. Mi tudi iz našega delovnega področja ji pravimo komisija za ugotavljanje dela zmožnosti, ker za vojaka je to dela zmožnost, če še lahko opravlja vojaško službo ali ne in ta komisija odloča o tem ali nekdo še lahko opravlja svoje delo ali ne, nima pa nikakršnih pristojnosti, da bi odločilo o pravicah iz invalidskega zavarovanja. In edina pristojna komisija za odločanje o pravicah iz invalidskega varovanja je komisija pri ZPIZ, ki lahko da kategorijo invalidnosti tretjo, drugo, prvo, pripadniki Slovenske vojska, ko pridejo na komisijo, ki deluje po Zakonu o obrambi, so v roku meseca dni odpuščeni in sploh nimajo časa priti na invalidsko komisijo, da bi bilo odločeno o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Mi imamo celo primere, da ko so bili pripadniki že dva meseca na Zavodu za zaposlovanje, ker jim je bilo prekinjeno delovno razmerje, zaradi ugotovitev te komisije, Ministrstva za obrambo, da so dobili kategorijo invalidnosti tretje kategorije in kotdelovni invalidi bi lahko bili odpuščeni le po posebnem postopku preko Ministrstva za delo na komisiji, ki odloča o utemeljenosti odpuščanja invalidov. Mi teh pravic ali pa te pravice v Slovenski vojski nimamo. Mi lahko pridemo zjutraj v službo, nerodno stopimo, si zlomimo nogo, čez dva meseca se ugotovi, da trajno ne moremo opravljati več vojaške službe, nimamo nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja. Čez noč smo lahko dobesedno na Zavodu za zaposlovanje. In to mislim, da je zadeva, ki bi jo bilo pod nujno potrebno odpraviti, ker poškodovane in bolne, tudi pri bolnih vojakih je enako, ne samo poškodovanih, odpuščati brez vseh pravic mislim, da za eno državo ne pristoji. Zopet, prej sem že omenjal, pod peto točko smo zapisali, že ptički čivkajo, da smo mi pripadniki Slovenske vojske v službi plačani tako kot drugi doma pripravljeni, da pridejo delati. Mi ne vemo več kaj še narediti. Sicer pripravljamo tožbe, individualne tožbe, pozvali bomo pripadnike, da gredo v tožbe za izplačilo, pošteno plačilo dejansko opravljenega dela za razliko od teh 20 %, ki jih drugi dobijo, ko so doma pripravljeni, mi pa v službi, za kar bi lahko edino plačljivo dobili nadure. Če bomo uspešni, bomo videli na sodišču, tako da prejudicirati zadev ne gre. Ministrstvo za javno upravo pa moram povedati, da ravno na tem primeru pripravljenosti na delovnem mestu ali določenem kraju dobesedno nas ignorira. Zadnji dopis, ki smo ga prejeli je zopet govora v njem o tem, da bo plačilo pripravljenosti na določenem kraju ali delovnem mestu urejena v okviru stalne pripravljenosti. Stalna pripravljenost je nekaj čisto drugega kot so javni uslužbenci doma in tega ni možno reševati v okviru stalne pripravljenosti, če smo mi v službi. Opisali smo ne enkrat, po mojem, že 30 krat, zgodi se popolnoma nič. Pripravniki Slovenske vojske so še vedno v službi, vojak za 0,70 centov na uro. Če je to normalno, potem jaz nisem več normalen?

Dalje. Zelo pereča zadeva pa se verjetno tukaj na moji levi ne bodo strinjali, je spoštovanje vrhovnega sodišča. Če neka sodba ob isti zakonodaji velja za policiste bi morala ob isti zakonodaji veljati tudi za vojake. Pri nas ni tako. Mi moramo ponovno na sodišče, ponovno dokazovati, da smo mi isti kot policaji, da imajo iste materialne predpise, da odpravljamo isto delo in da nam to pripada. Druga zadeva. Tudi tam, kjer na področju obrambe pridemo do neke sodbe ni samoumevno, da se dosojeno dodeli vsem, ampak mora vsak iti v tožbo. Tisti, ki gre v tožbo dobi to kar mu pripada, tisti, ki pa ne gre v tožbo pa ne dobi. Če je to normalno, da se ne ponavljam.

Še ena zelo pereča zadeva, ki bi jo želeli izpostaviti je ta in kar smo danes tudi že opozorili na spletni strani, zaposlovanje ali pa odpuščanje vojakov, ko dosežejo 45 let starosti. O tem smo že veliko pisali. Spisali smo predlog zakona, za katerega poteka zbiranje podpisov. Ta Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi bi dejansko odpravil to, da imamo pripadniki Slovenske vojske pogodbe za odločen čas in odpravil bi omejitev 45 let še zmožnosti opravljanja dela na obrambnem področju za vojake. Na neki način je ministrica za obrambo na eni od sej predhodnih že povedala, da tudi na ministrstvu vidijo rešitev vojakov po 45 letu po varovanju naše meje v zvezi z begunci oziroma s to krizo. Na neki način je že dosežen neki družbeni konsenz, da teh vojakov ni za odpuščati, ker po drugi strani vojaki dobesedno bežijo iz vojske, novih ni. Zadnjih mesec dni smo priča pa temu, da te že odpuščene vojake ob rojstnem dnevu 45 preko pogodbene rezerve nekako na črno se nazaj zaposluje, čeprav so starši od 45 let. Jih imamo danes v delovnem razmerju 47, 48 let stare vojake. Pripadnike stalne sestave pa ob 45 letu dobesedno mečemo na cesto, na zavod za zaposlovanje. To je tudi ena od zadev, ki se nam ne zdi normalna in mislim, da bi ta predlog, ki smo ga mi pripravili potrebno nujno in takoj sprejeti, da se več ne odpušča vojakov starih 45 let.

Da počasi zaključim. Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski bi naj bil v pripravi, mislim da, bo 10, 11 let od kar je bil nazadnje spremenjen. Zadnjega pol leta, leto dni zopet poslušamo kako je v pripravi in da bo rešil vse težave. Jaz ne bi bil tako prepričan, ne bi slepo zaupal Ministrstvu za obrambo. Mi nimamo osnovnih dilem razčiščenih glede obrambe Republike Slovenije in zakon, ki se nekako skriva, vsaj po mojem vedenju se skriva, ne vem, iz Ministrstva za javno upravo zelo dobro vedo vsak javno uslužbenski zakon se s sindikati usklajuje dlje časa preden pride do konsenza, na obrambnem ministrstvu teh usklajevanj sploh ni in podobna situacija je pri Zakonu o obrambi in Zakonu o službi v Slovenski vojski. Zadnji osnutki, ki sem jih jaz videl, so dosti slabši za zaposlene v Slovenski vojski in se bojim, da bo ta osnutek še poslabšal situacijo zaposlenih v Slovenski vojski in da razpravi, ki jih vodite tukaj na Odboru za obrambo, sploh glede na zadnjih nekaj sej, niso uperjene ali usmerjene ali pa ne gredo v smeri skrbi za ljudi, za pripadnike Slovenske vojske. Vas skrbi ali bo dovolj denarja v obrambnem proračunu ali imamo nakupljene dovolj tehnike, vojaške. Če se spomnimo osamosvojitvene vojne, tehnike nismo imeli, imeli pa smo ljudi z voljo, z moralo. Tega danes nimamo. In jaz mislim, da je prva stvar za katero bi bilo treba poskrbeti, da so to ljudje in z vsem opisanim tukaj do zdaj, mislim, da mi zelo slabo skrbimo za ljudi in da bi bilo bolje potrebno poskrbeti za ljudi, kot pa kupovati tehniko, ki jo lahko kadarkoli, ko je potreba, kupimo na trgu. Mi imamo danes že veliko tehnike nakupljene, ki je sploh ne uporabljamo in je neoperativna. To smo tudi poslušali dva dni nazaj.

Hvala za besedo.