Hvala za besedo, gospod predsednik. Moje ime je Branko Jezovšek, strokovni sodelavec iz direktorata za medije.

Na kratko oziroma čim krajše bom poskušal predstaviti pravni vidik oziroma odgovoriti na očitke, da naj bi zakon nedopustno in nesorazmerno posegal v ustavno varovanje pravice medijev. Ko se postavlja vprašanje o dopustnosti posegov v ustavno zagotovljene pravice je treba primarno izhajati iz načela, da lahko takšen poseg v človekove pravice temelji le na ustavno dopustnem cilju. Namen zakona na področju predvajanja slovenske glasbe pa je ravno v tem, da se torej ščiti legitimen in zakonsko definiran javni interes na področju medijev oziroma zagotavlja zaščita in promocija slovenske glasbene ustvarjalnosti, ohranja slovenska kulturna in nacionalna identiteta in ščiti slovenski jezik, ki jo med drugim določa tudi resolucija o nacionalnem programu z jezikovno politiko za obdobje 2014, 2018. Ne glede na navedeno po primeru nove ureditve, ki jo prinaša 86. člen zakona po našem mnenju tudi ne gre za prekomeren poseg v zadevne pravice, ki so z ustavo varovane saj se z zakonom ne spreminja višina predpisanih celodnevnih kvot slovenske glasbe iz 86. člena Zakona o medijih. To pomeni, da se posledično tudi ne spreminja število predvajanih slovenskih skladb oziroma obseg predvajanja slovenske glasbe v okviru 24 ur za te očitek v prekomernem posegu neutemeljen že iz tega razloga. Veljavna višina celodnevne kvote slovenske glasbe, ki jo torej zakon ne spreminja tudi jasno kaže, da je večinski oziroma znatnejši del predvajanja slovenske glasbe še vedno rezerviran za glasbeno ustvarjalnost. V primeru tako imenovanih komercialnih programov lahko delež tuje glasbe znaša celo 80 %. Razlika dosedanje ureditve je torej le v tem, da bodo morali programi pomemben delež slovenske glasbe predvajati podnevi in ne ponoči kot je bila stalna praksa pri nekaterih radijskih programih. Da zakonska rešitev nikakor ne posega v avtonomijo glasbenih urednikov pa priča tudi dejstvo, da ti še vedno povsem samostojno določajo s katerimi slovenskimi skladbami bodo zapolnili kvoto. Glasbeni uredniki pri tem tudi niso omejeni z majhnostjo izbora slovenske glasbe saj podatki zavoda za uveljavljanje pravic, izvajalcev in proizvajalcev fonogramov oziroma IPF v letni glasbeni produkciji v Republiki Sloveniji jo kažejo, da bi slovensko glasbeno produkcijo zlahka zapolnili tudi višje kvote slovenske glasbe kot sicer določanje v zakonu. Da pri zakonu ne gre za nedopustne posege v ustavno varovanje pravice medijev pa izhaja tudi iz tako imenovanega strogega testa sorazmernosti po katerem se presoja, prvič ali je poseg sploh nujen oziroma potreben, drugič ali je ocenjevalni poseg primeren za dosego zasledovanega cilja in tretjič ali je teža posledic ocenjevalnega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki naj bi iz tega posega nastale. Da je ureditev v novem 86a. členu nujna oziroma potrebna dokazuje zlasti dejstvo, da so nekateri največji komercialni radijski programi pa tudi programi javne RTV Slovenije, ki imajo največji dostop in vpliv na javnost in tudi določajo trende na področju predvajanje glasbe. Kvoto slovenske glasbe izvajali večinoma ponoči in tako izigravali osnovni namen te ureditve, ki je v tem, da se slovenska glasba enakomerno predvaja tudi po dnevi, ko je dosegljivost poslušalcem največja. Pri tem tudi sama raziskava podjetja Interstat dokazuje, da so pričakovanja prebivalstva glede deležev slovenske glasbe bistveno višje kot jih predpisuje veljavni zakon. Pri tem velja omeniti tudi, da celo Državni svet v svoji zahtevi sam ugotavlja, da lahko radijska uredništva ohranijo spoštljiv odnos do lastne glasbene produkcije, ob enem pa zagotovijo pregled glasbenega dogajanja po svetu ter ohranijo pester izbor le na način, da je dosedanja kvota slovenske glasbe enakomerno razporejena čez cel dan to je v nočnem in dnevnem času. Ravno to pa je glavni cilj zakona torej, da se slovenska glasba enakomerno predvaja čez cel dan tako po dnevi kot ponoči.

Če gremo naprej po testu sorazmernosti. Ocenjujemo, da so zadevni ukrepi tudi primerni za dosego zasledovanih ciljev torej za zaščito javnega interesa v medijih, ki zajema zaščito slovenske glasbene ustvarjalnosti, slovenskega jezika, ohranjanja slovenske, kulturne in nacionalne identitete.

Kot je bilo že omenjeno v uvodni besedi ministrice so slovenske glasbene kvote že tradicionalno prisotne v slovenskem medijskem prostoru in sicer že od uveljavitve Zakona o medijih iz leta 2001. Trenutna višina kvot, ki zakon ne spreminja pa je v veljavi že leta 2006. Poleg tega nacionalne in glasbene kvote niso nikakršna slovenska posebnost, ampak jo poznajo tudi v drugih delih Evrope in svet in sicer v Franciji, na hrvaškem, na madžarskem, na Portugalskem, v Estoniji, v Ukrajini, v delu Španije, to je, Katalonija, v Avstraliji, v Kanadi, nenazadnje tudi v Južno afriški republiki, Venezueli itd., skratka, povsod, kjer so ocenili, da je potrebna zaščita lastne kulture in jezika. Pri ukrepih varovanja lastne kulture jezika je poučna zlasti francoska ureditev, ker je francoska glasba definirana kot glasba v francoskem izrazu. Delež francoske glasbe kot smo slišali danes pa je predpisan v višini 40 %, od tega mora najmanj polovica te kvote zagotavljati glasbe v francoskem jeziku, vključevati nove talente ali nove produkcije. V nedopustni in nesorazmernosti ukrepov iz novega 86.a člena pa tudi ni mogoče govoriti ob upoštevanju dejstva, da so nacionalne programske kvote uveljavljene tudi na drugih področjih ustvarjanja. Tako recimo Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki je bila v slovenski pravni red prenesena z istoimenskim zakonom iz leta 2011 je določila obveznost, da se v televizijskih programih kar 50 % vsega oddajnega časa nameni za predvajanje evropskih avdiovizualnih del seveda z namenom, da s tem zaščiti evropsko avdiovizualno in filmsko industrijo pred masovno ameriško zlasti hollywoodsko produkcijo.

Zadevni zakonski ukrepi pa so nenazadnje tudi v skladu z načelom sorazmernosti v ožjem pomenu, saj je teža posledic teh ukrepov, ki so nujni in primerni kot smo utemeljili pred tem povsem sorazmerna s pozitivnimi učinki, ki jih bodo prinesli zasledovani legitimni cilji. Kot je že bilo poudarjeno pri teh zakonskih ukrepih niti ne gre za dodatne posege v avtonomijo medijev, saj se višina celodnevne kvote ne spreminja. Pri samem zamiku predvajanja skladb iz nočnega v dnevni čas pa tudi ne moremo govoriti o takšnem prekomernem posegu, saj bo delež slovenske glasbe v tem dnevnem času z novo ureditvijo blizu veljavnim celodnevnim kvotam.

Pozitivni učinki nove zakonske ureditve, ki opravičujejo težo teh posledic novih ukrepov pa so jasni in določeni. V prvi vrsti so zagotovilo enakomerno predvajanje večjega deleža slovenske glasbe po dnevi in sicer blizu celodnevnim kvotam kot že sedaj veljajo. S tem se ne bodo zagotavljale koristi le poslušalcem, ki bodo imeli možnost poslušanja slovenske glasbe v vsakem delu dneva, ampak zlasti tudi slovenskim glasbenim ustvarjalcem. Večja promocija in dostopnost slovenske glasbe v dnevnem oddajnem času radijskih postaj bo namreč imela posreden, pozitiven učinek na večjo produkcijo slovenske glasbe. V tem smislu je zlasti pomembni zakonski ukrep predvajanje slovenske glasbe prvič predvajanja pred največ dvema letoma, saj se s tem spodbuja in odpira medijski prostor novejši glasbeni ustvarjalnosti in posledično vpliva na večjo raznolikost glasbene ponudbe. V tem smislu ukrepi iz 86. člena tudi zasledujejo ključne premise iz Resolucije o nacionalnem programu za kulturo za obdobje 2014 – 2017, ki na področju glasbene umetnosti v ospredje postavljajo kakovost, raznovrstnost in dostopnost kulturnih vsebin. Te iste cilje na področju javnega interesa izpostavlja tudi Državni svet v svoji zahtevi, ko pravi, da javni interes, ki pomeni središče svobode medijev in katerega sestavni del je tudi glasba, sestavljen tako iz legitimnega pričakovanja poslušalstva, da bo slovenska glasba predvajana kot tudi iz enakega pričakovanja, da bo sledila kulturni oziroma umetniški raznovrstnosti in da torej ne bo enolična. Ravno to pa so cilji, ki jih zasleduje zakon zato se brez problema podpišemo pod takšno trditev Državnega sveta. Nadalje so neutemeljene navedbe, da naj bi zakonske spremembe predstavljale celo politični poseg oziroma vpliv zakonodajalca v programske vsebine, torej v ves čas, ves programski čas radijskih postaj, zlasti javnih. Kvota slovenske glasbe namreč nima nobenega vpliva na uredniško oblikovane programske vsebine, kot jasno določa nespremenjeni 86. člen, se kvota slovenske glasbe zadeva le tisti oddajni čas radijskih programov, ki je rezerviran za predvajanje glasbe. Zato je posledično obseg slovenske glasbe odvisen le od obsega vse predvajane glasbe. Prav tako ocenjujemo, da so primerjave med predvajanjem slovenske glasbe na slovenskih radijskih postajah in ponujanjem oziroma prodajo slikarskih del, knjig, filmov, neutemeljene. Kot je bilo že omenjeno, radijski programi za razširjanje svojih programov uporabljajo javne frekvence, ki predstavljajo javno dobro. Poleg tega je radijska dejavnost regulirana dejavnost in to velja povsod v Evropi in po svetu, in se lahko opravlja le na podlago in v skladu z izdanim dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti, ki ga podeli nacionalni regulator. Mogoče samo še na kratko glede očitkov o vprašljivosti vzpostavitve evidence slovenskih skladb prvič predvajanih pred največ dvema letoma. Kot jasno izhaja iz zakona in tudi priloženega vladnega gradiva k zakonu bo zadevno evidenco skladb vodilo Ministrstvo za kulturo z obstoječim kadrom in v okviru obstoječih delovnih nalog. Postopek priglasitve skladb s strani izvajalcev oziroma avtorjev bo povsem poenostavljen, avtomatiziran in brez vsakršnih dodatnih stroškov za avtorje oziroma izvajalce. V zvezi s tem velja poudariti, da gre za rešitev, ki je bila predhodno usklajena z zavezanci oziroma z radijskimi postajami, ki pri vzpostavitvi te evidence niso, ne vidijo nobenih težav ampak kvečjemu kot pomoč pri izvajanju kvote. Posebej pa bi želeli poudariti, da za priglasitev v zadevno evidenco se na Ministrstvo za kulturo v nobenem primeru ne bo ocenjevala ali presojala kakovost skladb. Edini kriterij za uvrstitev za v evidenco kot jasno določa zakon bo bila ta, da je slovenska glasba bila prvič predvajana pred največ dvema letoma. Odločitev glede kakovosti samih glasbenih del in njihove uvrstitve v glasbeno shemo programa (?) bo za to še vedno v celoti in popolnoma pridržana glasbenim urednikom. Brez vsakršnih zakonskih omejitev. Zakon v to sfero niti najmanj ne posega in tega tudi v nobenem primeru ne bi smel. S predpisovanjem kriterijem in meril o kvaliteti predvajane glasbe bi se namreč grobo poseglo v programsko anatomijo medijev oziroma neodvisnost glasbenih urednikov, kar pa v nobenem primeru ni namen tega zakona in zakon to tudi ne določa. Hvala lepa za besedo.